Sklep G 2/2011

Jedro

Ker posebne okoliščine kažejo (ravnanje je potekalo v času od 28. 4. 1998 do 11. 2. 2000; ugotavljanje in dopolnjevanje ugotovitvenega postopka v ponovljenem postopku bi bilo zahtevno in nesorazmerno učinku ugotovitvene odločbe na upoštevnem trgu; zaradi hitrega razvoja novo dostopnih tehnologij trg ozkopasovnega internet dostopa ni več aktualen; kršitev je prenehal; prekršek je zastaral), da postopek ugotavljanja zlorabe prevladujočega položaja na trgu govorne telefonije v Republiki Sloveniji(in izdaja ugotovitvene odločbe) ne bi bil smotrn, je ustavitev postopka zakonita in v skladu s 40. členom ZPOmK-1. Podjetje, katerega interesi so bili s prepovedanim ravnanjem kršitelja prizadeti, pa ima zagotovljeno sodno varstvo pred rednim sodiščem, v skladu z 62. členom ZPOmK-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka in stranka z interesom sami trpita svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je kot oškodovano podjetje dne 3. 8. 1999 toženi stranki podala zahtevo za uvedbo postopka ugotavljanja zlorabe prevladujočega položaja proti podjetju T., d. d. (v nadaljevanju T.). Tožena stranka je uvedla postopek dne 8. 9. 1999. Z delno odločbo, št. 3073-5/99-62 z dne 15. 7. 2000, je ugotovila, da je T. zlorabil svoj prevladujoč položaj na trgu govorne telefonije v Republiki Sloveniji s tem, da je zavrnil vključitev tožnikovega CD ROM-a s programom za dostop do interneta v ISDN pakete, ki jih je ponujal T. To odločbo je Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) odpravilo, tožena stranka pa je dne 4. 5. 2004 ponovno izdala delno odločbo, št. 3073-9/02-4, ki je postala pravnomočna. Z dopolnilno odločbo, št. 3037-9/2002-50 z dne 22. 10. 2007, je tožena stranka v 1. točki izreka ugotovila, da je T. v časovnem obdobju od 28. 4. 1998 do 11. 2. 2000 zlorabljal prevladujoči položaj na veleprodajnem trgu govorne telefonije (ISDN) za zagotavljanje ozkopasovnega dostopa do interneta končnim uporabnikom s tem, da je družbi A. neutemeljeno zavračal vključitev številke 32-370 iz posebne skupine 0880. V 2. in 3. točki izreka pa je zavrnila zahtevo družbe A. glede ugotavljanja zlorabe prevladujočega položaja družbe T. zaradi zavračanja selitve zakupljenega voda po pogodbi 1485 A ter zaradi zavračanja vzpostavitve medmrežne povezave. Na podlagi tožbe T. je Upravno sodišče navedeno dopolnilno odločbo v 1. in 4. točki (objava v UL) odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek, tožena stranka pa je s sklepom, št. 3073-9/2002-90 z dne 3. 1. 2011, postopek ustavila.

2. Tožeča stranka v postopku sodnega varstva s tožbo izpodbija navedeni sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep tožene stranke odpravi ter toženi stranki vrne zadevo v nov postopek.

3. Tožba je bila vročena toženi stranki in stranki z interesom, ki sta v odgovoru na tožbo predlagali njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je z odgovoroma tožene stranke ter stranke z interesom seznanilo tožečo stranko.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožena stranka je izdala izpodbijani sklep na podlagi 40. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS št. 36/2008, 40/2009; v nadaljevanju ZPOmK-1), po katerem med drugim urad ustavi postopek, če posebne okoliščine kažejo, da postopek ne bi bil smotrn.

7. V skladu s drugim odstavkom 55. členom ZPOmK-1 je zoper sklepe, ki jih izda urad v skladu s tem zakonom, dopusten postopek sodnega varstva, če ni izrecno izključen.

