Sodba I Ips 41367/2010-134

Jedro

Sodišče mora dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če se nanaša na materialno ali procesno relevantna dejstva oziroma sta njegov obstoj in pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Mariboru je F. Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo in določilo kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčeva zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovi zagovornici. Zagovornica v izjavi z dne 29. 6. 2012 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.-I.

5. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil F. Ž. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije (prvi odstavek 217. člena KZ), ker je v letu 2004 kot ravnatelj Dijaškega doma z namenom pridobitve večjih denarnih sredstev za delo dijaškega doma Ministrstvu za šolstvo in šport (v nadaljevanju MŠŠ) posredoval lažne podatke o številu dijakov, ki v šolskem letu 2004/2005 prebivajo v dijaškem domu. V računalniški program MŠŠ je vpisal in posredoval seznam dijakov za navedeno šolsko leto, v katerem je bilo navedenih 20 dijakov več od dejanskega števila dijakov. S tem je pristojne osebe MŠŠ spravil v zmoto, da v dijaškem domu biva 101 dijak, čeprav jih je tam dejansko bivalo le 81. Za navedeno šolsko leto je bilo tako na škodo Republike Slovenije dijaškemu domu odobreno in izplačano 48.783,41 EUR več denarja, kot bi mu pripadalo glede na dejansko število dijakov, ki so prebivali v domu.

6. V postopku ni bilo sporno, da je bil obsojenec kot ravnatelj dijaškega doma v šolskem letu 2004/2005 pristojen za posredovanje podatkov MŠŠ o številu dijakov in da je ministrstvu podatke z vnosom v računalniški program tudi dejansko posredoval. Po izvedenem dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da so posredovani podatki lažni, saj je bilo na seznamu navedenih 20 dijakov več od dejanskega števila dijakov, ki so v šolskem letu 2004/2005 bivali v dijaškem domu. V izreku navedeni dijaki namreč za navedeno šolsko leto niso oddali prošenj za vpis, ki so se sicer fizično zbirale v tajništvu. Obsojenec in njegova zagovornica sta ves čas poudarjala, pri tem pa vztrajata tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, da pri obsojencu ni bil podan goljufivi namen, saj obsojenec ni vedel, da je število dijakov, ki ga vnaša v računalniški program, lažno. Obsojenec je opozarjal, da vzgojiteljem nikoli ni dal nobenega navodila v zvezi z vodenjem evidenc dijakov, ki v dijaškem domu dejansko niso bivali, da je glede števila vpisanih dijakov zaupal sodelavcem, da je bil tudi sam spravljen v zmoto oziroma so mu bili podatki o številu dijakov podtaknjeni. Opozarjal je tudi na pomanjkanje motiva za storitev očitanega kaznivega dejanja in odsotnost lastnega okoriščenja. Če bi vedel za zmanjšano število dijakov, bi moral ugotavljati presežne delavce, pri čemer bi pogodbo o zaposlitvi lahko odpovedal le S. K. in M. Ć., ki v tistem letu nista bila zaščitena delavca.

7. V postopku zaslišane priče S. K. (zaposlena v tajništvu dijaškega doma), M. Ć. (vzgojitelj) in D. G. (vzgojitelj) so skladno izpovedale, da je obdolženec od vzgojiteljev zahteval oziroma je poimensko navedel dijake, ki v šolskem letu 2004/2005 niso bivali v dijaškem domu in ki so jih bili vzgojitelji dolžni uvrstiti v svoje skupine. Nasprotno, torej v prid tezi obrambe, sta izpovedovala vzgojitelja A. R. in D. M. Prvostopenjsko sodišče je, kot je samo zapisalo, zaznalo simpatiziranje procesnih udeležencev na „fronti za oziroma proti“ ravnanju obdolženca. V ta namen je navedene priče soočilo, na predlog obrambe in z „izključnim namenom, da bi se razblinili vsi dvomi in da bi se čim dosledneje približali materialni resnici“ pa je postavilo tudi izvedenca za forenzično-kriminalistično tehnične preiskave (preiskave rokopisov in podpisov) dr. B. P. Obramba je angažiranje izvedenca grafološke stroke predlagala kot kontrolni dokaz, s katerim bi se preverila verodostojnost izpovedbe priče S. K., ki je med drugim izjavila, da ni pisala vlog dijakov oziroma, da je bila od tega odmaknjena (list. št. 614 in 292). Izvedenec je v mnenju z dne 9. 5. 2011 pojasnil, da obstaja velika verjetnost, da je S. K. pisec tekstov na treh vlogah dijakov, ki jih je predložila obramba, medtem ko glede podpisov (parafov) na navedenih vlogah ni bilo mogoče ugotoviti, da jih je izpisala prav ona. Prvostopenjsko sodišče izvedenskemu mnenju ni pripisalo posebne teže, saj se je dejstvo, kdo je katero od vlog izpisoval in podpisoval, po presoji sodišča izkazalo za brezpredmetno. Odgovornost za zakonsko pravilno poslovanje dijaškega doma je v izpostavljenem časovnem intervalu bremenila izključno tedanjega ravnatelja, zato si obdolženec kot zrela in izkušena osebnost po presoji sodišča ne bi smel privoščiti ravnanja na slepo, nepreverljivo zaupanje. Sodišče je tudi poudarilo, da morebitna nagajanja in maščevanje kolegov, s katerimi je obdolženca vezal niz skrhanih odnosov, niso mogla oziroma smela omajati odgovornega ravnanja v zvezi z opravljanjem službe ravnatelja. S takšno obrazložitvijo je prvostopenjsko sodišče ovrglo tudi tezo obrambe, da obdolženec ni vedel, da število dijakov, ki ga vnaša v računalniški program, ne ustreza realnosti, oziroma da so mu bili podatki glede števila vlog podtaknjeni. V nadaljevanju obrazložitve je zaključilo, da je obdolženec, kot izkušeni in strokovno podkovan ravnatelj zelo dobro poznal neugoden položaj in preteče posledice zmanjšanega vpisa dijakov, da je v kritičnem trenutku vedel, da v dijaški dom ni vpisan 101 dijak, temveč le 81 dijakov, vse to pa je storil premišljeno, da dijaškemu domu pridobi določeno premoženjsko korist (str. 8 - 10). Takšni presoji subjektivne komponente očitanega kaznivega dejanja (direktni naklep) je pritrdilo tudi višje sodišče (str. 3 in 4).

