Sodba I Ips 129/2013-13

Jedro

Očitek vstopa v organizacijo je pomenil inkriminacijo statusa, ne pa izvršitve kakršnegakoli dejanja, naperjenega zoper nedotakljivost državnega ozemlja, na takšen način pa zločinstva veleizdaje ni mogoče storiti.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se I. S. iz razloga po 1. točki 358. Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i o b t o ž b e ,

a) da je v teku leta 1940 v Slov. Bistrici kot jugoslovanska državljanka vstopila v veleizdajniško organizacijo KB; torej započela dejanje, ki je merilo na to, da bi se Spodnja Štajerska, torej del jugoslovanske države protiustavno spojila z nemškim rajhom,

b) da je iz notranjega prepričanja pomagala okupatorju s tem, da je v aprilu in do sredine maja 1941 v Slov. Bistrici nastopila kot predsednica ženske zveze štajerskega hajmatbunda za Slov. Bistrico, torej organizacije, ki je propagirala popolno ponemčenje Spodnje Štajerske,

s čimer naj bi storila z dejanjem, opisanim pod točko a) zločinstvo veleizdaje in dejanjem, opisanim pod točko b) kaznivo dejanje po 14. členu Uredbe o vojaških sodiščih.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojenke, nagrada in potrebni izdatki zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A.

1. S sodbo Vojaškega sodišča mesta Maribor z dne 6. 8. 1945 je bila I. S. obsojena zaradi zločinstva veleizdaje in kaznivega dejanja po 14. členu Uredbe o vojaških sodiščih (v nadaljevanju UVS) na 5 let odvzema svobode s prisilnim delom, na izgubo političnih in vseh državljanskih pravic za dobo 5 let, na zaplembo celotnega imetja, na izgon iz kraja prebivanja za dobo 5 let. Obsojenki je sodišče v kazen vštelo pripor od 10. 5. 1945 dalje.

2. Zoper sodbo, ki je postala pravnomočna, je nečakinja obsojenke po pooblaščenki vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe. V obrazložitvi zahteve vložnica opozarja na stališče Ustavnega sodišča RS, da se v Republiki Sloveniji ne uporablja tiste določbe UVS z dne 24. 5. 1944, ki so bile že v času nastanka in uporabe Uredbe v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli in so tudi v nasprotju z Ustavo RS. Posebej to velja za golo inkriminacijo statusa oziroma tiste inkriminacije, ki se niso nanašale na določno opredeljena ravnanja obtožencev oziroma elemente določb, ki so zaradi premajhne določnosti predstavljali podlago za samovoljo takratnih sodišč in vsi tisti elementi določb, ki so omogočali sojenja za dejanja, storjena pred uveljavitvijo Uredbe, pa ta niso bila kazniva po splošnih od civiliziranih narodov priznanih pravnih načelih. Vložnica nato ugotavlja, da pri dejanjih, ki sta bili očitani obsojenki pod točko a) in b) izreka sodbe, niso podani znaki kaznivega dejanja po 14. členu UVS. Ta je namreč določal, da se morajo za narodne sovražnike smatrati vsi aktivni ustaši, četniki in pripadniki ostalih oboroženih formacij v sovražnikovi službi in njihovi organizaciji in pomagači, vsi ki so v sovražnikovi službi v kakršnem koli svojstvu – kot špijoni, ovaduhi, kurirji agitatorji in slično, vsi ki so silili ljudstvo, da okupatorjem odda orožje, vsi oni, ki odpadejo od narodne oblasti in delajo proti njej, vsi oni, ki rušijo narodno vojsko ali so na drug način pomagali in pomagajo okupatorjem. Vložnica zato nadalje ugotavlja, da v izreku izpodbijane sodbe niso zajeta nobena taka dejstva, iz katerih bi izhajali znaki kateregakoli kaznivega dejanja, zato ravnanje obsojenke ne more biti kaznivo dejanje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ocenjuje, da je ta utemeljena. Navaja, da se skladno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-75/92 z dne 31. 3. 1994 ne uporablja tiste določbe UVS, ki so bile že v času nastanka in uporabe Uredbe v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli in so tudi v nasprotju z Ustavo RS. Zato se ne uporablja tisti del Uredbe, ki po svoji vsebini pomeni inkriminacijo statusa in ki se niso nanašali na določno opredeljena dejanja obdolžencev, kakor tudi deli Uredbe, ki so in kolikor so v konkretnih kazenskih postopkih, zaradi svoje nedoločnosti in nejasnosti omogočali samovoljo takratnih sodišč. Zahteva za varstvo zakonitosti zato utemeljeno očita izpodbijani sodbi, da je inkriminirala status, ne pa dejanja. Obsojenki ni bil izrečen noben očitek, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da spravlja v nevarnost nedotakljivost državnega ozemlja, pod točko a) izreka sodbe se ji dejansko očita članstvo v kulturbundu, v točki b) izreka izpodbijane sodbe pa je opis ohlapen in nekonkretiziran in ga ni mogoče preizkusiti. Navedbe v opisu ne pomenijo zakonskih znakov kaznivega dejanja in to niso pomenile tudi v času, ko je bila sodba izrečena, zato vrhovna državna tožilka meni, da je treba zahtevi za varstvo zakonitosti ugoditi in obsojenko oprostiti obtožbe.

4. Pooblaščenka vložnice je v odgovoru na odgovor izrazila soglasje s predlogom Vrhovnega državnega tožilstva.

B.

5. Tako vložnica zahteve za varstvo zakonitosti kot vrhovna državna tožilka pravilno ugotavljata, da izpodbijana sodba obsojeni I. S. očita, da je leta 1940 kot Jugoslovanska državljanka vstopila v organizacijo Kulturbund, kar pomeni inkriminacijo statusa, ne očita pa ji izvršitve kakršnegakoli dejanja, naperjenega zoper nedotakljivost državnega ozemlja, na takšen način zločinstva veleizdaje ni mogoče storiti. Tudi očitek, da je iz notranjega prepričanja pomagala okupatorju s tem, da je nastopila kot predsednica ženske zveze štajerskega hajmatbunda je povsem splošen oziroma nedoločen, iz njega ni razvidno, da bi s svojim ravnanjem uresničila zakonske znake kateregakoli kaznivega dejanja.

6. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da dejanja, ki jih je izpodbijana sodba očitala I. S., niso kazniva dejanja oziroma ne morejo biti inkriminirana kot kazniva dejanja, zato je v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP ugodilo utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti tako, da je izpodbijano sodbo spremenilo in obsojenko na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, o stroških kazenskega postopka pa v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP v zvezi z 98. a členom ZKP odločilo, da obremenjujejo proračun.

Datum zadnje spremembe:

14.10.2013

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 5099/2014
• Sodba I Ips 119/2009
• Sodba I Ips 117/2008