Sodba VIII Ips 132/2013

Jedro

Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene oziroma jih odda zunanjemu izvajalcu, je utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi na tej podlagi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 3. 2012 in ugotovitev, da ji delovno razmerje s potekom 3-mesečnega odpovednega roka ni prenehalo, temveč še traja in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo (na njeno delovno mesto oziroma drugo ustrezno delovno mesto) ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

2. Sodišče je ugotovilo, da je do prenehanja potrebe po opravljanju dela tožnice prišlo zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov. Tožena stranka je s spremenjeno organizacijo dela (najem zunanjega računovodskega servisa) zmanjšala stroške finančnih in računovodskih del, hkrati pa je delo finančno-računovodske službe organizirala tako, da le-to poteka nemoteno. Tako je obstajal utemeljen in resen odpovedni razlog, ki ni bil navidezen oziroma posledica neutemeljenih in neizkazanih trditev tožnice o tem, da je bila pri toženi stranki šikanirana, trpinčena in diskriminirana. Tožena stranka je preverila tudi možnost zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji oziroma na drugem delovnem mestu in ugotovila, da te možnosti ni. Odpoved je tožnici podala pravočasno, v skladu s šestim odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/02 s spremembami, v nadaljevanju ZDR).

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje ter dodalo: da sodišče prve stopnje ni dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo (285. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Sodišče je jasno obrazložilo, zakaj je zavrnilo tožničin predlog za postavitev izvedenca računovodske stroke. Dejstvo, da je tožena stranka tožnico v času odpovednega roka napotila na čakanje na delo, še nima za posledico nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ukinitev delovnega mesta ni v nasprotju s Pravilnikom o normativih in kadrovskih pogojih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje (Ur. l. RS št. 75/05 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik), saj je slednji le osnova za sistemizacijo delovnih mest, dejansko pristojnost za oblikovanje sistemizacije pa ima v skladu z 19. alinejo prvega odstavka 49. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS št. 12/96 s spremembami, v nadaljevanju ZOFVI) ravnatelj zavoda. Tudi sprememba Odloka o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda Vrtec-Ptuj (Uradni vestnik Mestne občine Ptuj št. 13/09 s spremembami, v nadaljevanju Odlok), v katerega je dodan nov 37.a člen, ki določa, da je izvajanje finančno-računovodske službe možno organizirati tudi izven javnega zavoda v okviru služb ustanoviteljice, drugih zavodov, ki opravljajo dejavnost predšolske vzgoje, ali v okviru izbire zunanjih izvajalcev, v ničemer ne vpliva na zakonitost odpovedi. V zvezi s pritožbenimi navedbami o nezakonitosti postopka spremembe akta o sistemizaciji pa je sodišče druge stopnje obrazložilo, da je morebitne nepravilnosti pri sprejemanju splošnih aktov delodajalca mogoče presojati zgolj v kolektivnem in ne v individualnem delovnem sporu.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni ustrezno dokazala obstoja oziroma resničnosti poslovnega razloga. Prav tako ni dokazala zmanjšanja stroška opravljanja računovodskih storitev. Ker ne zadostuje, da tožena stranka obstoj poslovnega razloga dokaže le formalno (ukinitev delovnega mesta in sklenitev pogodbe z zunanjim izvajalcem), je materialnopravno zmoten zaključek sodišča, da toženi stranki ne bi bilo potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela, niti dokazovati potrebnosti ali smotrnosti. Tak zaključek je v nasprotju z drugim odstavkom 88. člena ZDR in pomeni nedovoljen obit kogentnih zakonskih določb o utemeljenosti in dokazovanju odpovednega razloga in kršitev načela „in favorem laboratoris“. Tožnica je v dokaz neutemeljenosti odpovedi in v dokaz neobstoja zatrjevanega odpovednega razloga (racionalizacija poslovanja in zmanjšanje stroškov) podala svoje pavšalne izračune. Prav tako je tekom postopka večkrat predlagala postavitev izvedenca finančno-računovodske stroke. Slednji bi podal mnenje o obsegu dela vodje računovodstva in opravil primerjavo del in vrednosti, na podlagi katere bi se izkazalo, da so stroški zunanjega izvajalca za enak obseg dela, kot ga je opravljala tožnica, višji. Ker se sodišči prve in druge stopnje do zavrnitve dokaznega predloga z izvedencem nista primerno opredelili (opredelili sta se zgolj pavšalno), je podana kršitev obveznosti iz 22. člena Ustave RS. Po presoji Ustavnega sodišča (Up-77/01) je takšno ravnanje sodišča v nasprotju s temeljnimi jamstvi poštenega postopka, kot izhajajo iz ustavne