B.-II.

8. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti med drugim uveljavlja kršitev obdolženčeve pravice do obrambe (29. člen Ustave RS). Opozarja na nesprejemljivost razlogov, s katerimi je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje V. B., ki je bil v dijaškem domu knjižničar in nočni varnostnik. Poudarja, da njegovo zaslišanje ni bilo predlagano zato, da bi sodišču izpovedoval o svojem delovnem razmerju, pač pa zato, ker je bil kot predsednik sveta zavoda in član pedagoškega zbora navzoč na vseh sestankih pedagoškega zbora, tudi na tistih, na katerih naj bi obdolženec domnevno naročil vzgojiteljem, naj vodijo lažne sezname dijakov, in bi lahko o tem pričal na podlagi lastnih zaznav. Tako po mnenju zagovornice ni nikakršne povezave med navedeno obrazložitvijo dokaznega predloga in obrazložitvijo njegove zavrnitve. Kršitev pravice do obrambe utemeljuje tudi z navedbami, da bi sodišče, ki je tudi samo zaznalo simpatiziranje procesnih udeležencev, dvome o morebitni pristranskosti prič moralo ovreči z zaslišanjem nevtralnih prič. V ta namen je obramba predlagala zaslišanje poimensko navedenega tehničnega osebja dijaškega doma, ki ni neposredno povezano niti z vzgojitelji niti s tajnico in računovodkinjo dijaškega doma. Ker ni mogoče spregledati nagajanja ključnih prič obtožbe, bi po presoji zagovornice tudi navedene priče lahko povedale kaj o tem, ali si obdolženec le domišlja, da ga S. K., M. Ć. in D. G. po krivem bremenijo, ali pa gre res za zaroto.

9. Prvostopenjsko sodišče je dokazni predlog za zaslišanje V. B. in v zahtevi navedenega tehničnega osebja dijaškega doma zavrnilo z utemeljitvijo, da navedene osebe niso pristojne niti merodajne izpovedovati o okoliščinah, ki so predmet sodnega postopka. Sodišče namreč bistva očitkov obtožbe ni zaznalo v individualnih delovnih razmerjih, ampak v opravljanju funkcije ravnatelja v razmerju do MŠŠ, torej daleč proč od delovnopravne zakonodaje in kadrovanja. Izpovedbe navedenih oseb tako po prepričanju sodišča ne bi mogle prispevati k meritorni odločitvi. Očitno je, da izvedba teh dokazov ne bi bila uspešna, niti materialno ali procesno pravno relevantna (str. 4 in 5). Takšni presoji je ob obravnavanju pritožbe obsojenčeve zagovornice pritrdilo tudi višje sodišče (str. 3).

10. Po ustaljeni (ustavno)sodni praksi pravici obdolženca, da se v postopku izjavi in predlaga dokaze v svojo korist, na drugi strani ustreza dolžnost sodišča, da mu omogoči izvedbo predlaganih dokazov (22. člen in tretja alineja 29. člena Ustave RS ter 16. člen ZKP). Pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, vendar pa mora dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če se ta nanaša materialno ali procesno relevantna dejstva oziroma sta njegov obstoj in pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti.(1) Dokazni predlog mora biti tudi določen, pri čemer mora predlagatelj navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in katero dejstvo z njim dokazuje. Vrhovno sodišče je tudi že večkrat pojasnilo, da je v dvomu vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca. Sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

