Sodba II Ips 124/2011

Jedro

ZASP predvideva prenos neizključnih avtorskih pravic oziroma podelitev dovoljenj uporabnikom za uporabo avtorskih del (1. točka 146. člena ZASP). Ob prenosu avtorskih pravic je predvideno plačilo avtorskega honorarja (81. člen ZASP), ki je za male glasbene pravice dogovorjeno s Pravilnikom (153. člen ZASP). Šele v tem primeru (ob pisnem prenosu avtorskih pravic) je predvideno mesečno plačilo avtorskega honorarja, ki po svoji naravi predstavlja občasno terjatev. Ker pa med pravdnima strankama ni bila dogovorjena uporaba avtorskih del, je toženec kršil določila ZASP in avtorske pravice, ki jih ščiti tožnik, zato je temelj tožbenega zahtevka v določbah OZ o neupravičeni obogatitvi (198. člen OZ), zaradi česar velja splošni petletni zastaralni rok.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni:

- tako, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki poleg glavnice v višini 1.060,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2008 dalje do plačila, plačati še glavnico v višini 408,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2008 dalje do plačila, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v zavrnilnem delu (glede zavrnitve glavnice v višini 1.010,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2008 do plačila ter glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 350,00 EUR za čas od 11. 7. 2008 do plačila) potrdi sodba prve stopnje; odločitev o stroških postopka v VI. točki izreka sodbe prve stopnje pa se spremeni tako, da mora tožena stranka v 15 dneh, od vročitve sodbe, povrniti tožeči stranki njene stroške v znesku 260,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila;

- v odločitvi o pritožbenih stroških tako, da mora tožena stranka v 15 dneh, od vročitve sodbe, povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 251,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VI 50276/2008, z dne 3. 8. 2008 v 1. točki izreka razveljavilo. Zaradi delnega umika tožbe za znesek 758,71 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 408,71 EUR za čas od 11. 7. 2008 je pravdni postopek ustavilo in tožencu naložilo v plačilo znesek 1.060,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestni od 11. 7. 2008 dalje do plačila. V presežku je zahtevek zavrnilo in odločilo o stroških izvršilnega in pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu.

3. Vrhovno državno tožilstvo je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava v delu, v katerem je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke o zavrnitvi glavnice v znesku 408,98 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2008 (točka IV. izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter glede odločitve o pravdnih stroških (VI. točka sodbe sodišča prve stopnje). Odločitev Vrhovnega sodišča je pomembna glede vprašanja, v kakšnem roku zastarajo terjatve za avtorski honorar, ki ga pooblaščena kolektivna organizacija terja na podlagi Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) ter Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik). V delu, ki ga tožilstvo izpodbija, je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek tožeče stranke za plačilo avtorskega nadomestila za obdobje od septembra 2003 do junija 2005, to je za vse zneske, ki so zapadli več kot tri leta pred vložitvijo izvršilnega predloga, vloženega dne 11. 7. 2008. Ker tožena stranka ni sklenila pogodbe, ki jo je po zakonu bila dolžna skleniti, predstavljajo podlago za uveljavljeno terjatev določbe 21., 146. in 147. člena ZASP, Pravilnika ter določila o neupravičeni pridobitvi, predvsem 198. člen OZ (v nadaljevanju OZ). Tožena stranka je bila brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke, za obogatitveni zahtevek pa velja splošni, petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ. Z uporabo krajšega, triletnega zastaralnega roka, sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo. Revizijskemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje glede glavnice v znesku 408,98 EUR z obrestmi od 11. 7. 2008 dalje ter glede pravdnih stroškov in v tem obsegu vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je dovoljena in je bila vročena pravdnima strankama. Tožeča stranka se z zahtevo za varstvo zakonitosti v celoti strinja in poudarja, da se je Višje sodišče že večkrat izjasnilo, da kljub določilu Pravilnika o mesečnem plačilu honorarja, terjatve tožeče stranke po svoji naravi niso občasne terjatve. Dospelost terjatve, kadar ni sklenjena pogodba, namreč ni določena, kar posledično pomeni, da manjka bistven element, ki bi omogočal opredelitev terjatve kot občasne. V konkretnem primeru gre za neupravičeno obogatitev tožene stranke na račun tožeče stranke po 198. v zvezi s 190. členom OZ. Tožena stranka z neplačevanjem prispevka prihrani znesek, ki bi ga morala plačevati, na drugi strani pa so prizadeti avtorji oziroma tožena stranka za ta znesek prikrajšani. Če je občasen način obračuna, ni nujno občasna tudi terjatev. Tožena stranka na zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovorila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Relevantne okoliščine dejanskega stanja, ki jih na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), so sledeče:

