Sodba I Ips 47299/2011-549

Jedro

Nasprotje v razlogih sodbe (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) se nanaša izključno na odločilna dejstva, ki so zakonski znak kaznivega dejanja ali na katerih temelji kazenska odgovornost obdolženca (obstajati mora nasprotje glede dejanskega temelja sodbe in ne glede pravnih vprašanj).

Z neugoditvijo predlogu za izločitev postopka sodišče ni prejudiciralo izvedenih dokazov. Procesno ne obstajajo nikakršne ovire, ki bi sodišču onemogočale, da postopek izloči kasneje, kolikor bi to terjala popolna ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojena sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo:

D. G. za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku v zvezi s 1. in 2. točko prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 2. in 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, za kar mu je izreklo enotno kazen pet let in štiri mesece zapora ter vštelo čas, prestan v priporu, ter

D. A. in M. T. za kriva nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 2. in 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, za kar je D. A. izreklo kazen tri leta in štiri mesece zapora, M. T. pa tri leta zapora. Obema je v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu.

Za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 2. in 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 je vsem trem obsojenim izreklo še denarne kazni (47. člen v zvezi z drugim odstavkom 54. člena KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je odvzelo predmete, ki so bili uporabljeni za storitev kaznivih dejanj, ter obsojene po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. V plačilo jim je naložilo stroške sodnih taks, D. G. plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca Z. T. s. p. v višini 149.005,05 EUR, vsem trem nerazdelno pa poravnavo premoženjskopravnih zahtevkov družb M. d. d. in O. d. o. o. v višini 46,00 EUR oz. 209,00 EUR.

2. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo pritožbam zagovornic obsojenega M. T. in obsojenega D. A. ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbah o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka, tako da je D. A. in M. T. izrečeni zaporni kazni znižalo na dve leti in osem mesecev, D. A. pa namesto 600,00 EUR za postopek pred sodiščem prve stopnje naložilo plačilo sodne takse v višini 480,00 EUR. Sicer je pritožbe zavrnilo, prav tako pa tudi pritožbo zagovornikov obsojenega D. G., kateremu je v plačilo naložilo sodno takso kot strošek pritožbenega dela kazenskega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo so vložili zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojenega D. G. Odvetniške družbe Č. o. p., d. o. o. in zagovornica obsojenega M. T., odvetnica T. G. Zagovorniki obsojenega D. G. zatrjujejo kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter predlagajo razveljavitev izpodbijanih sodb, zagovornica M. T. pa navaja kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter predlaga, da Vrhovno sodišče zniža izrečeno kazen.

4. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevi ocenil kot neutemeljeni ter predlagal njuno zavrnitev.

5. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena tako obsojenca kot njuni zagovorniki, vendar se o njem niso izjavili.

B.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega D. G.

6. Po podatkih spisa je Okrožno sodišče na Ptuju na podlagi prvega odstavka 33. člena ZKP (še preden je uvedlo preiskavo) izločilo kazenski postopek zoper G. T. zaradi kaznivega dejanja velike tatvine, ki je bila 12. 5. 2011 (skupaj z D. G.) izvršena v trgovskem centru na Ptuju. Svojo odločitev je utemeljilo z dejstvom, da je bil T. sodišču nedosegljiv, njegovega kraja bivanja pa podatkih policistov tudi ni bilo mogoče zanesljivo določiti, saj naj bi prebival v Srbiji oziroma v Avstriji. Nasprotno so bili ostali obdolženci že v priporu.

7. Te odločitve vložniki sicer ne problematizirajo, menijo pa, da bi moral biti izločen tudi postopek, ki je glede tega kaznivega dejanja (tj. kaznivega dejanja pod točko I. sodbe sodišča prve stopnje) tekel zoper D. G. Le z združitvijo s postopkom, ki je tekel zoper T., bi se namreč lahko omogočilo učinkovito izvrševanje obsojenčevih pravic obrambe, saj bi obramba imela možnost zaslišati T., ki bi potrdil njegov zagovor, da je v predhodnem obdobju bival pri T. na Dunaju.

8. Iz takšnih navedb zagovornikov gre sklepati, da uveljavljajo kršitev drugih določb kazenskega postopka, in sicer določb 32. in 33. člena ZKP in kršitev pravice obrambe do izvajanja dokazov v obsojenčevo korist. Vendar zatrjevane kršitve niso podane.

9. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da je za sodišče v primeru subjektivne koneksitete (če je obdolženec hkrati obdolžen storitve več kaznivih dejanj) in objektivne koneksitete (če je bilo pri kaznivem dejanju udeleženih več oseb) izvedba enotnega postopka in izdaje ene same odločbe pravilo (32. člen ZKP). Od tega je skladno z določilom prvega odstavka 33. člena ZKP mogoče odstopiti le iz razlogov tehtnosti ali smotrnosti. Vložniki ne dvomijo, da so ti razlogi obstajali za odločitev o izločitvi postopka zoper G. T., je pa zanje problematična odločitev sodišča prve stopnje, da takšnih razlogov ni našlo za izvedbo postopka zoper obsojenega D. G. Po presoji Vrhovnega sodišča to ne pomeni, da je prišlo do uveljavljane kršitve zakona, saj je sodišče zoper D. G. vodilo enoten postopek skladno z postopkovnimi določbami 32. člena ZKP tako za kaznivo dejanje velike tatvine izvršeno 12. 5. 2011 na Ptuju (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) kot za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine izvršeno 22. 10. 2011 oziroma 24. 10. 2011 v Ljubljani oziroma Celju (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

10. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi sicer zavrnitev izločitve postopka v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I. v povezavi s predlaganim zaslišanjem G. T. izčrpni in obširno obrazložili v luči celotne dokazne ocene.

11. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno med drugim oprlo tudi na ugotovitev, da so bile na kladivu, zaseženem za blagajno okradene Z. T. in temnomodrih nogavicah, najdenih ob odprtini strehe skozi katero so se storilci spustili v zlatarno, ugotovljene biološke sledi, ki so po ugotovitvah Nacionalnega forenzičnega laboratorija v prevladujočem delu pripadale obsojenemu D. G. Ta sicer ni zanikal, da gre za njegove predmete, je pa v svojem zagovoru ugotovitev pojasnil z navedbami, da je pred časom bival v stanovanju G. T. na Dunaju, kjer je pustil svoje stvari. Ravno v zaslišanju G. T., ki bi potrdil te obsojenčeve navedbe, vložniki vidijo tehtne razloge, ki bi morali botrovati odločitvi sodišča za izločitev postopka glede kaznivega dejanja pod točko I. Sodišče prve stopnje je obsojenčev zagovor in tezo obrambe, da bi te predmete na kraj kaznivega dejanja lahko prinesla tretja oseba in zato ni nujno, da bi se obsojeni res nahajal tam, ovrglo z zaslišanjem izvedene priče A. R., vodje oddelka Nacionalnega forenzičnega laboratorija. Ta je pojasnil, da korelacije, katera sled je starejša ali mlajša ni moč postaviti v smislu njunega nastanka, ampak le v smislu dogajanja, zato bi vsak naslednji prijem oziroma rokovanje s predmetom ugotovljeno sliko bistveno spremenilo in ugotovitev bioloških sledi obsojenega (v tako prevladujoči vrednosti) niti ne bi bila mogoča. Pritožbeno sodišče je takšni oceni popolnoma pritrdilo.

12. Vrhovno sodišče na tem mestu ponovno poudarja, da ne le, da sodišče samo presoja, kako bo vodilo kazenski postopek, ampak skladno z že večkrat izpostavljenim načelom proste presoje dokazov po prvem odstavku 18. člena ZKP samo presoja tudi, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Tako je dolžno izvesti le dokaz, ki bi utegnil spremeniti dokazno oceno oblikovano na podlagi presoje preostalih dokazov. Glede na zgoraj pojasnjeno, izpoved G. T. ni materialnopravno relevantna, zato sodišče z zavrnitvijo predloga za izločitev postopka glede kaznivega dejanja, ki je bilo izvršeno v sostorilstvu z G. T. v povezavi z njegovim zaslišanjem, ni poseglo v obsojenčeve pravice obrambe. Tako se izkaže, da vložniki s tovrstnimi navedbami pravzaprav nasprotujejo dejanskim ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13. Vložniki v nadaljevanju zatrjujejo, da je pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe o prejudiciranju zbranih dokazov v zvezi z odločitvijo o (ne)izločitvi postopka s strani sodišča prve stopnje, odgovorilo s kontradiktornimi navedbami. V prvi vrsti je namreč zavzelo stališče, da je sodišče prve stopnje ob odločanju o predlogu za razdružitev postopka, tj. neposredno po branju obtožnice in pred začetkom izvajanja dokazov dovolj dobro poznalo zbrane dokaze, da se je nanje lahko sklicevalo, v nadaljevanju obrazložitve pa dopustilo možnost, da bi kasnejša izvedba dokazov morebiti izkazala drugačno dejansko stanje. Menijo, da je zato podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