11. Kot je razvidno iz podatkov v spisu, je obramba dokazni predlog za zaslišanje priče V. B. podala na glavni obravnavi dne 9. 6. 2010. Enako kot v zahtevi za varstvo zakonitosti, je poudarila njegovo vlogo v dijaškem domu in dejstvo, da bi kot udeleženec na pedagoških konferencah lahko izpovedal, kaj se je tam dogajalo in ali je obdolženec dajal vzgojiteljem kakšna navodila. Kljub zavrnitvi dokaza je obramba pri zaslišanju navedene priče vztrajala tudi na glavni obravnavi dne 30. 9. 2010, pri čemer je s predložitvijo zapisnikov s sestankov pedagoškega zbora (B 17) izkazala udeležbo priče na teh sestankih. Pri zaslišanju navedene priče je z enako utemeljitvijo vztrajal tudi obdolženec sam v svojem pisnem zagovoru (B 3). Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče pri zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče V. B. ni sledilo zgoraj opisanim pravnim izhodiščem sodne prakse. Navedenemu dokaznemu predlogu, ki je določen in substanciran, ni mogoče odreči materialnopravne relevantnosti. Dejstva, ki jih je obramba želela dokazovati z zaslišanjem omenjene priče, so namreč ključnega pomena za presojo subjektivne komponente očitanega kaznivega dejanja, oziroma za presojo, ali je obdolženec vedel, da število oddanih vlog dijakov ne ustreza dejanskemu številu dijakov. Obstoj dokaza je obramba uspela izkazati tudi s potrebno stopnjo verjetnosti, saj je s predložitvijo nekaterih zapisnikov s sestankov pedagoškega zbora izkazana vpetost navedene priče v poslovno okolje dijaškega doma. Ker je dokazni predlog za zaslišanje priče V. B. izpolnjeval zgoraj omenjene procesne standarde, ki jih je izoblikovala sodna praksa, je potrebno pritrditi zagovornici, da je sodišče z njegovo zavrnitvijo kršilo obdolženčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave RS v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP).

C.

12. Vrhovno sodišče je tako že iz tega razloga zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Zaradi zavzetega stališča ostalih uveljavljanih kršitev ni presojalo.

13. Po odpravi ugotovljene kršitve bo moralo sodišče v novem sojenju ponovno pretehtati težo dokaznega gradiva ter oceniti, ali bi bilo glede na zgoraj opisano specifičnost procesne situacije, pri kateri ne gre za istosmerne dokaze, temveč za očitno polariziranje prič, vendarle potrebno zaslišati tudi kakšno od ostalih predlaganih prič, ki spadajo v t. i. tehnično osebje dijaškega doma. Pri tem Vrhovno sodišče še poudarja, da obramba navedenih prič ni predlagala iz razlogov, s katerimi je prvostopenjsko sodišče zavrnilo njihovo zaslišanje, temveč kot kontrolne priče, ki ne spadajo v nobenega od „taborov“ in ki bi lahko bile relevantne pri presoji verodostojnosti diametralno nasprotnih izpovedb ostalih prič (gl. tudi list. št. 491).

14. Glede na številne nedoslednosti v obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na subjektivni vidik očitanega kaznivega dejanja in na katere opozarja tudi zagovornica v zahtevi, Vrhovno sodišče še dodaja, da je kaznivo dejanje goljufije (prvi odstavek 217. člena KZ) mogoče izvršiti le z direktnim naklepom, ki v obravnavani zadevi temelji na vedenju, da so bili podatki o dejanskem številu dijakov ob vnašanju v računalniški program lažni. Četudi je prvostopenjsko sodišče na koncu obrazložilo direktni naklep obsojenca, je na več mestih v obrazložitvi sodbe vneslo dvom, da je resnično zasledovalo to obliko krivde (str. 6 - 9 prvostopenjske sodbe). Za obravnavano kaznivo dejanje namreč ne zadostuje morebitna naivnost ravnatelja, ki je zaupal svojim sodelavcem, ne zadostuje tudi, kot je sicer večkrat izpostavilo prvostopenjsko sodišče, da je ravnatelja bremenila (objektivna) odgovornost za zakonito poslovanje dijaškega doma. Kot je bilo že pojasnjeno, je ključno njegovo vedenje, da v dijaški dom ni vpisan 101 dijak, temveč le 81 dijakov. Tako za presojo obdolženčeve krivde ni nujno nepomembno, kdo je izpisoval ali podpisoval posamezne vloge dijakov oziroma kdo je dijake, ki v domu niso prebivali, kasneje iz doma izpisal. Te okoliščine bi se lahko izkazale za nepomembne le v primeru, če bi se v novem sojenju po dopolnjenem dokaznem postopku kakorkoli izkazalo, da je obsojenec vedel, da število vlog dijakov ne ustreza realnemu številu oddanih vlog (npr. če bi bilo tudi po izvedbi dodatnih dokazov ugotovljeno, da je obsojenec od vzgojiteljev zahteval oziroma je poimensko navedel dijake, ki v šolskem letu 2004/2005 niso bivali v dijaškem domu in ki so jih bili vzgojitelji dolžni uvrstiti v svoje skupine).

----

Op. št. (1): Prim. npr. odločbe VS RS I Ips 14/2010 z dne 1. 4. 2010, I Ips 240/2009 z dne 23. 9. 2010, I Ips 337/2004 z dne 16. 2. 2006.

Datum zadnje spremembe:

01.08.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 5700/2011-30
• VSRS Sodba I Ips 7243/2013-81
• Sodba I Ips 252/2009