<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 47112/2010-72

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2013:I.IPS.47112.2010.72
Evidenčna številka:VS2006581
Datum odločbe:30.05.2013
Opravilna številka II.stopnje:VSC II Kp 47112/2010
Senat:Marko Šorli (preds.), Vesna Žalik (poroč.), mag. Kristina
Ožbolt, Maja Tratnik, Barbara Zobec
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - pravice obrambe - odločanje o dokaznem predlogu - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - povzročitev smrti iz malomarnosti - opis kaznivega dejanja - blanketna norma - zahteva za varstvo zakonitosti - obseg preizkusa

Jedro

Za blanketne veljajo vse tiste norme, ki same ne določajo v celoti zakonskega stanu kaznivega dejanja, marveč se glede posameznih znakov - izrecno ali konkludentno - sklicujejo na norme z drugih pravnih področij (dopolnilne norme).

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojena D. Š. in obsojeni I. Ž. sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obsojena D. Š. in I. Ž. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ. Sodišče je na podlagi 50. člena KZ vsakemu od njiju izreklo pogojno obsodbo, v kateri jima je določilo kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti, naložilo pa jima je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Sodišče druge stopnje je pritožbi zagovornikov obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencema naložilo plačilo sodne takse.

2. Zagovornik obsojene D. Š. in zagovorniki obsojenega I. Ž. so zoper pravnomočno sodbo vložili zahtevi za varstvo zakonitosti. Obsojenkin zagovornik je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zaradi kršitve materialnega prava po 1. točki 372. člena KZ v zvezi s 7. in 18. členom KZ, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s kršitvijo 22., 27. in tretje alineje 29. člena Ustave ter drugih kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 395. in 355. členom ZKP. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovorniki obsojenega I. Ž. pa zahtevo za varstvo zakonitosti vlagajo zaradi kršitev materialnega prava iz 1. točke 372. člena ZKP ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP. Zagovorniki Vrhovnemu sodišču predlagajo „spremembo sodbe oziroma podredno razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvemu sodišču“.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da sta zahtevi neutemeljeni. Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obsojene D. Š. vrhovni državni tožilec v odgovoru navaja, da je njegovo stališče o kršitvi materialnega prava nepravilno, v ostalem pa uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako nedovoljeno kršitev po stališču vrhovnega državnega tožilca uveljavljajo tudi zagovorniki obsojenega I. Ž.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema in njunim zagovornikom, ki pa se o njem niso izjavili.

B.

5. Zaradi vsebine zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče, kot že v številnih sodbah (na primer I Ips 2668/2009 z dne 1. 12. 2011, I Ips 390/2006 z dne 28. 5. 2007, I Ips 396/2006 z dne 30. 11. 2006, I Ips 19969/2010 z dne 14. 2. 2012 in drugih), uvodoma poudarja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le obstoj kršitve, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna odločba.

B-I.

6. Zagovornik obsojene D. Š. v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona navaja, da izrek izpodbijane pravnomočne sodbe ni konkretiziran, ker ne vsebuje opisa dolžnostnega ravnanja in vsebinske določenosti malomarnostnega ravnanja. Zagovornik meni, da v opis kaznivega dejanja vzpostavlja dodaten zakonski znak, „ki obvezuje opredelitev blanketne-dopolnilne norme“, ki tako poklicno dolžnost zapoveduje. Dopolnilne norme pa ne vsebujeta ne obtožba ne sodba. Zato vložnik meni, da dejanje, ki se očita obsojenki, ni kaznivo dejanje. Po vložnikovem prepričanju sodišče ni poklicano, pooblaščeno ali usposobljeno za tolmačenje vsebine del, ki jih je imela obsojenka po pogodbi o zaposlitvi, ter da ni dopustno tolmačenje zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja, ki ni podkrepljen z dopolnilno normo v izreku sodbe, le v obrazložitvi sodbe. O takem, že v pritožbi uveljavljanem očitku, se po vložnikovem zatrjevanju sodišče druge stopnje ni izjavilo, zato vložnik s tem v zvezi uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Nadalje vložnik v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona navaja, da bi bilo treba v sodbi ugotoviti in navesti kriterije, ki krivdno obliko malomarnosti ločijo od naključja. Ob tem vložnik meni, da za obsojenko ni obstajala objektivno ugotovljiva dolžnost zavedati se možnosti nastanka prepovedane posledice, prav tako posledica ni bila objektivno predvidljiva. Obsojenka se glede na okoliščine in njene osebne lastnosti tudi ni bila dolžna zavedati nastanka prepovedane posledice.

