Sodba I Ips 59824/2012-24

Jedro

Očitek v izpodbijani sodbi, da so soobsojenci „namenoma dopustili, da se je v tovarnah teh podjetij širila nacistična propaganda“, je povsem nedoločen in pavšalen ter ne zadostuje za obsodbo za kaznivo dejanje po 13. členu UVS.

Izrek

I. Ob ugoditvi zahtevama za varstvo zakonitosti glede obsojenega M. R. in obsojenega V. L. ter po uradni dolžnosti glede obsojenega V. B., obsojenega O. D., obsojenega I. J. in obsojenega D. N. se pravnomočna sodba Vojaškega sodišča mariborskega vojnega področja v Mariboru Sod 932/45 z dne 18. 8. 1945 spremeni tako, da se:

1. obsojeni M. R., V. B., V. L., O. D., I. J., in D. N., na podlagi 1. točke 358. člena ZKP

o p r o s t i j o

obtožbe, da so

a) M. R., V. B., V. L., O. D., dr. I. J. in D. N., kot poslovodje ali upravni svetniki tekstilnih podjetij – „J.“, „T.“ in „R.“ v letih 1934 do 1941 v Mariboru namenoma dopustili, da se je v tovarnah teh podjetij širila nacistična propaganda, s tem tedaj pripomogli k izvrševanju načrta NSDAP, ki je meril na to, da se v Mariboru ostvari peta kolona in spodnja Štajerska priključi k Veliki Nemčiji;

b) M. R., V. B. in V. L. v letih 1934 do 1941 v Mariboru pod točko a) navedenih tovarnah proti obstoječim zakonom prodajali blago s 150 do 200 % dobičkom, s tem tedaj izkoriščali stisko potrošnikov,

s čimer naj bi storili: z dejanjem pod točko a) zločinstvo veleizdaje po 13. členu Uredbe o vojaških sodiščih, z dejanjem pod točko b) pa zločinstvo po 15. členu Uredbe o vojaških sodiščih;

2. obsojenemu V. B. izrečena kazen zniža na petnajst let odvzema prostosti s prisilnim delom;

3. odločba o izrečeni zaplembi celotnega premičnega in nepremičnega imetja pravne osebe „R.“ razveljavi.

II. Stroški kazenskega postopka iz oprostilnega dela sodbe obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A.

1. S sodbo Vojaškega sodišča Mariborskega vojnega področja v Mariboru z dne 18. 8. 1945 so bili spoznani za krive in obsojeni:

M. R. zločinstva po 13. členu Uredbe o vojaških sodiščih – v nadaljevanju UVS (dejanje je opisano pod točko 1 izreka) in zločinstva po 15. členu UVS (dejanje je opisano pod točko 2 izreka) ter obsojen na kazen odvzema svobode s prisilnim delom za dobo petnajst let, na zaplembo celotnega premičnega in nepremičnega imetja;

V. B. zločinstva po 13. členu UVS (dejanje je opisano pod točko 1 izreka), zločinstva po členu 15. UVS (dejanje je opisano pod točko 2 izreka), zločinstva po 13. členu UVS (dejanje je opisano pod točko 3 izreka), zločinstva po členu 14. UVS (dejanje je opisano pod točko 4 izreka) in zločinstva po členu 14. UVS (dejanje je opisano pod točko 5 izreka) ter obsojen na kazen odvzema svobode s prisilnim delom za dobo dvajset let in na zaplembo celotnega premičnega in nepremičnega imetja;

V. L. zločinstva po 13. členu UVS (dejanje je opisano pod točko 1 izreka) in zločinstva po 15. členu UVS (dejanje je opisano pod točko 2 izreka) in obsojen na kazen odvzema svobode s prisilnim delom za dobo osem let in na zaplembo celotnega premičnega in nepremičnega imetja;

O. D. zločinstva po 13. členu UVS (dejanje je opisano pod točko 1 izreka) ter obsojen na kazen odvzema svobode s prisilnim delom za dobo enega leta, zaplembo celotne premične in nepremične imovine in izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo enega leta, izvzemši roditeljske pravice in pravice do pokojnine in pomoči socialnega zavarovanja;

I. J. zločinstva po 13. členu UVS (dejanje je opisano pod točko 1 izreka) ter obsojen na zaplembo njegovega deleža pri tekstilnem podjetju „T.“ v Mariboru in na odvzem aktivne in pasivne volilne pravice za dobo enega leta;

D. N. zločinstva po 13. členu UVS (dejanje je opisano pod točko 1 izreka) ter obsojen na odvzem aktivne in pasivne volilne pravice za dobo enega leta;

