<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 188/2013-11

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2013:I.IPS.188.2013.11
Evidenčna številka:VS2006607
Datum odločbe:06.06.2013
Senat:Branko Masleša (preds.), Maja Tratnik (poroč.), mag.
Damijan Florjančič, mag. Kristina Ožbolt, Vesna Žalik
Področje:POPRAVA KRIVIC - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - gospodarska sabotaža - zakonski znaki

Jedro

Za očitek oziroma obsodbo za kaznivo dejanje po 10. točki 3. člena ZKLD je bilo treba storilcu dokazati 1) obarvan naklep, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev in 2) da gre za podatke in listine, ki po svoji vsebini pomenijo posebno varovano vojaško ali drugo državno skrivnost.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba glede obsojenega A. S. spremeni tako, da se

obd. A. S., rojen ... 1915 v C., duhovnik, umrl dne 20. 10. 2003,

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

o p r o s t i

obtožbe, da je

bil po osvoboditvi v pismenih in osebnih stikih z ilegalko, obtoženko Š. V., vedoč, da se ta skriva pred oblastmi, ji nudil moralno pomoč s tem, da ji je svetoval, da naj potrpi in jo tako odvrnil, da bi se prijavila oblastem – tedaj osebi, ki je pobegnila pred oblastjo, nudil pomoč;

po osvoboditvi v svoji pridigi v Ljubljani v cilju, da odvrača ljudstvo od nedeljskega prostovoljnega dela na obnovi naše domovine, govoril, da je nedeljsko delo hlapčevsko in kot tako za katoličane prepovedano – tedaj v cilju oškodovanja narodnih gospodarskih koristi odvračal ljudi od dela;

po osvoboditvi zbiral podatke za reakcijonarne kroge v Ljubljani o razmerah in delu na mladinski progi Brčko – Banoviči, o metodi in učni snovi na srednjih šolah, o udejstvovanju mladine in tudi o tem, da so neko mater prijemali, ker je vzgajala otroke katoliško – tedaj zbiral podatke za državo važnega značaja z namenom izročiti jih nepoklicani osebi,

s tem naj bi storil: z dejanjem opisanim pod točko 1. kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo, z dejanjem, opisanim pod točko 2. kaznivo dejanje gospodarske sabotaže po 15. točki 5. člena Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže, in z dejanjem opisanim pod točko 3. kaznivo dejanje po 10. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 1. 9. 1947 spoznalo A. S. za krivega storitve kaznivih dejanj po 14. in 10. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (ZKLD) in kaznivega dejanja gospodarske sabotaže po 15. točki 5. člena Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (ZTŠS) in ga obsodilo na 5 let odvzema prostosti s prisilnim delom (v kar mu je vštelo preiskovalni zapor od 26. 7. 1947 dalje) ter na 3 leta izgube aktivne in pasivne volilne pravice; oprostilo pa ga je plačila povprečnine.

2. Z isto sodbo so bili spoznani za krive in obsojeni tudi: obsojena V. Š., zaradi kaznivih dejanj po členu 3. točka 10. in po členu 3. točka 8. ZKLD na 4 leta odvzema prostosti s prisilnim delom in na 3 leta izgube aktivne in pasivne volilne pravice; obsojena M. O. zaradi kaznivega dejanja po členu 3. točka 8. ZKLD na 3 leta odvzema prostosti s prisilnim delom in 2 leti izgube aktivne in pasivne volilne pravice; obsojena A. B. zaradi kaznivega dejanja po členu 3. točka 14. ZKLD na 7 mesecev odvzema prostosti; obsojena A. Š. zaradi kaznivega dejanja po členu 3. točka 4. ZKLD na 6 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom in 1 leto izgube aktivne in pasivne volilne pravice in obsojena J. P. zaradi kaznivega dejanja po členu 3. točka 14. ZKLD na 1 leto odvzema prostosti s prisilnim delom in 1 leto izgube aktivne in pasivne volilne pravice. Z isto sodbo je sodišče obtoženo A. B. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po členu 3. točka 6. ZKLD in zoper obtoženo A. Š. zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja po členu 3. točka 10. ZKLD.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo in sodni postopek, ki je tekel pred izdajo te sodbe, je zahtevo za varstvo zakonitosti dne 31. 12. 2012 v korist obsojenega A. S., po pooblaščenki vložil zakoniti zastopnik Nadškofije Ljubljana, glede na določbo 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-G) in določbo 88. člena ZKP-I, ker je sedaj pokojni obsojenec služboval kot duhovnik. Zahtevo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne okrožnemu sodišču v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 423. člena ZKP dne 25. 4. 2013, predlaga ugoditev zahtevi. Navaja, da je zahteva utemeljena, ker je v izpodbijani sodbi podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Obsojenčeva dejanja, opisana v izreku izpodbijane sodbe, namreč nimajo vseh zakonskih znakov kaznivih dejanj za katera je bil obsojen. Z odgovorom državnega tožilca sta bila predlagatelj dne 29. 4. 2013 in pooblaščenka predlagatelja dne 6. 5. 2013 seznanjena.