pravice do enakega varstva pravic. Z neobrazloženo zavrnitvijo dokaznega predloga je sodišče tožnici onemogočilo dokazovanje svojih navedb oziroma ji je onemogočilo obravnavanje pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnica vztraja, da se je tekom postopka izkazalo, da dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni poslovni, temveč je tožena stranka le reševala delavce, ki naj bi bili po njenih besedah obupani, na njihovo zahtevo. Tožnica je bila odpuščena oziroma je bilo njeno delovno mesto ukinjeno iz razloga odsotnosti in med tem, ko je koristila odrejeni letni dopust oziroma ko je bila odsotna z dela zaradi bolezni, ki je bila posledica predhodnih postopanj in ravnanj tožene stranke. Da je bilo ravnanje tožene stranke v razmerju do tožnice diskriminatorno in šikanozno, je razvidno predvsem iz predloženih opozoril z dne 29. 6. 2011 in dne 13. 1. 2012. Za čas morebitne odsotnosti določenega delavca bi morala tožena stranka zagotoviti „rezervo“, ne pa odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ukiniti delovnega mesta in najeti zunanjega delavca. Da toženi stranki v resnici ni šlo za racionalizacijo v smislu zmanjševanja stroškov, kaže tudi dejstvo, da je tožnico za čas odpovednega roka napotila na čakanje. Zunanjega izvajalca bi lahko angažirala šele po izteku odpovednega roka, v vmesnem času pa bi delo opravljala tožnica. Podana odpoved iz poslovnega razloga zato ne more biti logičen in utemeljen zaključek navedenih dogajanj. Sodišče bi moralo navedeno upoštevati v okviru uporabe 8. člena ZPP. Materialnopravno zmoten je zaključek sodišča druge stopnje, da ukinitev delovnega mesta ne nasprotuje Pravilniku. Pravilnik določa obvezno oblikovanje delovnega mesta računovodje VI, zaradi česar gre sistematizacijo tožene stranke označiti za nezakonito (ukinitev delovnega mesta je v očitnem nasprotju z zakonskimi in podzakonskimi predpisi). Materialnopravno zmotna (še zlasti ob upoštevanju načela „in favorem laboratoris“) je tudi odločitev sodišča druge stopnje glede 37. člena Odloka. Iz omenjenega člena je razvidno, da za toženo stranko lahko podpisujejo zgolj ravnatelj in delavci, ki so pooblaščeni za zastopanje. Le-to pa posredno kaže na prepoved prenosa na zunanje osebe ter izključitev določenih splošnih pravil civilnega prava. Sprememba k navedenemu Odloku, ki je formalno omogočila zunanje izvajanje računovodskih nalog (37.a člen), je bila sprejeta bistveno kasneje. Tožnica je v pritožbi navajala, da ukinitev delovnega mesta ni utemeljena tudi iz razloga, ker določitev plače oziroma stroški za delo ne predstavljajo vsebine akta o sistematizaciji delovnih mest. Zato sklicevanje na domnevno manjše stroške ukinitve delovnega mesta ne utemeljuje. Ne gre spregledati tudi dejstva, da tožena stranka po izteku odpovednega roka še vedno prejema sredstva za plačo tožnice, kar kaže, da do zmanjšanja finančnih sredstev sploh ni prišlo, zaradi česar racionalizacija ni utemeljena. Ker se sodišče druge stopnje do navedenih pritožbenih navedb ni opredelilo, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je kršena določba 324. člena ZPP o obrazloženosti sodnih odločb. Nadalje sodišče druge stopnje zmotno zaključuje, da v konkretnem primeru ne more presojati postopka spremembe akta o sistematizaciji. Sodišče bi moralo navedeno v skladu s 13. členom ZPP ugotavljati kot predhodno vprašanje. Ker se sodišče s tem ni ukvarjalo oziroma se do tega ni opredelilo, je kršilo določbo 13. člena ZPP. Hkrati sta podani tudi kršitvi iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Tožena stranka je v odgovoru prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS št. 2/04 s spremembami, v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). Pri tem je sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Vložena revizija predstavlja praktičen prepis pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. S ponavljanjem pritožbenih navedb (na katere je odgovorilo že sodišče druge stopnje) v reviziji meri tožnica predvsem na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Na nestrinjanje tožnice z dokazno oceno kažejo tudi revizijske trditve, da sta odločitvi sodišč prve in druge stopnje v nasprotju z 8. členom ZPP.

10. Revizija pod bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče druge stopnje ne bi odgovorilo na pritožbene navedbe. Revizijsko sodišče poudarja, da mora sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi v obrazložitvi svoje odločbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP). Do nebistvenih pritožbenih navedb se torej pritožbenemu sodišču ni treba posebej opredeljevati. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh pomembnih pritožbenih navedb, zato zatrjevana bistvena kršitev določb postopka, v zvezi z navedenim, ni podana.