7. Vložnikovo stališče, da v obravnavanem primeru sploh ne gre za kaznivo dejanje, ker v opisu kaznivega dejanja v sodbi ni navedena dopolnilna norma, ni sprejemljivo. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 4/1994 z dne 16. 2. 1994 med drugim obrazložilo, da veljajo med kazenskopravnimi normami za blanketne vse tiste norme, ki same ne določajo v celoti zakonskega stanu kaznivega dejanja, marveč se glede posameznih znakov - izrecno ali konkludentno - sklicujejo na norme z drugih pravnih področij (dopolnilne norme). Se pravi, da v teh primerih podrobnejša opredelitev znakov kaznivega dejanja ni prepuščena zgolj sodni razlagi, marveč se zahteva, da se njihov pomen ugotavlja po že sprejetih predpisih. Kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu KZ stori, kdor povzroči smrt drugega iz malomarnosti. Ta določba se v sicer odprtem opisu kaznivega dejanja ne sklicuje oziroma ne napotuje na norme z drugih pravnih področij, zato ni mogoče trditi, da gre za blanketno normo.

8. V obravnavanem primeru iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da sta obsojenca kot medicinska sestra oziroma medicinski tehnik, zaposlena na urgentnem oddelku internistične prve pomoči Splošne bolnišnice Celje, ravnala v nasprotju z njuno poklicno dolžnostjo, to je sprejeti in pripraviti bolnika na pregled. Obsojenca nista sprejela pokojnega oškodovanca, ki je iskal medicinsko pomoč zaradi bolečin v prsih in vratu, težko je tudi dihal in je bil bled. Obsojenca nista seznanila dežurne zdravnice z oškodovančevimi zdravstvenimi težavami, temveč ga je obsojenka po navodilu njenega nadrejenega, to je obsojenega Ž., katerega je tudi seznanila z oškodovančevimi zdravstvenimi težavami, njegovim iskanjem zdravniške pomoči in s tem, da nima napotnice, napotila v zdravstveni dom po napotnico. Pokojnemu oškodovancu zaradi odklonitve sprejema in napotitve po napotnico ni bila pravočasno nudena ustrezna zdravniška pomoč, ki bi mu lahko rešila življenje, saj je na poti proti zdravstvenemu domu doživel zastoj srca. Naključna mimoidoča sta našla oškodovanca, ko je bil že klinično mrtev, oživljanje pa je bilo zanj prepozno. Ob povedanem ni utemeljen vložnikov očitek, da v opisu kaznivega dejanja ni konkretizirano dolžnostno ravnanje obsojencev. Njuno dolžnostno ravnanje je konkretno opisano z dolžnostjo sprejeti pacienta in ga pripraviti za pregled pri zdravniku. Obsojenca te dolžnosti nista opravila, saj pokojnega oškodovanca nista ne sprejela ne pripravila za pregled pri dežurni zdravnici, temveč sta ga napotila v zdravstveni dom po napotnico. S takim ravnanjem sta si obsojenca pravzaprav vzela pravico oceniti zdravstveno stanje pokojnega oškodovanca in na podlagi te ocene odločati o takojšnjem sprejemu pokojnega oškodovanca v obravnavo pri zdravniku oziroma o njegovi napotitvi na ureditev zdravstvenega zavarovanja, čeprav je bila ta pravica pridržana izključno dežurni zdravnici A. S. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do pritožbenih očitkov o dolžnostnem ravnanju obsojencev (sodba, stran 6 in 7) ter presodilo, da opis kaznivega dejanja ni pomanjkljiv (sodba, stran 8, točka 13). Zato vložnikovo uveljavljanje kršitve določbe prvega odstavka 395. člena ZKP ni utemeljeno. Sodišči prve (sodba, stran 18) in druge stopnje (sodba, stran 9) sta presodili, da oškodovančeve smrti ni mogoče pripisati naključju, zato ni utemeljeno vložnikovo zatrjevanje, da v izpodbijani pravnomočni sodbi niso navedeni oziroma ugotovljeni kriteriji, po katerih se nezavestna malomarnost loči od naključja. Z nesprejemanjem takega stališča sodišč vložnik pravzaprav uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Z analiziranjem izpovedb prič V. B., S. Š. in I. O. ter obsojenkinega zagovora, pa tudi z izpeljevanjem in obrazlaganjem lastnih dokaznih zaključkov vložnik ne more uspeti. S takimi navedbami vložnik pod videzom kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena, drugega odstavka 355. člena in prvega odstavka 395. člena ter kršitve 22., 27. in 29. člena Ustave uveljavlja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-II.