B.-1

5. Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ugotavlja, da je:

predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije skladno z določbo prvega in petega odstavka 42. člena ZKP zavrgel zahtevo vložnika za izločitev predsednika in sodnice Vrhovnega sodišča (sklep Su 29/2013-12 z dne 11. 4. 2013);

Nadškofija Ljubljana del Katoliške cerkve, ki je v Republiki Sloveniji registrirana verska skupnost;

Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi U-I-67/94 z dne 21. 3. 1996 o oceni ustavnosti Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (ZTŠS) presodilo, da se ne uporabljajo določbe tega zakona, ki so in kolikor so bile že v času nastanka in uporabe zakona v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli in so tudi v nasprotju z Ustavo. V skladu z razlogi, navedenimi v obrazložitvi te odločbe se ne uporabljajo zlasti naslednji elementi določb zakona: a) elementi materialnih določb, pri katerih zakonodajalec ob določanju kaznivih dejanj ni upošteval družbene nevarnosti kot element kaznivega dejanja; b) elementi materialnih določb, ki so in kolikor so v konkretnih kazenskih postopkih zaradi svoje nedoločnosti predstavljali podlago za arbitrarno uporabo zakona; c) elementi procesnih določb, ki so pomenili kršitev temeljnih načel kazenskega prava in kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi U-I-247/96 z dne 22. 10. 1998 o oceni ustavnosti Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (ZKLD) presodilo, da določbe tega zakona niso bile v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njihove uveljavitve priznavali civilizirani narodi, da pa je potrebno vsa dejanja, opredeljena v 3. členu zakona obravnavati skupaj z določbo 2. člena zakona, na kar napotuje uvodni stavek k 3. členu. Vsa dejanja iz 3. člena so morala biti storjena z obarvanim naklepom. V storilčevem naklepu je moral obstajati „cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev“. Ta namen bi moralo sodišče v vsakem posameznem primeru ugotoviti (z dokaznim postopkom) kot enega od bistvenih zakonskih znakov kaznivih dejanj in to pri 2. členu ZKND, kakor tudi pri posameznih kaznivih ravnanjih iz 3. člena ZKND (točka 18. odločbe Ustavnega sodišča);

Vrhovno sodišče v svojih odločbah že presodilo, da za kazensko odgovornost storilca po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper narod in državo ni zadostovala ugotovitev enega ali več ravnanj, opredeljenih v 3. členu tega zakona, temveč je bilo potrebno ugotoviti tudi namen, predpisan v 2. členu zakona(1).

B.-2

6. Po prvem odstavku 2. člena ZKLD (Ur. l. FLRJ 59/46) je kaznivo dejanje zoper narod in državo vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, ali bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast.

Po določbi 3. člena istega zakona za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena zakona velja:

kdor vrši vohunstvo, to je, kdor podatke in listine, ki po svoji vsebini pomenijo posebno varovano vojaško ali drugo državno tajnost, izroči tuji državi ali katerikoli organizacije, društvu ali katerikoli nepoklicani osebi, ali kdor z namero, da jim jih tem izroči, take podatke krade ali zbira (točka 10.);

kdor na kakršenkoli način podpira osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim daje zavetišče, jim pošilja, skriva, prenaša orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služi za vzdrževanje zveze in dela druge usluge, ali ovira državne organe pri njihovem odkrivanju ali ulovitvi (točka 14.).

7. Iz opisa obsojenemu A. S. očitanega kaznivega dejanja po 10. točki 3. člena ZKLD izhaja očitek vršitve vohunstva s tem, da je po osvoboditvi zbiral podatke za reakcijonarne kroge v Ljubljani o razmerah in delu na mladinski progi Brčko – Banoviči, o metodi in učni snovi na srednjih šolah, o udejstvovanju mladine in tudi o tem, da so neko mater prijemali, ker je vzgajala otroke katoliško, tedaj zbiral podatke za državo važnega značaja z namenom izročiti jih nepoklicani osebi. S kaznivim dejanjem po 10. točki 3. člena ZKLD je bilo inkriminirano vohunstvo. Opis kaznivega dejanja mora biti vedno opredeljen z dejstvi in okoliščinami, ki konkretizirajo zakonske znake kaznivega dejanja. Za očitek oziroma obsodbo za kaznivo dejanje po 10. točki 3. člena ZKLD je bilo tako treba storilcu dokazati 1) obarvan naklep, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev in 2) da gre za podatke in listine, ki po svoji vsebini pomenijo posebno varovano vojaško ali drugo državno skrivnost. Takih očitkov pa obsojencu očitan opis kaznivega dejanja sploh ne vsebuje in dejanje, očitano obsojenemu A. S. ni vsebovalo vseh zakonitih znakov kaznivega dejanja po takrat veljavnem zakonu iz 10. točke 3. člena ZKLD in ne kateregakoli drugega kaznivega dejanja. Zato obsodba obsojenca pomeni kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

