Sodba I Ips 36465/2011-80

Jedro

Zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni okoliščina, ki bi narekovala ponovitev dokazovanja z novim izvedencem.

Opisano dejanje obdolženca, ki je na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, lahko telesno poškodoval svojo mater s tem, ko jo je na vrhu stopnic z rokama odrinil, tako da je padla po stopnicah, in jo najmanj enkrat brcnil v ledveni predel telesa, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je obdolženemu M. S. izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem domu, ki lahko traja največ 10 let, ker je zaradi težke duševne motnje oziroma ožjega duševnega obolenja shizofrenije, ko ni bil sposoben razumeti pomena svojega dejanja in ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče je po uradni dolžnosti sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da sme trajati varnostni ukrep največ 5 let, pritožbo obdolženčevega zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišči prve in druge stopnje sta obdolženega oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočni sklep je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi absolutno bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Izrečeni ukrep je po mnenju vložnika nezakonit, ker je obdolženi prišteven in kazensko pravno odgovoren. V teh okoliščinah je potrebno postaviti novega izvedenca psihiatra, ki bo podal mnenje glede na obstoječe zdravstveno stanje obdolženca. Vložnik meni, da iz opisa dejanja ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 122. člena KZ-1, temveč je dejanje treba opredeliti po prvem odstavku tega člena. Posledično bi moralo sodišče kazenski postopek ustaviti, saj oškodovanka ni podala predloga za pregon oziroma je izjavila, da ne vztraja pri tem kazenskem postopku. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi oziroma spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe in postopek zoper njega ustavi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Vprašanje prištevnosti je dejansko vprašanje, pri katerem je sodišče utemeljeno sledilo izvedeniškemu mnenju, zaključek sodišča pa temelji na skrbno preučenih dejstvih in dokazih. Pravna opredelitev dejanja je pravilna, saj opis dejanja tako v abstraktnem kot v konkretnem delu navaja, da je bila lahka telesna poškodba povzročena na način, na katerega se lahko telo hudo poškoduje. Za pregon tega dejanja ni potreben predlog oškodovanca.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in zagovorniku. Slednji se je o njem izjavil v vlogi z dne 26. 9. 2012.

B.

5. Sodišče je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom obdolžencu izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil obdolženi v času storitve kaznivega dejanja neprišteven, da ima njegovo dejanje vse znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 ter da je pri njem podana nevarnost, da bo storil hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, to nevarnost pa je mogoče odpraviti le z zdravljenjem v zdravstvenem zavodu. Zagovornik tako s trditvami, da je izrečen ukrep nezakonit, ker je bil obdolženec v času storitve kaznivega dejanja prišteven in je zato tudi kazensko odgovoren za svoje dejanje, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more uspešno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

6. Predlog zagovornika za postavitev novega izvedenca psihiatra, ki naj poda mnenje glede obdolženčeve prištevnosti, je sodišče prve stopnje zavrnilo s pojasnilom, da je bila glede vprašanja obdolženčeve prištevnosti pritegnjena sodna izvedenka, ki je podala izvid in mnenje v skladu s pravili stroke in znanosti. Sodišče v njeno mnenje ni podvomilo in mu je v celoti sledilo ter na tej podlagi ugotovilo, da je bil obdolženi v času storitve kaznivega dejanja neprišteven. Takemu zaključku je pritrdilo drugostopenjsko sodišče. Vložnik niti v postopku niti v zahtevi ne navaja okoliščin v smislu 257. in 258. člena ZKP, zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem pa ni okoliščina, ki bi narekovala ponovitev dokazovanja z novim izvedencem. Postavljena izvedenka je bila navzočna na glavni obravnavi, ko je obdolženi podal svoj zagovor, in je kasneje zaslišana pojasnila, da je pri obdolžencu v času od storitve kaznivega dejanja do glavne obravnave čustvena tenzija popustila, vendar pa se vsebinsko njegovo zdravstveno stanje ni spremenilo. Zato vložnikove navedbe, da je bil obdolženec ob podaji zagovora prišteven, ne morejo omajati pravilnosti sklepa sodišč prve in druge stopnje glede zavrnitve dokaznega predloga.

7. Neutemeljen je tudi očitek, da dejanje, ki ga je storil obdolženi, ni pravilno pravno opredeljeno. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je obdolženi na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, lahko telesno poškodoval svojo mater s tem, ko jo je na vrhu stopnic z rokama odrinil, tako da je padla po stopnicah, in jo najmanj enkrat brcnil v ledveni predel telesa. Opisano dejanje ima vse zakonske znake kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1, zato je sodišče uporabilo pravilno pravno opredelitev. Kot je pojasnilo že višje sodišče, pri tem niti ni pomembno, ali je v opisu dejanja očitek, da je obdolženi mater odrinil tako, da je padla po stopnicah, ali pa jo porinil tako, da je padla po stopnicah. Način storitve je v obeh primerih takšen, da se lahko telo hudo poškoduje.

8. Glede na navedeno je neutemeljen tudi očitek, da niso bile izpolnjene procesne predpostavke za kazenski postopek, ker oškodovanka ni podala predloga za pregon, saj se kazenski postopek za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 začne po uradni dolžnosti.

9. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega M. S. zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP.

Datum zadnje spremembe:

30.08.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 49212/2010-134
• Sodba I Ips 215/2007
• Sodba I Ips 89964/2010-130