Sodba X Ips 189/2012

Jedro

Ker se v obravnavanem upravnem sporu presoja zakonitost odločbe tožene stranke, izdane na podlagi revidentove vloge z dne 25. 2. 2008 oziroma zahtevka v znesku 347.306,00 EUR, se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do revizijskih ugovorov, ki se nanašajo na vlogo z dne 23. 6. 2010 oziroma zahtevek v znesku 907.000,00 EUR, o katerem ni bilo odločeno z izpodbijano upravno odločbo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 844-1/2007 z dne 7. 4. 2011. Tožena stranka je z navedeno odločbo: odločila, da je tožnik (v nadaljevanju revident) upravičen do dodelitve sredstev iz proračuna Republike Slovenije za odpravo posledic škode v gospodarstvu, nastale zaradi poplave dne 18. 9. 2007, in sicer 109.790,50 EUR za škodo na strojih in opremi (1. točka izreka); da se navedena sredstva nakažejo na tam navedeni transakcijski račun 30. dan po prejemu te odločbe (2. točka izreka); določila rok, v katerem lahko upravičenec začne z uporabo sredstev, in rok, v katerem jih mora porabiti (3. točka izreka); upravičencu naložila poročati o porabi sredstev v tam navedenem roku (4. točka izreka) in odločila o stroških postopka (5. točka izreka). Revident je v drugi fazi aktivnosti za povračilo škode v gospodarstvu, nastale zaradi poplave dne 18. 9. 2007, na podlagi drugega poziva prijavil škodo na strojih in opremi v višini 347.306,00 EUR, pri čemer ni predložil dokazil o zavarovanju strojev in opreme, zato mu je bila priznana osnova za izplačilo 50 % odobrene škode, kar znaša 173.653,00 EUR. Temu znesku pa je bil odštet znesek 63.862,00 EUR, ki je bil revidentu že izplačan na podlagi prve faze oziroma prvega poziva.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče navaja, da je revident po drugem pozivu podal pravočasno vlogo, v kateri je prijavil škodo v višini 347.306,00 EUR, zato tožena stranka ni imela pravne podlage, da bi revidentu priznala tudi škodo, ki jo je uveljavljal po poteku roka za oddajo vloge (30 dni od poziva). Revident ni predložil dokazil o zavarovanju strojev in opreme, zato je osnova za izplačilo 50 % odobrene škode. Ker gre za državno pomoč po shemi „de minimis“, ki mora biti odobrena s strani Evropske Komisije, je pravilno, da se pri odmeri višine škode upošteva tudi odškodnina, ki je bila revidentu povrnjena na podlagi prve faze aktivnosti za povrnitev škode.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga revident revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja vse revizijske razloge po prvem odstavku 85. člena ZUS-1. Navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje hkrati ugotavlja, da je bila njegova vloga pravočasna in popolna, hkrati pa to ni podlaga za priznanje višje odškodnine. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožbenih navedb o utemeljenosti pravice do povračila prijavljene škode v znesku 907.000,00 EUR in že izplačane odškodnine. Pravica do povračila škode se nanaša na dejansko nastalo škodo, zato ne more biti upravičen samo do povračila škode, ki jo je navedel ob prvi prijavi. Ob prvi prijavi je lahko zapisal samo znesek škode, ki ga je v tistem trenutku lahko ugotovil, to pa ni zajelo vseh posledic poplave. Toženi stranki je predložil izvedensko mnenje, s katerim je dokazoval dejansko nastalo škodo v višini 907.000,00 EUR, tožena stranka pa ni izvedla postopka ugotavljanja višine dejansko nastalega oškodovanja. Čas predložitve izvedenskega mnenja na dejansko vprašanje višine nastale škode ne vpliva. Znesek 63.862,50 EUR, ki ga je že prejel, predstavlja odškodnino za druga orodja in stroje, ki niso bili predmet tega postopka. Sodišče prve stopnje ni izvedlo njegovih dokaznih predlogov. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če sodišče odloči meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR, saj v obravnavanem primeru razlika v višini med priznano in uveljavljano odškodnino presega 20.000,00 EUR. Ker je revizija dovoljena na eni zakonski podlagi, se Vrhovno sodišče do drugih zatrjevanih ni opredeljevalo.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporna višina sredstev, ki so bila revidentu dodeljena za odpravo posledic škode v gospodarstvu, nastale po neurju s poplavo dne 18. 9. 2007 na podlagi Zakona o odpravi posledic naravnih nesreč (v nadaljevanju ZOPNN) in Programa odprave posledic škode v gospodarstvu po neurju s poplavo dne 18. 9. 2007 (v nadaljevanju Program). Revidentu je bila na podlagi njegove vloge z dne 25. 2. 2008, v kateri je prijavil škodo v višini 347.306,00 EUR, priznana škoda v višini 109.790,50 EUR, revident pa meni, da bi mu morala biti priznana škoda v višini 907.000,00 EUR, ki jo je prijavil v vlogi z dne 23. 6. 2010.

9. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča in tožene stranke, da je revident upravičen do sredstev za škodo na strojih in opremi v znesku 109.790,50 EUR, kot ga je revidentu priznala tožena stranka na podlagi njegove vloge z dne 25. 2. 2008.

10. V okviru razlogov, navedenih v 7. točki te obrazložitve, se namreč v reviziji presoja pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje, ta pa se nanaša na presojo zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, to je v tem primeru izpodbijana odločba z dne 7. 4. 2011.

11. V obravnavanem primeru iz odločbe tožene stranke, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, izhaja, da je tožena stranka odločala (le) o revidentovem zahtevku z dne 25. 2. 2008, s katerim je zahteval povrnitev škode v znesku 347.306,00 EUR, saj je tožena stranka prav ta znesek upoštevala pri izračunu višine dodeljenih sredstev (priznana mu je bila 50 % višina tega zahtevka, znižana za že izplačani znesek 63.862,00, EUR).

12. Revidentov zahtevek za povračilo škode v znesku 907.000,00 EUR, ki ga je podal z vlogo z dne 23. 6. 2010, ni predmet presoje v tem upravnem sporu, saj tožena stranka z upravno odločbo, katere zakonitost se presoja v tem upravnem sporu, o tem zahtevku ni odločila. Če je bilo o tem zahtevku odločeno z drugim upravnim aktom, iz spisov te zadeve ni razvidno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede na tožbene navedbe sicer pojasnilo, da ni pravne podlage za priznanje škode, ki jo je revident uveljavljal po poteku 30 dnevnega roka za oddajo vloge (glej 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar takšna presoja, glede na vsebino izpodbijane odločbe, niti ni bila potrebna, a na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva (85. člen ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1).

13. Ker se v obravnavani zadevi presoja zakonitost odločbe tožene stranke, izdane na podlagi revidentove vloge z dne 25. 2 2008 oziroma zahtevka v znesku 347.306,00 EUR, se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do revizijskih ugovorov, ki se nanašajo na vlogo z dne 23. 6. 2010 oziroma zahtevek v znesku 907.000,00 EUR, o katerem ni bilo odločeno z izpodbijano upravno odločbo, saj za presojo zakonitosti le-te niso pravno pomembni.

14. V reviziji tako ostaja sporno le, ali je tožena stranka pri odmeri višine škode pravilno upoštevala sredstva v višini 63.862,00, EUR, ki so bila revidentu že izplačana na podlagi prvega javnega poziva za povrnitev škode v gospodarstvu zaradi iste naravne nesreče.

15. Vrhovno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka pri odmeri višine škode pravilno upoštevala sredstva, ki so bila revidentu že izplačana iz drugih javnih virov zaradi iste naravne nesreče. Takšno stališče tožene stranke namreč temelji na določilu o kumulaciji pomoči, ki izhaja iz sheme državne pomoči, katere združljivost s Pogodbo ES je (med drugimi) pod pogojem, da se zneski, ki so jih upravičenci že prejeli zaradi iste naravne nesreče, upoštevajo kot predplačilo in se odštejejo od zneska pomoči, ki ga upravičenci prejmejo po tej shemi, potrdila Evropska Komisija z odločbo z dne 8. 8. 2008. Revizijski ugovor, da je pri sredstvih, ki jih je revident prejel na podlagi prvega poziva, šlo za sredstva za škodo na drugih strojih glede na navedeno odločbo Evropske Komisije na drugačno odločitev ne more vplivati.

16. Ob tem Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da pri dodelitvi sredstev za odpravo posledic škode v gospodarstvu zaradi naravnih nesreč ne gre za (klasično) odškodnino v smislu civilnega prava, katere namen je vzpostavitev stanja, ki je bilo, preden je škoda nastala, temveč gre (zgolj) za solidarnostno pomoč oziroma delno povrnitev škode, ki jo nudi država prizadetim zaradi naravne nesreče, da se zagotovi čimprejšnje varno bivanje in ponovno izvajanje dejavnosti (prvi odstavek 1. člena ZOPNN). Zato je revidentovo stališče, da bi mu morala biti z izpodbijano odločbo povrnjena dejanska škoda, ki mu je nastala v predmetni naravni nesreči, pravno zmotno.

17. Vrhovno sodišče kot neutemeljen zavrača revizijski ugovor, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do nekaterih tožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi pravilno in dovolj izčrpno opredelilo do vseh za odločitev v tej zadevi pomembnih tožbenih navedb, sodbo se da preizkusiti, je ustrezno obrazložena in vsebuje razumne razloge o vseh za odločitev odločilnih dejstvih.

18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

19. Revident z revizijo ni uspel, zato trpi sam svoje stroške revizijskega postopka (165. člen in 154. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

04.11.2013

Podobni dokumenti:

• sodba U 3/2005
• VDS sodba Pdp 1647/2001
• VDSS sodba Pdp 687/98