14. Vrhovno sodišče se s tem ne more strinjati in v prvi vrsti poudarja, da tako pravna teorija (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2004) kot sodna praksa (prim. sodbo I Ips 28/2005 z dne 5. 5. 2005 in druge) razlagata, da se nasprotje v razlogih sodbe nanaša izključno na odločilna dejstva, ki so zakonski znak kaznivega dejanja ali na katerih temelji kazenska odgovornost obdolženca. To pomeni, da mora obstajati nasprotje glede dejanskega temelja sodbe in ne glede pravnih vprašanj, tako kot v konkretnem primeru. Vrhovno sodišče sicer deli stališče vrhovnega državnega tožilca, da je obrazložitev stališča pritožbenega sodišča pravno korektna in življenjsko logično utemeljena. Povsem ustrezno je namreč pojasnilo, da sodišče prve stopnje z neugoditvijo predlogu za izločitev ni prejudiciralo izvedenih dokazov in da procesno ne obstajajo nikakršne ovire, ki bi sodišču onemogočale, da postopek izloči kasneje, kolikor bi to terjala popolna ugotovitev dejanskega stanja.

15. Vložniki nenazadnje neutemeljeno navajajo še, da se je pritožbeno sodišče na povsem pavšalni ravni opredelilo do irelevantnosti primerljive sodne prakse, ki so jo izpostavili v pritožbi, zaradi česar je podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršena obsojenčeva pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Če že, bi skladno z izoblikovano prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba I Ips 21007/2010-115 z dne 8. 11. 2012 in druge), v opisanem primeru bila podana kvečjemu kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki določa, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Vendar pritožbene navedbe sodišču niso omogočale določnejše opredelitve, podobno kot je Vrhovnemu sodišču ne navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, saj vložnik v nobenem primeru ni izpostavil in pojasnil okoliščin, ki obravnavano situacijo delata enako oziroma primerljivo situacijama v citiranih odločbah Okrožnega sodišča v Ljubljani K 42675/2010 in I K 137/96.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega M. T.

16. Zagovornica obsojenega M. T., odvetnica T. G. uveljavlja, da izrečena zaporna kazen obsojenemu T. ni primerno individualizirana ter kljub temu, da je pritožbeno sodišče že ugodilo njeni pritožbi in jo znižalo na dve leti in osem mesecev zapora, občutno previsoka, nepravična in mnogo višja kot jo izrekajo sodišča v podobnih primerih. Sodišče pri odmeri namreč ni upoštevalo vrste olajševalnih okoliščin (obsojenčevo priznanje in odkrito obžalovanje kaznivega dejanja, nepredkaznovanost in dejstvo, da ima urejene premoženjske razmere, kar kaže na to, da mu kaznivih dejanj ni potrebno izvrševati za preživetje).

17. S temi navedbami zagovornica ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, da je v odločbi o kazenski sankciji sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). V primernost sankcije se v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ne spušča, zato je navedene očitke zavrnilo. Tudi stališče, da je izrečena kazen mnogo višja kot jo izrekajo sodišča v podobnih primerih, ne more utemeljiti zatrjevane neenakosti pred zakonom v škodo obsojenca. Pri odločanju o kazenskih sankcijah sodišče vodi načelo individualizacije sankcij, pri katerem se upoštevajo številne različne subjektivne in objektivne okoliščine, ne le obsojenčeve premoženjske razmere in priznanje ter obžalovanje storitve kaznivega dejanja. Prvostopno sodišče je kot obteževalne okoliščine upoštevalo težo in vrsto kaznivega dejanja ter stopnjo obsojenčeve krivde, pritožbeno sodišče pa je kot posebej olajševalno okoliščino izpostavilo dejstvo, da je obsojeni kaznivo dejanje priznal ter zato izrečeno kazen znižalo za dva meseca. Za kršitev 14. člena Ustave bi šlo le, če bi se izkazalo, da je bila temu obsojencu z zornega kota pravičnosti izrečena arbitrarno določena po vrsti in teži odstopajoča sankcija od drugih podobnih primerov, katere različnost ni bila niti potrebna niti upravičena s stvarnimi razlogi. Zahteva v tem pogledu ne izpolnjuje potrebnih pogojev za utemeljitev zatrjevane diskriminacije.

C.

18. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zahtevi pa sta vloženi tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

19. Ker obsojena z zahtevama za varstvo zakonitosti nista uspela, sta dolžna, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevama za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

01.08.2013

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 18900/2012-97
• VSRS Sodba I Ips 23771/2012-54
• VSRS Sodba I Ips 41963/2013-85