8. Iz opisa obsojenemu A. S. očitanega kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD izhaja očitek, da je osebi, ki je pobegnila pred oblastjo, nudil pomoč s tem, da je bil po osvoboditvi v pismenih in osebnih stikih z ilegalko, soobtoženo V. Š., vedoč, da se ta skriva pred oblastmi, ji nudil moralno pomoč s tem, da ji je svetoval naj potrpi in jo tako odvrnil, da bi se prijavila oblastem. Po presoji Vrhovnega sodišča opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja ne vsebuje dejstev in okoliščin, ki bi pomenile aktivno ravnanje storilca, ki bi pomenilo pomoč osebi, ki je pobegnila pred oblastjo. S kaznivim dejanjem po 14. točki 3. člena ZKLD je bila namreč inkriminirana pomoč storilcem kaznivih dejanj po storjenem kaznivem dejanju. Kaznivo dejanje se je lahko storilo le z naklepom in ker je šlo za kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo, je storilec kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD tudi moral vedeti, da nudi pomoč osebi, storilcu kaznivega dejanja po ZKLD. Kaj se je štelo za kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo je določal 2. člen ZKLD. Glede na takšno zakonsko določbo se je podpiranje v tej točki opisanih oseb, tolp, organizacij in njihovih članov moralo manifestirati v oblikah aktivnega ravnanja storilca, ki so v določbi 14. točke 3. člena ZKLD tudi primeroma naštete (dajanje zavetišča, pošiljanje, skrivanje ali prenašanje stvari zanjo, vzdrževanje zvez, oviranje pri odkrivanju in prijetju). Ker takega očitka opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja sploh ne vsebuje, dejanje očitano obsojenemu A. S. ni vsebovalo vseh zakonitih znakov kaznivega dejanja po takrat veljavnem zakonu iz 14. točke 3. člena ZKLD. Zato obsodba obsojenca pomeni kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

9. Po določbi prvega odstavka 5. člena Zakona o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (ZTŠS – Ur. l. FLRJ 56/46) velja po tem zakonu za gospodarsko sabotažo vsako dejanje oziroma opustitev z namenom, da se ovira, onemogoči ali spravi v nevarnost pravilno in hitro poslovanje državnih, zadružnih ali zasebnih gospodarskih in prometnih podjetij (obratov) ali kmetijskih gospodarstev, kakor tudi vsako dejanje, ki ima za cilj oškodovanje interesov narodnega gospodarstva ali ogrožanje državne gospodarske politike. V drugem odstavku tega člena so pod točkami 1. - 14. našteti primeri gospodarske sabotaže: poškodovanje, uničenje, odtujevanje, prikrivanje proizvajalnih sredstev, surovin, izdelkov, kultur na kmetijskih gospodarstvih, inventarjev, letin, oviranje dela v teh obratih, prekršitev dolžnosti čuvanja poslovne tajnosti, sestavljanje in predlaganje netočnih kalkulacij; v točki 15. pa „drugi primeri podobni primerom v prednjih točkah“.

10. Iz opisa obsojenemu A. S. očitanega kaznivega dejanja po 15. točki 5. člena ZTŠS (gospodarska sabotaža) izhaja očitek, da je v cilju oškodovanja narodno gospodarskih koristi odvračal ljudi od dela s tem, da je v svoji pridigi v cilju, da odvrača ljudstvo od nedeljskega prostovoljnega dela na obnovi naše domovine govoril, da je nedeljsko delo hlapčevsko in kot tako za katoličane prepovedano. Navedbe v izreku sodbe, iz katerih izhaja, da je obsojenec (kot duhovnik) v svoji pridigi ocenil nedeljsko delo kot hlapčevsko in kot tako za katoličane prepovedano, ni moč opredeliti kot dejanje gospodarske sabotaže po nobeni točki iz 5. člena ZTŠS, ki predvideva aktivna ravnanja storilca, niti „nedeljskega prostovoljnega dela“ ni mogoče opredeliti kot posledico ravnanj iz drugega odstavka 5. člena ZTŠS. Zato tudi obsodba obsojenca za to kaznivo dejanje pomeni kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

11. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo glede obsojenega A. S. na podlagi določila 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obsojenca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe v celoti.

12. Ker je Vrhovno sodišče izreklo oprostilno sodbo, je na podlagi določbe 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški postopka obremenjujejo proračun.

----

Op. št. (1): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 113/2009 z dne 16. 12. 2010, I Ips 7110/2010 z dne 17. 3. 2011, I Ips 26059/2010 z dne 24. 3. 2011, I Ips 23543/2010 z dne 5. 5. 2011 in druge.


Zveza:

ZKP člen 372, 372-1.

Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) člen

2, 3, 3-10, 3-14.
Zakon o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene
špekulacije in gospodarske sabotaže (ZTŠS) člen 5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.10.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU4MTc5