11. Glede revizijskega očitka, ki se nanaša na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, do katere naj bi prišlo zaradi neizvedbe oziroma zaradi neobrazložene zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančno-računovodske stroke, revizijsko sodišče pojasnjuje naslednje: presoja, kateri dokazi se izvedejo in kateri ne, je v skladu z 213. in 287. členom ZPP pridržana sodišču. Obstaja sicer načelna dolžnost sodišča, da predlagane dokaze izvede, vendar mu jih ni treba izvajati, zlasti, če dokaz ni bistven za zadevo, če izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati, če sodišče razumno oceni, da predlagani dokazi oziroma dejstva, ki se z njimi dokazujejo, za odločitev v sporu niso odločilni ali pa je neko dejstvo že dokazano. Sodišče prve stopnje je zadevni dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben, saj je štelo, da je na podlagi listinskih dokazov ter zaslišanja priče in strank dejansko stanje v celoti razjasnjeno, dodatna izvedba dokazov pa bi le podaljšala postopek (točka 3 sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pritožbene navedbe in dodatno pojasnilo, da je sodišče prve stopnje glede na dejstvo, da je tožena stranka ukinila tožničino delovno mesto, utemeljeno ocenilo, da izvedba zadevnega dokaza ne bi pripomogla k razjasnitvi zadeve oziroma na odločitev sodišča ne bi vplivala (točka 6 sodbe sodišča druge stopnje). Zato so neutemeljene revizijske trditve, da se sodišči do zavrnitve dokaznega predloga nista ustrezno opredelili oziroma da je njuna opredelitev le pavšalna. Upoštevaje obrazloženo je neutemeljen očitek kršitve 22. člena Ustave RS in v zvezi s tem sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-77/01, v kateri je tudi Ustavno sodišče pojasnilo, da sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Mora pa sodišče zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti (1).

12. Revizijsko sodišče je že večkrat pojasnilo, (2) da sprememba akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene oziroma jih odda zunanjemu izvajalcu, je utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi na tej podlagi. Upoštevaje obrazloženo je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da tožnica v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more uspeti s trditvami, da je bil postopek spremembe akta o sistemizaciji nezakonit. Ker vprašanje zakonitosti oziroma nezakonitosti postopka spremembe akta o sistemizaciji ne predstavlja vprašanja, od rešitve katerega bi bila odvisna odločba sodišča (ne gre za predhodno vprašanje v skladu s 13. členom ZPP in 21. členom ZDSS-1), revizijske trditve v zvezi s tem niso utemeljene.

13. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

14. Držijo revizijske navedbe, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga mogoča le v primeru resnega in utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 88. člena ZDR). Sodišči prve in druge stopnje sta podali jasen odgovor, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki, da odpovedni razlog ni bil fiktiven in da konflikti med zaposlenimi niso bili vzrok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Do prenehanja potrebe po opravljanju dela tožeče stranke je prišlo zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov, saj je tožena stranka s spremenjeno organizacijo dela (najemom zunanjega računovodskega servisa) zmanjšala stroške finančnih in računovodskih del, hkrati pa je zagotovila nemoteno opravljanje dela finančno-računovodske službe. Vse to so dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano. Zato ni utemeljeno revizijsko zatrjevanje o tem, da se je tekom postopka izkazalo, da dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil poslovni, temveč je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno zaradi njene opravičene odsotnosti z dela zaradi bolezni in odrejenega dopusta oziroma da je bila ukinitev njenega delovnega mesta posledica šikaniranja.

15. Revizijsko sodišče je že večkrat pojasnilo, da mora delodajalec dokazati, da obstojijo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi za prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da so ti razlogi resnični in ne le navidezni. Delodajalcu ni treba opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ter dokazovati njihove potrebnosti in smotrnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja (3). Zaključek sodišča druge stopnje je zato materialnopravno pravilen in ni v nasprotju z drugim odstavkom 88. člena ZDR ter v ničemer ne krši načela „in favorem laboratoris“. Hkrati niso utemeljene tudi revizijske trditve, da sodišči pravil o dokaznem bremenu nista pravilno uporabili. Obe sodišči sta namreč obrazložili, da je delodajalec dokazal obstoj poslovnega razloga.

16. Materialnopravno je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da ukinitev zadevnega delovnega mesta ne nasprotuje Pravilniku. Stališče, da je Pravilnik le osnova za sistemizacijo delovnih mest, je pravilno. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, ZOFVI v 19. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da je določanje sistemizacije delovnih mest ena od nalog ravnatelja. Nenazadnje pa Pravilnik v drugem odstavku 32. člena izrecno določa, da lahko ustanoviteljica z aktom o ustanovitvi določi, da opravljanje posameznih nalog vrtcu, tudi računovodsko-administrativnih, zagotovi sama oziroma zagotovi njihovo opravljanje z izbiro zunanjih izvajalcev. Ukinitev tožničinega delovnega mesta zato v ničemer ni v nasprotju z zakonskimi in podzakonskimi predpisi. Nadalje so neutemeljene revizijske trditve, da je šele sprememba Odloka oziroma njegov nov 37.a člen omogočil zunanje izvajanje računovodskih nalog. Revizijsko sodišče soglaša z utemeljitvijo sodišča druge stopnje, da bi bilo takšno tolmačenje mogoče le v primeru, če bi tovrstna prepoved za prenos nalog obstajala.

17. Iz vseh navedenih razlogov je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita tudi po presoji revizijskega sodišča. Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Glej tudi sklepa Ustavnega sodišča RS Up 107/96 in Up 175/98.

Op. št. (2): Glej sodbi VS RS VIII Ips 82/2007 in VIII Ips 86/2012.

Op. št. (3): Glej sodbi VS RS VIII Ips 209/2007 in VIII Ips 104/2008.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 29/2014
• Sodba VIII Ips 32/2013
• VDSS Sodba Pdp 527/2021