K. P. zločinstva po členu 13. UVS (dejanje je opisano pod točko 3 izreka) in zločinstva po 13. členu UVS (dejanje je opisano pod točko 7 izreka) ter obsojen na kazen odvzema svobode s prisilnim delom za dobo dvajset let, na zaplembo celotnega premičnega in nepremičnega imetja, na izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo deset let, izvzemši roditeljske pravice in pravice do pokojnine in pomoči socialnega zavarovanja in

A. R. zločinstva po 13. členu UVS (dejanje je opisano pod točko 3 izrek), zločinstva po 14. členu UVS (dejanje je opisano pod točko 4 izreka) in zločinstva po 13. členu UVS (dejanje je opisano pod točko 6 izreka) ter obsojen na kazen odvzema svobode s prisilnim delom za dobo petnajst let in na zaplembo celotnega premičnega in nepremičnega imetja;

obenem je sodišče na podlagi člena 1. točka 3 Odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944 v zvezi z 9. členom Zakona o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže izreklo zaplembo celotnega premičnega in nepremičnega imetja pravne osebe „R.“.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta vnukinja obsojenega M. R. in sin obsojenega V. L. po pooblaščencu dne 13. 12. 2012 vložila zahtevi za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zavrže obtožnico.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovorih na zahtevi, podanih dne 3. 1. in 18. 1. 2013, meni, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeni. Navaja, da zahtevi utemeljeno izpostavljata, da gre pri obsojenih V. L. in M. R. za zelo posplošene navedbe in očitke v krivdoreku iz katerih ni mogoče ugotoviti pomembnosti sodelovanja z okupatorjem ter tudi ustvarjanje zaslužka s trgovanjem v času okupacije ni bilo prepovedano. Zahtevi tudi utemeljeno opozarjata na napačno retroaktivno uporabo zakonodaje, saj gre za obdobje pred vojno (1934 do 1941). Z odgovorom državne tožilke je bil pooblaščenec obeh vložnikov seznanjen, prav tako je bila z odgovorom seznanjena vnukinja obsojenega R., med tem ko sodno pismo sinu obsojenega L. ni bilo vročeno.

B-I.

4. Vrhovno sodišče glede na navedbe v zahtevah za varstvo zakonitosti uvodoma poudarja:

da je bila Uredba o vojaških sodiščih izdana dne 24. 5. 1944, razveljavljena pa je bila s sprejetjem Zakona o ureditvi in pristojnosti vojaških sodišč (Uradni list DFJ 65/45), ki je stopil v veljavo dne 31. 8. 1945 oziroma Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Uradni list DFJ 66/45), ki je stopil v veljavo dne 1. 9. 1945;

da je UVS ob v 12. členu določeni pristojnosti vojaških sodišč, da sodijo (i) za vojne zločine, (ii) za dejanja narodnih sovražnikov in (iii) za kazniva dejanja vojaških oseb in vojnih ujetnikov, vsebovala tudi materialnopravne določbe, v katerih je bilo določeno, kaj so vojni zločini (13. člen), kdo so narodni sovražniki in kakšna so njihova kazniva dejanja (14. člen), za katera dejanja se se sodijo vojaške osebe in vojni ujetniki (15. člen);

da so se po določbi 13. člena UVS, ki je bila uporabljena za pravno opredelitev dejanj obsojencev v izpodbijani sodbi, za vojne zločince, naj so bili državljani Jugoslavije, okupatorskih ali drugih držav, šteli: napeljevalci, storilci, organizatorji, naredbodajalci in pomagači ter neposredni izvršitelji masovnih ubijanj, mučenj, prisilnega izsiljevanja ljudi, odvajanja prebivalstva v taborišča ali na prisilno delo, požiganja, uničevanja in ropanja narodnega in državnega premoženja; vsi posamezni imetniki posestev in podjetij v Jugoslaviji, okupatorskih in drugih državah, ki so nečloveško izkoriščali delovno silo na prisilno delo odvedenih ljudi; funkcionarji terorističnega aparata in terorističnih oboroženih formacij okupatorja in domači v službi okupatorja; vsi tisti, ki so vršili mobilizacijo našega naroda za sovražnikovo vojsko;

da so v določbi 15. člena UVS, ki je bila prav tako uporabljena za pravno opredelitev dejanj obsojencev v izpodbijani pravnomočni sodbi, bila opredeljena kazniva dejanja vojaških oseb, ki zaradi svoje teže presegajo okvir disciplinskega prestopka;

