Sodba I Ips 37185/2010-182

Jedro

Če sodišče ni imelo zakonite podlage za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti (obligatorna formalna obramba), obdolženca pa je poučilo o pravici, da se brani s pomočjo zagovornika (fakultativna formalna obramba), je očitek o kršitvi pravice do obrambe v smislu 2. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije neutemeljen.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprostita plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojenca M. M. in M. S. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ in jima po 50. členu izreklo pogojni obsodbi, v okviru katere jima je določilo obsojenemu M. M. eno leto zapora, obsojenemu M. S. deset mesecev zapora, ki pa ne bosta izrečeni, če obdolžena v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ je obdolženemu M. M. v določeno kazen vštelo čas pridržanja od 28. 10. 2008 od 20.10 ure do 29. 10. 2008 do 12.55 ure, obsojenemu M. S. pa čas pridržanja od 29. 10. 2008 od 0.50 ure do 10. 50 ure. Po določbi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po določbi prvega odstavka istega člena je odločilo, da sta dolžna plačati nagrado pooblaščenca oškodovanca, o kateri bo odločeno s posebnim sklepom, v kolikor bo priglašena. Po določbi drugega odstavka 105. člena ZKP pa je oškodovanca B. I. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 22.900,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojencema za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ vsakemu izreklo kazen deset mesecev zapora. Pritožbo zagovornika obsojenega M. S. je kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

3. Zoper pravnomočno sodbo vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti M. M. ter zagovornik obsojenega M. S. iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 420. člena ZKP. Predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. M. M. navaja, da bi mu moralo sodišče postaviti zagovornika po uradni dolžnosti ter da naj bi sodišče z izrekom zaporne kazni prekoračilo obseg pritožbe državne tožilke. Zagovornik obsojenega S. navaja, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov v svojo korist, določeno v tretji alineji 29. člena Ustave Republike Slovenije, odločitev je oprlo na izpovedbo oškodovanca, ki ga ocenjuje kot neverodostojnega, navaja dejstva in okoliščine, ki naj bi potrjevale, da je oškodovanca udarjal le M. M., neobrazloženo je ostalo, zakaj sodišče ni sledilo izpovedbi priče K. N., sodba pa je oprta na izpovedbe obsojencev in prič podanih na glavni obravnavi 16. 11. 2010, ko zagovornik ni bil prisoten in pričam ni mogel postavljati vprašanj. Sodišče tudi ni obrazložilo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po 134. členu KZ, prav tako niso izpolnjeni pogoji sostorilstva.

4. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev obeh zahtev.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema ter zagovorniku obsojenega M. S.

K zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega M. M.:

6. Neutemeljen je očitek o kršitvi pravice do obrambe v smislu 2. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki jo obsojenec utemeljuje s tem, da mu sodišče ni postavilo zagovornika po uradni dolžnosti, zaradi česar naj bi bil v izrazito neenakem položaju v razmerju do državnega tožilca ter zagovornika obsojenega S., ki mu je skušal naprtiti, da je izključni storilec obravnavanega kaznivega dejanja. Zaradi nevednosti naj bi opustil procesno opravičenje reagirati na izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke, ni se skliceval na neprištevnost, čeprav je dejansko bil neprišteven ter ni opozoril, da je soobsojeni S. za glavo višji in močnejši od njega.

7. V obravnavanem primeru sodišče ni imelo zakonite podlage za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti, saj pogoji, ki jih za obligatorno formalno obrambo predvideva ZKP (4. člen, 70. člen ter tretji odstavek 307. člena ZKP) niso bili izpolnjeni. Obsojenec je bil namreč sojen v navzočnosti, spoznan je bil za krivega storitve kaznivega dejanja, za katerega je zakon predpisoval kazen zapora do petih let, prav tako pa pri njem niso podane lastnosti, ki jih določa prvi odstavek 70. člena omenjenega zakona. Ker pa 29. člen Ustave RS ter 12. člen ZKP med pravna jamstva v kazenskem postopku uvrščata tudi pravico obdolženca, da se brani s pomočjo zagovornika (fakultativna formalna obramba), je sodišče dolžno, obdolženca poučiti o pravici, da se brani s pomočjo zagovornika, od njegove volje pa je odvisno, ali bo imel zagovornika ali ne. Iz podatkov spisa v obravnavani zadevi je razvidno, da je obsojenec po tem, ko je bil pravilno opozorjen na pravico do zagovornika, izjavil, da se bo zagovarjal sam in to svojo izjavo potrdil tudi z lastnoročnim podpisom.

8. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek obsojenega M. M., da je drugostopenjsko sodišče prekoračilo obseg pritožbe državnega tožilstva, ki da sploh ni predlagalo izreka nepogojne zaporne kazni. S prvostopenjsko sodbo je bila namreč obema obsojencema izrečena pogojna obsodba, v okviru katere jima je bila kazen zapora le določena. Okrožna državna tožilka je v pritožbi zaradi odločbe o kazenski sankciji izrecno predlagala, da se sodba spremeni v izreku o kazenski sankciji tako, da sodišče vsakemu od obdolžencev izreče kazen deset mesecev zapora, torej zaporno kazen.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega M. S.:

9. Zagovornik obsojenega M. S. nima prav, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje tako kot v pritožbenem postopku z navajanji, da temelji prvostopenjska sodba na nedovoljenih dokazih, in sicer na izpovedbah prič zaslišanih na glavni obravnavi dne 16. 11. 2009, ko zagovornik ni bil navzoč. Že višje sodišče z navedenim stališčem obrambe ni soglašalo, kar je navedlo pod točko 9 obrazložitve sodbe. Pojasnilo je, da iz podatkov spisa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi dne 9. 12. 2011 prebralo izpovedbe prič, ki so bile zaslišane dne 16. 11. 2009, in sicer K. N., M. Ž. in I. M. in jih tudi zaslišalo. Tako se pokaže, da je prvostopenjsko sodišče na izpovedbe dne 16. 11. 2009 zaslišanih prič lahko oprlo svojo sodbo, saj so bile izpovedbe prič na glavni obravnavi dne 9. 12. 2011 prebrane, priče pa tudi zaslišane. Razlogom, s katerimi je višje sodišče zavrnilo uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP po stališču Vrhovnega sodišča, ni kaj dodati.

10. Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do izvajanja dokazov v obsojenčevo korist iz 3. alineje 29. člena Ustave RS ter s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje s tem, da naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo štiri dokazne predloge, in sicer dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra o tem, ali je oškodovanec utrpel tak šok, da pet mesecev po kaznivem dejanju ni prepoznal obsojenega S., ki je bil navzoč pri njegovem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, nato pa ga je prepoznal na obravnavi dne 14. 10. 2010, izvedenca toksikologa glede sposobnosti oškodovanca, da v trenutku močne alkoholiziranosti, teme in fizičnega napada po dveh letih identificira storilca, ki ga pred tem nikoli ni videl ter kako je oškodovančeva alkoholiziranost vplivala na njegovo sposobnost dojemanja okolice, zaznavanja, koordinacije in pomnenja, nadalje izvedenca oftalmologa, ki naj bi ugotovil, ali je oškodovanec ob meglenem vidu in visoki stopnji alkohola sploh lahko videl napadalce ter dokazni predlog za ogled kraja kaznivega dejanja.

11. Po ustaljeni ustavno sodni praksi ter praksi Vrhovnega sodišča sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza posebej, ki ga predlaga obramba. To mora storiti tedaj, kadar je predlagani dokaz pravno relevanten, pri čemer mora obramba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženega in ga sodišče mora izvesti. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje tudi po stališču Vrhovnega sodišča dokazne predloge obrambe utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne, ker je pravilno ocenilo, da je zadeva dovolj razčiščena in da dokazi, s katerimi razpolaga, dajejo odgovore na pravno relevantna vprašanja, pa tudi tista, ki jih je želel razčistiti zagovornik obsojenega M. S. Takšno svojo odločitev je v izpodbijani sodbi tudi podrobno obrazložilo (stran 4 in 5 sodbe), kot je pravilno pojasnilo tudi že višje sodišče pod točko 12 obrazložitve drugostopenjske sodbe. Tudi samo je zavzelo stališče, da je zavrnitev obravnavanih dokaznih predlogov zadostno utemeljena s prepričljivimi in razumnimi razlogi ter da je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo kriterijem tako iz ustavnosodne prakse kot prakse Vrhovnega sodišča, oziroma glede ogleda kraja dejanja pa, da niti ni bil predlagan.

12. Z nadaljnjimi navajanji obrambe, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo verjeti in ne opreti sodbe na izpovedbo priče I. M., saj da gre za neverodostojno pričo, ki je kot brat obsojenega M. M. nedvomno zainteresirana za izid zadeve, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo sicer skladnih izpovedb prič K. N., M. Ž. in S. L., ki so tako v preiskavi kot na glavni obravnavi izpovedale, da naj bi oškodovanca udarjal zgolj obsojeni M. M. ter da zagovor obsojenega S. napačno ocenjuje kot nesprejemljivega izraža obramba nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem ter dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da je obsojeni M. S. v sostorilstvu s soobsojenim M. M. storil obravnavano kaznivo dejanje. Navedbe zahteve za varstvo zakonitosti zato v tem delu vsebinsko pomenijo očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopusten razlog ter skuša prepričati s svojim drugačnim videnjem zadeve.

13. Trditev zagovornika obsojenega M. S., da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo, zakaj ni sledilo izpovedbi priče K. N., oziroma so navedbe sodišča v zvezi njene izpovedbe protispisne, s čimer je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je zavrnilo že pritožbeno sodišče, ko je v pritožbenem postopku obravnavalo po vsebini enak ugovor. Z razlogi, da je se je prvostopenjsko sodišče na strani 6 v četrtem odstavku opredelilo do izpovedbe priče K. N., njeno izpovedbo pa tudi verodostojno povzelo v obrazložitev sodbe, ko je navedlo, da iz njene izpovedi izhaja, da se je zadrževala v ozadju dogajanja in se oškodovancu sploh ni približala, se Vrhovno sodišče strinja in tako kot pritožbeno sodišče meni, da uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

14. Sodišče prve stopnje se je glede pravne opredelitve obravnavnega dejanja oprlo na mnenje izvedenca oftalmologa J. Z., dr. med., ki je v izvidu in mnenju ter v izvajanjih na glavni obravnavi ugotovil, da je oškodovanec utrpel v izreku prvostopenjske sodbe podrobneje opisane poškodbe, ki so imele za posledico začasno nezmožnost za vsakršno delo in začasno skaženost. Navedeni posledici pa predstavljata hudo telesno poškodbo po prvem odstavku 134. člena KZ, zato tudi po mnenju Vrhovnega sodišča uveljavljana kršitev kazenskega zakona v smislu 372. člena ZKP ni podana. Prav tako se je sodišče prve stopnje opredelilo do vloge obsojenega M. S. pri obravnavanem kaznivem dejanju ter navedlo razloge, zakaj šteje, da je ravnal kot sostorilec (stran 7 sodbe), obrazložilo pa je tudi, zakaj ocenjuje, da sta storilca ravnala z direktnim naklepom.

15. Vrhovno sodišče v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev ni ugotovilo, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

16. Odločitev o oprostitvi plačila sodne takse temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

13.09.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 48460/2010
• Sodba I Ips 83/2009
• Sodba I Ips 96/2010