Sodba I Ips 41368/2010-101

Jedro

Izpodbijanje verodostojnosti dokaza pomeni nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo obsojenega J. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Določena mu je bila kazen enega leta zapora ter upoštevaje kazen pet let in dveh mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 95189/2010 z dne 9. 5. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 95189/2010 z dne 29. 11. 2011, izrečena enotna kazen šest let zapora. Odločeno je bilo, da se v izrečeno kazen všteje čas pridržanja in pripora od 13.15 ure dne 16. 12. 2010 dalje. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da mora obsojenec plačati oškodovanemu podjetju I. d. o. o. 9.760,94 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2009 dalje do plačila, zavarovalnici G. d. d. pa znesek 3.183,50 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2009 dalje do plačila. Po četrtem odstavku 95. člena je bil obsojenec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčev zagovornik vložil pritožbo, katero je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Kp 41368/2010 z dne 14. 11. 2012 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlagal je, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je podala odgovor vrhovna državna tožilka, ki je zahtevo ocenila kot neutemeljeno, saj navedbe zahteve izpričujejo nestrinjanje z zaključki sodišča in vsebinsko pomenijo očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku zahteve za varstvo zakonitosti ni dopusten.

5. V zvezi z odgovorom vrhovne državne tožilke, ki je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita, se je opredelil zagovornik obsojenca. Navedel je, da se vrhovno državno tožilstvo ni poglobilo v zadevo, da je izkazalo neznanje in nesposobnost obravnavanja dejanskih vprašanj relevantnih za obravnavani primer in zato ne prispeva nič koristnega k odločanju o zahtevi.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 424. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7. Vložnik zahteve je v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavil, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in te razloge nadomešča „ženska mistika“. Pritožbene navedbe naj bi namreč govorile o dejanski nezmožnosti obsojenca, da bi izvršil očitano mu kaznivo dejanje v konkretnih okoliščinah primera. Zaradi navedenih razlogov se izpostavlja, da so nadaljnja izvajanja v zahtevi, ki se nanašajo na dejansko stanje „izključno v funkciji dokaza pravnorelevantnosti navedb v pritožbi“. V nadaljevanju se v zahtevi podrobno analizira dejanske možnosti obsojenca, da bi iz sefa vzel ovojnice z denarjem. Pri tem se ukvarja s položajem ovojnic v sefu glede na njegovo premikanje, še posebej glede na približevanje in oddaljevanje le-teh reži, ki je bila na vrhnji stranici sefa in skozi katero se obsojencu očita, da je vzel ovojnice z denarjem. Glede na tako podano analizo bi po mnenju vložnika nikakor ne bilo mogoče, da bi obsojenec iz sefa vzel ovojnice z denarjem in enaka trditev obrambe ni bila argumentirano zavrnjena niti na prvi stopnji in tudi ne v pritožbenem postopku. Zgolj pavšalna zavrnitev pritožbenih navedb naj bi tako predstavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

8. Stališča zahteve so neutemeljena, saj po vsebini ne gre za uveljavljanje bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, temveč za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, s katerim se vložnik očitno ne strinja. Zahtevo za varstvo zakonitosti pa ni dopustno vložiti zaradi navedenega razloga. Poleg tega ima tako sodba sodišča prve stopnje, kot tudi sodba sodišča druge stopnje razloge, s katerimi se utemeljuje obsojenčeva storitev kaznivega dejanja in se dovolj določno pojasnjuje sam način storitve (zlasti točka 13. in 19. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točka 7. obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Podrobnejša konkretizacija samega načina izvlečenja ovojnic z denarjem iz sefa niti ni potrebna glede na ostale dokaze, ki obsojenca z gotovostjo opredelijo kot edinega možnega storilca obravnavanega kaznivega dejanja.

9. Nadaljnja trditev iz zahteve, da posnetki varnostnih kamer na CD ne morejo biti veljaven dokaz in da ni „stvar obrambe, da dokaže zmanipuliranost zapisa (posnetka) na videosistemu“, je zgolj pavšalna, vsebinsko neopredeljena trditev, ki se je ne da niti preizkusiti. Nadaljnje trditve zahteve, da policija ni imela dostopa do računalniškega sistema podjetja I., tako tudi ne do diska, da bi preverila, kdaj je zapis na njem dejansko nastal, pa pomeni izpodbijanje same verodostojnosti navedenega video zapisa, kar pomeni nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Zaradi navedenih razlogov, ko v zahtevi uveljavljane bistvene kršitve določb zakona o kazenskem postopku niso bile ugotovljene, zahteva pa vsebinsko izpodbija predvsem ugotovljeno dejansko stanje, kar je glede na drugi odstavek 420. člena ZKP nedopustno, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

11. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

01.08.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 34355/2010-54
• Sodba I Ips 10164/2010-110
• Sodba VSRS I Ips 13717/2011-162