da je UVS zajemala le kazniva dejanja, storjena med sovražno okupacijo v drugi svetovni vojni(1); šele naknadno, s sprejetjem dodatnega 3. a člena z Zakonom o dopolnitvi zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (Uradni list FLRJ 106/47) je bilo kaznivo dejanje zoper narod in državo razširjeno tako, da se je za nazaj nanašalo še na kazniva dejanja storjena „do dneva kapitulacije jugoslovanske vlade leta 1941“;

da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 presodilo, da se v Republiki Sloveniji ne uporabljajo tiste določbe Uredbe o vojaških sodiščih z dne 24. 5. 1944, ki so bile že v času nastanka in uporabe uredbe v nasprotju s splošnimi od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli in so tudi v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Zato se v skladu z razlogi, navedenimi v obrazložitvi odločbe Ustavnega sodišča, ne uporabljajo zlasti naslednji elementi določb Uredbe: a) vsi tisti elementi določb, ki so in kolikor so v konkretnih kazenskih postopkih bili uporabljeni kot gola inkriminacija statusa in se niso nanašali na določno opredeljena dejanja obtožencev; b) vsi tisti elementi določb, ki so in kolikor so v konkretnih kazenskih postopkih zaradi svoje premajhne določnosti predstavljali podlago za samovoljo takratnih sodišč; c) vsi tisti elementi določb, ki so omogočali sojenje za dejanja, storjena pred uveljavitvijo Uredbe, pa ta niso bila kazniva po splošnih, od civiliziranih narodov priznanih pravnih načelih (točka 1. izreka odločbe);

da je Zakon o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (Uradni list DFJ 26/45 z dne 25. 4. 1945), ki je stopil v veljavo z dnem objave, v 4. členu predvidel kaznovanje nedovoljene špekulacije (opredeljene v 1. členu zakona) in sabotaže (opredeljene v 2. členu zakona) z denarno kaznijo, prisilnim delom, z zaplembo gospodarskega in prometnega podjetja ali kmetijskega gospodarstva ali posameznega dela obsojenčevega imetja ter s smrtno kaznijo; v tretjem odstavku 9. člena pa določal možnost izreka zaplembe dela ali celotne imovine pravne osebe, če je bilo dejanje storjeno po nalogu ali na vzpodbudo odgovorne uprave pravne osebe;

da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP); če pa sodišče spozna, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obdolženčevo korist, podani tudi v korist kakšnega drugega soobdolženca, glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena (drugi odstavek 424. člena ZKP).

5. Zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi v korist obsojenih M. R. in V. L., sta bili Vrhovnemu sodišču predloženi preko sodišča prve stopnje v reševanje ločeno. Ker pa se obe zahtevi za varstvo zakonitosti nanašata na isto pravnomočno sodbo, ju je Vrhovno sodišče združilo in obravnavalo v enotnem postopku.

B-II.

6. Pritrditi je navedbam v zahtevah za varstvo zakonitosti, da dejanje obsojenih M. R. in V. L. opisano pod točko 1. izreka izpodbijane sodbe, ne predstavlja kaznivega dejanja po 13. členu UVS. Ne le, da iz opisa dejanja izhaja, da je bilo storjeno v letih 1934 do 1941, torej še pred sovražno okupacijo v drugi svetovni vojni in zato časovno ne more biti zajeto z določbami UVS, temveč po presoji Vrhovnega sodišča niti iz izreka niti iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, katero od izvršitvenih dejanj, naštetih v 13. členu UVS, naj bi obsojenca storila. Očitek v izpodbijani sodbi, da sta obsojenca in soobsojeni V. B., O. D., I. J. in D. N. (poslovodje in upravni svetniki tekstilnih tovarn J., T. in R.) „namenoma dopustili, da se je v tovarnah teh podjetij širila nacistična propaganda“, je povsem nedoločen in pavšalen ter ne zadostuje za obsodbo za kaznivo dejanje po 13. členu UVS. Zato obsodba obsojenih M. R. in V. L. pomeni kršitev kazenskega zakonika iz 1. točke 358. člena ZKP.