10. Zagovorniki obsojenega I. Ž. v delu zahteve za varstvo zakonitosti, naslovljenem kot „Glede razloga zmotne ali nepravilne uporabe materialnega prava“ (v pritožbi so zagovorniki iste očitke z v pretežni meri dobesedno istimi navedbami uveljavljali kot zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), z analiziranjem izvedenskega mnenja dr. M. N., izpovedbe F. Š. ter zdravniškega izvida M. H.; predstavljanjem lastnega pogleda na dejansko stanje, pri čemer izhajajo iz časopisnega članka; s pripisovanjem soodgovornosti za nastanek prepovedane posledice pokojnemu oškodovancu; in z navedbami, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z odločilnimi dejstvi; da so razlogi sodišča neutemeljeni in dokazno neizkazani; da sodišče pri opisu oškodovančevega zdravstvenega stanja ob prihodu na urgenco neutemeljeno sledi laičnim ocenam ljudi, ki so se nahajali v čakalnici urgence; da izpovedbe prič, ki so se nahajale v čakalnici, in takrat dežurne zdravnice A. S. niso verodostojne; da v celoti napadajo in izpodbijajo dokazno oceno sodišča; da med obsojenčevim ravnanjem in oškodovančevo smrtjo ni vzročne zveze; da znaki akutnega koronarnega sindroma pri oškodovancu niso bili prepoznavni; da obsojenec ni bil zadolžen za obveščanje zdravnice, temveč le za administrativno delo; ter da ni bil nadrejen obsojenki, uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zato Vrhovno sodišče takih navedb vložnikov ni presojalo.

11. Navedbam vložnikov, da v izpodbijani pravnomočni sodbi ni pojasnjena obsojenčeva poklicna dolžnost, zaradi česar naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je dolžnostno ravnanje obeh obsojencev obširno opisalo v sodbi na straneh od 11 do 16 (v točkah od 11 do 13), prav tako se je do tega vprašanja opredelilo sodišče druge stopnje (sodba, stran 7). S tem, ko vložniki ne sprejemajo razlogov o obsojenčevi poklicni dolžnosti, ponovno uveljavljajo nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ne drži niti navedba vložnikov, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do sprememb zagovorov obsojencev. Iz sodbe sodišča prve stopnje je jasno razvidno, kdaj sodišče sprejema zagovora obsojencev, ki sta ju podala v preiskavi, in kdaj zagovora, podana na glavni obravnavi. Vrhovno sodišče v zvezi z zgornjima očitkoma ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. Vložniki tudi ne morejo uspeti z navedbami, s katerimi izpostavljajo „obrazložitev sodišča na strani 2 spodaj in 3 zgoraj, kjer sodišče, ne da bi se opredelilo do novega dokaznega predloga, ki ga je zagovornik konkretno in obrazloženo uveljavljal tudi na pritožbeni seji Višjega sodišča v Celju“. Po stališču vložnikov je sodišče (druge stopnje) kršilo „določila ZKP“, obdolženčeve pravice v kazenskem postopku ter načelo kontradiktornosti.

13. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik konkretizirati, ne pa jih le poimensko navesti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložnik mora v zahtevi kršitev zakona, ki jo uveljavlja, določno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in obrazložil razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, s katerim upravičenci do njene vložitve (prvi in drugi odstavek 421. člena ZKP) uveljavljajo le kršitve zakona. Vložnik zahteve sicer lahko z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitve zakona, na katere je opozarjal že v pritožbi, vendar jih mora konkretno opredeliti in tudi ustrezno utemeljiti (obširno obrazložitev določbe prvega odstavka 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče podalo v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008). Z zgornjimi navedbami vložniki sicer smiselno uveljavljajo kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, vendar ob tem konkretno ne pojasnijo, v zvezi s katerim dokaznim predlogom naj bi bila ta kršitev storjena (šele iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da imajo vložniki v mislih fotokopijo izvida Splošne bolnišnice Celje z dne 10. 6. 2007, ki se nanaša na M. H.), prav tako v zahtevi za varstvo zakonitosti, kar je bistveno za presojo zatrjevane kršitve, ne obrazložijo, kaj naj bi s tem dokaznim predlogom sploh skušali dokazati. Povedano drugače, vložniki v zahtevi ne konkretizirajo materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza ter prav z ničemer ne izkazujejo verjetnosti, da bi z izvedenim dokazom lahko uspeli. S citiranjem zgolj dela povedi, češ da sodišče druge stopnje ne vidi potrebe za izvedbo predlaganega dokaza, skušajo vložniki prikazati, da se sodišče druge stopnje do predlaganega dokaza sploh ni opredelilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi priloženo fotokopijo omenjenega izvida prebralo, presodilo vsebino tega izvida ter glede na (pred sodiščem prve stopnje) izveden dokazni postopek zaključilo, da izvedba predlaganega dokaza ni potrebna (sodba, stran 2 in 3). Taki razlogi sodišča druge stopnje so po presoji Vrhovnega sodišča logični ter utemeljeni in jim ni nič za dodati. Iz navedb vložnikov je razvidno le, da se s takimi razlogi ne strinjajo, z ničemer pa ne obrazložijo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka. Kot že rečeno, golo nestrinjanje z razlogi sodišča ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14. Že v točkah 7 in 8 te sodbe je Vrhovno sodišče obrazložilo, da je stališče zagovornika obsojene D. Š. o obstoju blanketne norme v obravnavanem primeru pravno zgrešeno ter da je v opisu kaznivega dejanja konkretizirano tako dolžnostno ravnanje obsojencev kot njuna opustitev tega ravnanja. Vrhovno sodišče tudi ne vidi zatrjevanega nasprotja med izrekom in razlogi sodbe (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Iz opisa kaznivega dejanja je razviden očitek, da obsojenca pokojnega oškodovanca nista sprejela in nista seznanila dežurne zdravnice z njegovimi zdravstvenimi težavami. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe sicer res ugotavlja, da sta obsojenca s tem, ko sta preverila oškodovančevo zdravstveno zavarovanje preko zdravstvene kartice, že opravljala prva ravnanja za sprejem pacienta, vendar pa je nato iz nadaljnje obrazložitve razvidno, da sta s takim ravnanjem prenehala in sta pokojnega oškodovanca napotila v zdravstveni dom po napotnico, namesto da bi ga pripravila za pregled pri dežurni zdravnici. Sodišče torej tudi v razlogih sodbe zaključuje, da obsojenca pokojnega oškodovanca nista sprejela in s tem nista opravila svoje poklicne dolžnosti.

C.

15. Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevah za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka. Zato je zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojene D. Š. in zagovornikov obsojenega I. Ž. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

16. Vrhovno sodišče je na podlagi 98. a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP vsakemu od obsojencev naložilo plačilo stroškov postopka z zahtevama za varstvo zakonitosti, to je sodno takso. Po presoji Vrhovnega sodišča vzdrževanje obsojencev in vzdrževanje oseb, ki sta jih dolžna vzdrževati, glede na njuno premoženjsko stanje, razvidno iz podatkov v prvostopenjski sodbi, zaradi plačila sodne takse ne bo ogroženo.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 420, 424, 424/1.
KZ člen 129.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.10.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU3NzU2