Sodba I Ips 44324/2010-89

Jedro

Objektivni znaki kaznivega dejanja neplačevanja preživnine so izpolnjeni tudi, če zavezanec ne izpolnjuje preživninske obveznosti na način določen s pravnomočno in zavezujočo sodbo sodišča, ampak na drug način.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega M. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da zakoniti zastopnici mladoletne oškodovanke L. K. - A. R., plača zapadlo preživnino v znesku 10.127,28 EUR, v roku treh let in v bodoče, v skladu z zakonom in odločbami pristojnih organov, mesečno preživnino za mladoletno oškodovanko L. K. redno plačuje. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa mora zakoniti zastopnici mladoletne oškodovanke L. K. - A. R., plačati znesek 4.502,77 EUR. Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo pritožbo zagovornika obsojenega M. K. kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zagovornik obsojenca iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve kazenskega zakona v smislu 372. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe za očitano kaznivo dejanje, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje prvostopnemu sodišču.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti kot neutemeljena zavrne. Navaja, da je bila obsojenčeva obveznost plačevanja preživnine določena s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju, po kateri mora preživnino plačevati materi in zakoniti zastopnici mladoletne hčerke. Obsojenčevo iracionalno ravnanje, ko je svoji hčerki kupoval različne stvari, ki jih je nujno potrebovala (kot navaja zahteva) in odprtje bančnega računa mladoletni hčerki, zato ne predstavlja izpolnjevanja preživninskih obveznosti, določenih v sodni odločbi. V pretežnem delu obramba trdi in dokazuje, da obsojenec ni bil zmožen plačevati preživnine, pri čemer prihaja sama s seboj v nasprotje, ko med drugim navaja, da obsojenec sedaj prispeva za preživljanje hčerke preko 400,00 EUR mesečno, pred tem pa ji je kupoval določene stvari in prispeval za otroka vsaj dvakrat toliko, kot bi moral, torej je imel sredstva, da bi preživnino plačeval, pa tega ni storil na način določen v sodni odločbi. Glede vprašanja pristojnosti centra za socialno delo, ki je izdajal odločbe o višini preživnine, obramba ne pove za kakšno kršitev iz 420. člena ZKP naj bi šlo, niti kako je ta morebitna kršitev vpliva na zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče se do trditev, da je mladoletna hčerka nekaj časa živela pri obsojencu, ni bilo dolžno opredeliti, saj je obveznost za plačevanje preživnine obstajala tudi v primeru, ko je otrok živel pri obsojencu.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca vročilo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane.

6. Z navajanji, da je obsojenec obveznost plačevanja preživnine za mladoletno hčerko redno izpolnjeval, vendar ne s plačilom mesečnih obrokov materi in zakoniti zastopnici mladoletnega otroka, kot mu je bilo naloženo s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju P 168/2000, ampak z nakupi stvari, ki naj bi jih po mnenju obsojenca hčerka potrebovala v povprečni mesečni vrednosti 309,00 EUR ter z odprtjem bančnega računa; z nadaljnjimi navajanji, da zaradi stvarne nepristojnosti organa socialnega skrbstva ni bil dolžan upoštevati njegovih odločb o zvišanju preživnine ter da mu premoženjske razmere niso dopuščale, da bi preživnino plačeval otrokovi materi oziroma zakoniti zastopnici, izraža obramba nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, da je bil obsojenec zmožen plačevati preživnino za mladoletno hčerko, ker so mu premoženjske razmere to dopuščale, pa je ni plačeval ter podaja lastno oceno obravnavane kazenske zadeve, ki pa je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in ki po oceni pritožbenega sodišča nima nobene podlage v podatkih kazenskega spisa in izvedenem dokaznem postopku. S tem pa obramba uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno uveljavljati.

7. Pritožbeno sodišče je pod točko 6 obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno navedlo, da je bil obsojenec dolžan izpolnjevati svojo obveznost plačevanja preživnine za mladoletno hčerko na način, kot je določeno v sodbi Okrožnega sodišča na Ptuju P 168/2000, in sicer na roke matere in zakonite zastopnice mladoletne hčerke ter da pritožbeni navedbi, da je ravnal v interesu otroka, ko njegovi materi ni plačeval preživnine, ni mogoče pritrditi. S tem se je po mnenju Vrhovnega sodišča opredelilo do obstoja objektivnih znakov obravnavanega kaznivega dejanja tudi v primeru kot je obravnavani, ko torej zavezanec ne izpolnjuje preživninske obveznosti na način določen s pravnomočno in zavezujočo sodbo sodišča, ampak na drug način, ker meni, da mu dejanska situacija to omogoča in dopušča. Očitek o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitvi kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP zato ni neutemeljen, saj se je pritožbeno sodišče do v pritožbi izpostavljenega vprašanja opredelilo.

8. Ker je obveznost obsojenca kot zavezanca za plačevanje preživnine po pravnomočni sodni odločbi obstajala tudi v času, ko je otrok živel pri obsojencu (od 17. 11. 2006 do 13. 5. 2007), saj pravnomočna sodna odločba ni bila spremenjena, ugovor, da se pritožbeno sodišče ni neposredno opredelilo do pritožbene navedbe, po kateri je mladoletna hčerka nekaj časa živela pri obsojencu, ni pravno pomemben. Zato obramba tudi v tem delu neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

C.

9. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zatrjevani kršitvi zakona nista podani ter da je zahteva za varstvo zakonitosti pretežno vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, jo je s sodbo na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Odločitev o stroških postopka s tem pravnim sredstvom temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

14.10.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 7147/2010-93
• Sodba I Ips 8966/2010-89
• Sodba I Ips 2236/2009-40