7. V 15. členu UVS so bila določena kazniva dejanja vojaških oseb, ki zaradi svoje teže prehajajo okvir disciplinskega prestopka in so bila v tem členu primeroma navedena: nemarno opravljanje vojaške službe, ki povzroči večjo škodo, neizpolnitev ukaza nadrejenega, zapustitev stražarskega mesta, kvarjenje in odtujevanje vojaške opreme in podobno. Torej gre za dejanja katerih storilci so bili le vojaške osebe. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe ne izhaja, da bi obsojena M. R. ali obsojeni V. L. bila vojaški osebi, ki sta bila z izpodbijano sodbo pod točko 2. izreka obsojena za kaznivo dejanje po 15. členu UVS. Nasprotno, iz opisa dejanja izhaja, da sta imenovana bila „poslovodja ali upravna svetnika tekstilnih podjetij“ in v tem svojstvu (skupaj s soobsojenim V. B.) v letih 1934 do 1941 v navedenih tekstilnih tovarnah proti obstoječim zakonom prodajala blago s 150 do 200 % dobičkom. Tudi glede očitka tega kaznivega dejanja Vrhovno sodišče ugotavlja, da glede na čas storitve ne more biti zajeto z UVS in ker storilci niso bili vojaške osebe ne gre za dejanje, ki bi ga bilo mogoče opredeliti po 15. členu UVS; opis dejanja pa po presoji Vrhovnega sodišča tudi ne vsebuje znakov katerega izmed dejanj, določenih v 13. in 14. členu UVS. Zato obsodba obsojenih M. R. in V. L. za to dejanje pomeni kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 358. člena ZKP.

8. Ker je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo glede dejanja opisanega pod točko 1. na enak način kršilo materialni zakon tudi glede soobsojenih V. B., O. D., I. J. in D. N., glede dejanja opisanega pod točko 2. pa glede soobsojenega V. B., je Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, skladno z določbo drugega odstavka 424. člena ZKP, tudi glede teh obsojencev v zvezi z dejanjema opisanima pod točkama 1. in 2. izreka izpodbijane sodbe izreklo oprostilno sodbo, saj so razlogi, zaradi katerih je izrečena oprostilna sodba podani tudi v korist teh obsojencev, glede katerih zahteva za varstvo zakonitosti ni bila vložena.

9. Obsojeni V. B. je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega tudi kaznivih dejanj zločinstva veleizdaje po 13. členu UVS (dejanje je opisano pod točko 3 izreka), zločinstva po 14. členu UVS (dejanje je opisano pod točko 4 izreka) in zločinstva po 14. členu UVS (dejanje je opisano pod točko 5. izreka). Vrhovnemu sodišču ob odločanju o zahtevah za varstvo zakonitosti na podlagi spisa, ki ga je imelo na razpolago, ni bilo znano, kakšna je bila usoda obsojenega V. B. po izrečeni pravnomočni sodbi. Čeprav je malo verjetno, da bi obsojenec lahko to osebno občutil, je Vrhovno sodišče ob delni oprostitvi za kaznivi dejanji očitani pod točko 1. in 2. izpodbijane sodbe, obsojenemu V. B. kazen odvzema prostosti s prisilnim delom znižalo na petnajst let.

10. Z izrekom oprostilne sodbe obsojenim M. R., V. L., O. D. in I. J. je tem obsojencem odpravljena tudi odločba o zaplembi premoženja.

11. Z izpodbijano sodbo je sodišče na podlagi 9. člena Zakona o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže izreklo zaplembo celotnega premičnega in nepremičnega imetja pravne osebe R. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno navaja, da je sodišče z izrekom te sankcije kršilo kazenski zakon (5. točka 372. člena ZKP), ker je v škodo obsojenega M. R., prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

12. Po določbi 9. člena Zakona o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže, veljavnega v času izreka izpodbijane sodbe, je bil izrek zaplembe premoženja pravne osebe možen le ob obsodbi storilca zaradi nedovoljene špekulacije ali sabotaže. Nihče izmed obsojencev ni bil z izpodbijano sodbo obsojen zaradi nedovoljene špekulacije ali sabotaže. Uredba o vojaških sodiščih je v drugem odstavku 16. člena sicer dopuščala možnost izreka varnostnih ukrepov: izgubo vojaške časti, izgubo državljanske časti in zaplembo premoženja. Ni pa med v 16. členu določenimi kazenskimi sankcijami in varnostnimi ukrepi predvidela zaplembe premoženja pravne osebe. Ker je odločba o zaplembi premičnega in nepremičnega premoženja pravne osebe (R.), katere ustanovitelj in lastnik je bil glede na ugotovitve v izpodbijani sodbi (drugi odstavek obrazložitve sodbe) obsojeni M. R., v izpodbijani sodbi v nasprotju z zakonom, predstavlja kršitev zakona, zato jo je Vrhovno sodišče razveljavilo.

13. Ker je Vrhovno sodišče izreklo oprostilno sodbo je na podlagi določbe 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz oprostilnega dela obremenjujejo proračun.

----

Op. št. (1): Primerjaj sodba Vrhovnega sodišča I Ips 101/91 z dne 17. 10. 1991.

Datum zadnje spremembe:

28.10.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 153/2012
• VSRS Sodba I Ips 13660/2012-36
• VSRS Sodba I Ips 14648/2014-44