- Urad RS za intelektualno lastnino je z odločbo z dne 12. 3. 1998 dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic s področja glasbe podelil tožeči stranki;

- v poslovnih prostorih tožene stranke, ki je namenjen širšemu krogu oseb, so se priobčevala glasbena dela (preko radijskega sprejemnika), kar je bilo ugotovljeno z večkratnimi kontrolami tožeče stranke;

- lokal v notranjem delu, kjer se je predvajala glasba, sprejme 86 gostov, v zunanjem delu lokala pa se glasba ni predvajala;

- med pravdnima strankama ni prišlo do sklenitve pogodbenega razmerja, ki bi toženi stranki dovoljevala uporabo avtorskih del iz repertoarja tožeče stranke.

7. Očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da bi morali sodišči druge in prve stopnje uporabiti splošni (petletni) zastaralni rok, je utemeljen. Temelj tožbenega zahtevka je v določbi 198. člena OZ. Sodišči sta zmotno uporabili prvi odstavek 347. člena OZ, ki določa, da terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, bodisi za občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica.

8. ZASP predvideva prenos neizključnih avtorskih pravic oziroma podelitev dovoljenj uporabnikom za uporabo avtorskih del (1. točka 146. člena ZASP). Ob prenosu avtorskih pravic je predvideno plačilo avtorskega honorarja (81. člen ZASP), ki je za male glasbene pravice dogovorjeno s Pravilnikom (153. člen ZASP).(1) Šele v tem primeru (ob pisnem prenosu avtorskih pravic) je predvideno mesečno plačilo avtorskega honorarja, ki po svoji naravi predstavlja občasno terjatev. Med pravdnima strankama v konkretnem primeru ni bila dogovorjena uporaba avtorskih del, zaradi česar je toženec kršil določila ZASP in avtorske pravice, ki jih ščiti tožnik, zato je temelj tožbenega zahtevka v določbah OZ o neupravičeni obogatitvi (198. člen OZ). Tožnik skladno z določbo 4. točke 146. člena ZASP uveljavlja prav tak zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, zaradi česar velja splošni, petletni zastaralni rok.(2)

9. Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo. Ker pa zaradi tega dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno in so podani pogoji za spremembo odločitve, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP ugodilo, sodbi sodišč pa spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo še v višini 408,98 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 7. 2008 dalje do plačila.

10. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Prvostopenjsko sodišče je tožniku ugodilo v višini 1,060,92 EUR, Vrhovno sodišče pa še v višini 408,98 EUR. Glede na celotni vtoževan zahtevek je tožnikov uspeh v pravdi približno 45 %. V tem obsegu mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi njegove pravdne stroške. Upoštevajoč odmero sodišča prve stopnje in uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 260,30 EUR stroškov. S pritožbo je tožeča stranka uspela v 28,80 % (izpodbijala je namreč celotni zavrnilni del sodbe prve stopnje) in temu uspehu sorazmerni del pritožbenih stroškov, ki ji jih mora povrniti tožena stranka, znaša 251,99 EUR (sorazmerni del od 450 odvetniških točk za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV).

---.---

Op. št. (1): Glej Trampuž v Oman et alt., Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 1997, komentar k omenjenim členom ZASP.

Op. št. (2): Enako stališče je VS RS sprejelo v odločbah II Ips 876/2008 z dne 18. 1. 2012 ter II Ips 1176/2008 z dne 19. 3. 2012.

Datum zadnje spremembe:

16.09.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 1176/2008
• Sklep II Ips 876/2008
• Sodba II Ips 608/2006