8. Tožeča stranka meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, ker poteka postopek od leta 1999 in je dejansko stanje pretežno raziskano ter v pomembnem delu (glede upoštevnega trga) tudi potrjeno s strani Upravnega sodišča. Odločba tožene stranke bi tudi odločilno vplivala na ugotovitev dejanskega stanja in odločitev v pravdni zadevi IV Pg 55/2002 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani ter pripomogla k oblikovanju pravnih standardov in pravni varnosti.

9. V skladu z 58. členom ZPOmK-1 sodišče preizkusi odločbo tožene stranke v mejah tožbenega zahtevka in mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve postopka v skladu s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10. Iz 12. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa Urada izhaja, da je ravnanje, o katerem bi morala tožena stranka ponovno odločati, potekalo v obdobju od 28. 4. 1998 do 11. 2. 2000, dopolnjevanje ugotovitvenega postopka in ponovno ugotavljanje dejanskega stanja v obsegu, v katerem naj bi ga bilo po sodbi Upravnega sodišča treba ugotoviti, pa bi bilo precej zahtevno in nesorazmerno učinku, ki bi se z izdajo nove ugotovitvene odločbe dosegel na upoštevnem trgu. Upoštevajoč dejstvo, da zaradi bliskovitega razvoja novo dostopnih tehnologij trg ozkopasovnega internet dostopa ni več aktualen in da je kršitev že prenehala, prekršek pa zastaral, nadaljevanje postopka ne bi bilo smotrno.

11. ZPOmK-1 ureja omejevalna ravnanja, koncentracije podjetij, oblastna omejevanja konkurence in ukrepe za preprečevanje omejevalnih ravnanj in koncentracij, ki bistveno omejujejo učinkovito konkurenco, kadar povzročijo ali lahko povzročijo učinke na ozemlju Republike Slovenije. Iz tako določene vsebine zakona jasno izhaja javnopravni varstveni interes, ki presega zgolj individualni interes posameznega podjetja, ki je bil s prepovedanim ravnanjem kršitelja prizadet. Zaščiti takšnih interesov je namenjeno sodno varstvo pred rednimi sodišči (62. člen ZPOmK-1). Izpodbijana odločitev tožene stranke tako ne preprečuje nadaljnjega zasledovanja prizadetega interesa tožeče stranke v sproženem pravdnem postopku. Zgolj interes tožeče stranke, da bi tožena stranka v konkretni zadevi izdala ugotovitveno odločbo, pa glede na argumentirano in prepričljivo obrazložitev tožene stranke ne zadošča. V konkretni zadevi bi bilo treba namreč ugotoviti še tržno moč podjetja ter okoliščine, ki bi dokazovale njeno zlorabo. Prav tako širšega interesa za izdajo odločbe v konkretni zadevi ne izkazujejo trditve tožeče stranke, da bi odločitev v zadevi prispevala k razvoju sodne prakse in pravni varnosti. Kot je bilo že pojasnjeno, se pravni standardi na področju konkurenčnega prava in telekomunikacij zadostno oblikujejo tako s prakso Evropske komisije in Sodišča Evropske skupnosti, v konkretni zadevi pa zaradi obsoletnosti trga ozkopasovnega interneta tudi sodna praksa s tega področja ne bi imela širšega vpliva.

12. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste tožbene navedbe, ki so bile po njegovi presoji bistvene za odločitev, bistvenih postopkovnih kršitev pa ni ugotovilo.

13. Ker tožba po vsem navedenem ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 (v zvezi z drugim odstavkom 54. člena ZPOmK-1) zavrnilo.

14. Skupaj s tožbo je sodišče zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1) tožnika. Po določbi prvega odstavka 165. člena in 155. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za vodenje postopka. Ker stranka z interesom s svojim odgovorom na tožbo ni prispevala k odločitvi, je Vrhovno sodišče v skladu s prej navedenimi določbami ZPP in ZUS-1 odločilo, da sama trpi svoje stroške tožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

01.08.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 172/2010
• VSL sklep I Cp 718/2012
• Sodba X Ips 1166/2006