Sodba I Ips 48996/2010-53

Jedro

Dejstvo, da je po izdaji sklepa o izvršbi prišlo do statusnega preoblikovanja samostojne podjetnice v enoosebno d. o. o. in prenosa premoženja nanjo, je predmet civilnopravnega razmerja in zato na obveznost obsojenca izpolniti v pogojni obsodbi naloženi pogoj nima vpliva.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo I K 48996/2010 z dne 15. 6. 2011 obsojenega J. Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe plača oškodovanki Š. Š. s. p. znesek 2.104,17 EUR. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 48996/2010 z dne 27. 3. 2012 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo obsojenčev zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. V obrazložitvi zahteve navaja, da v izpodbijani pravnomočni sodbi niso podani zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, ker sta sodišči zmotno šteli, da je v obsojenčevem ravnanju izkazan direktni naklep, da odločitev sodišča glede obstoja obsojenčevega naklepa ni v skladu s sodno prakso ter da kot oškodovanec, v korist katerega je obsojenec dolžan izpolniti posebni pogoj, ne more biti označena Š. Š. s. p., ker so vse njene pravice in obveznosti že dne 25. 4. 2007 prešle na družbo R. d. o. o., ki pa je bila še pred razpisom glavne obravnave izbrisana iz sodnega registra. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi oziroma spremeni.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlagala zavrnitev zahteve. V odgovoru navaja, da kršitev kazenskega zakona ni podana, ker je sodišče na obsojenčev goljufivi namen utemeljeno sklepalo na podlagi okoliščine, da je selektivno odobraval plačila le določenih računov, zato ne gre le za civilnopravno razmerje, kot skuša prikazati zahteva za varstvo zakonitosti, ki s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti je bil poslan obsojencu ter njegovemu zagovorniku. Slednji se je o njem izjavil, izrazil nestrinjanje s stališčem vrhovne državne tožilke ter poudaril, da zahteva za varstvo zakonitosti ne izpodbija dokazne ocene in ugotovljenega dejanskega stanja, temveč uveljavlja kršitev kazenskega zakona.

B.

5. Vložnik zahteve trdi, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Očitek utemeljuje z navedbami, da sta sodišči kršili določbo 234. a člena KZ glede vprašanja, ali so v ugotovljenem dejanskem stanju podani zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja.

6. Zaradi kršitev kazenskega zakona (1. točka prvega 420. člena ZKP) se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti v primeru, če je bil na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon. Obsojenčev zagovornik sicer navaja, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker iz izpodbijane pravnomočne sodbe ni razviden direktni naklep obsojenca, iz vsebine zahteve pa izhaja, da se vlagatelj ne strinja z dokazno oceno sodišča in izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, česar po izrecni zakonski določbi z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

7. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi (5. točka na 10. strani sodbe sodišča prve stopnje, 8. točka na 4. strani pritožbenega sodišča) navedlo, da obsojenec zavestno in hote ni odobril izplačila inkriminiranih računov oškodovanki, čeprav je v istem časovnem obdobju selektivno odobraval plačilo drugih računov drugim upnikom gostišča. Na tej podlagi je sodišče utemeljeno sklepalo, da je obsojenec očitano mu kaznivo dejanje izvršil z direktnim naklepom. Samostojno podjetnico je med izvajanjem posla preslepil, da bodo obveznosti izpolnjene tako, da ji je na začetku plačeval vse dogovorjene obveznosti, nato pa je s plačevanjem samovoljno, brez upravičenega razloga, prenehal, ne da bi o tem obvestil oškodovanko. Kolikor obsojenčev zagovornik takšnih zaključkov sodišča ne sprejema ter obširno navaja, da je bil obsojenec pri poslovanju neuspešen, da je bil do neporavnanih obveznosti le malomaren ter da ni imel namena ogoljufati oškodovanke, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč s tem izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišča prve in druge stopnje v izpodbijani sodbi glede krivdne oblike, s katero je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

8. Obsojenčev zagovornik s sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 5240/2010 z dne 22. 2. 2012, ki jo prilaga zahtevi za varstvo zakonitosti, po vsebini ne uveljavlja kršitve načela enakega obravnavanja, temveč ponovno v nasprotju z zakonom izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je v sodbi II Kp 5240/2010 z dne 22. 2. 2012 ugotovilo, da obdolženec oškodovanemu podjetju ni prikrival, da ne more izpolniti svojih obveznosti, torej je izhajalo iz povsem drugačnih dejanskih zaključkov kot sodišče v sodbi, ki je predmet obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti.

9. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da kot oškodovanka, v korist katere je obsojenec dolžan izpolniti dodatni pogoj, to je plačilo zneska 2.104,17 EUR, ne more biti označena Š. Š. s. p. Kršitev utemeljuje z navedbo, da so vse njene pravice in obveznosti že dne 25. 4. 2007 prešle na družbo R. d. o. o., ki pa je bila še pred razpisom prve glavne obravnave izbrisana iz sodnega registra.

10. Iz izreka sodbe sodišče prve stopnje izhaja, da je sodišče obsojencu v skladu s tretjim odstavkom 50. člena KZ v okviru pogojne obsodbe določilo dodatni pogoj, to je, da oškodovani Š. Š. s. p., v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača znesek 2.104,17 EUR. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (7. točka na 11. strani sodbe) ter podatkov spisa (priloga C 6) izhaja, da je pravna podlaga za naložitev plačila dodatnega pogoja sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Ptuju Ig 2005/00471 z dne 15. 9. 2005, s katerim je bila dovoljena izvršba zoper družbo P. d. o. o., v korist Š. Š. s. p., ki pa ni bila uspešna. Sodišče je presodilo, da bo z izpolnitvijo dodatnega pogoja ponovno vzpostavljeno predhodno razmerje med obsojencem in oškodovanko, ki je obsojencu kot direktorju P. zaupala in z njim sklenila pogodbo o najemu poslovnih prostorov v dobri veri, da bo poravnal nastale stroške.

11. Obsojenčev zagovornik s trditvijo, da samostojna podjetnica Š. Š. kot pravni subjekt ne obstaja več, ker je še pred izrekom sodbe sodišča prve stopnje svoje pravice in obveznosti prenesla na družbo R. d. o. o, ki pa je bila tudi že izbrisana iz sodnega registra, ne uveljavlja kršitve zakona pri izreku pogojne obsodbe, temveč dejanske okoliščine v zvezi s statusnim preoblikovanjem samostojne podjetnice. Sodišče je bilo pri določitvi dodatnega pogoja v izreku pogojne obsodbe vezano na pravnomočni sklep o izvršbi, ki je bil izdan v korist Š. Š. s. p., zato je ravnalo pravilno, da je obsojencu naložilo plačilo dodatnega pogoja v njeno korist. Dejstvo, da je po izdaji sklepa o izvršbi prišlo do statusnega preoblikovanja samostojne podjetnice v enoosebno d. o. o. in prenosa premoženja nanjo, je predmet civilnopravnega razmerja med Š. Š. s. p., in njenimi pravnimi nasledniki in zato na obveznost obsojenca izpolniti v pogojni obsodbi naloženi pogoj nima vpliva.

C.

12. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila praktično v celoti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, bo obsojencu odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

21.06.2013

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 8864/2013
• VSRS Sodba I Ips 73264/2010-140
• Sodba I Ips 137/96