Sodba III Ips 92/2009

Jedro

Po določbi prvega odstavka 659. člena PZ se s pogodbo o pomorski agenciji pomorski agent zaveže, da bo na podlagi splošnega ali posebnega pooblastila v imenu in za račun naročitelja opravljal pomorske agencijske posle, naročitelj pa, da bo agentu povrnil stroške in plačal nagrado. Tožena stranka je bila očitno tako imenovani pristaniški agent. Ta se ukvarja s posli, ki se nanašajo na prihod, bivanje ladje v pristanišču in njen odhod. Pri tem zastopa ladjarja in mu pomaga pri komercialnih poslih, postopkih pred državnimi organi in drugih opravilih, pri katerih je treba poznati lokalne razmere.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine zaradi zasega blaga (200.179,00 EUR), odškodnino za vrednost dobavljenega blaga (43.480,00 EUR) in zaradi izgube dobička (872.850,00 EUR) ter povrnitev pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

3. Tožeča stranka z revizijo uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka „po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena in 3. točko prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku in 341. člena Zakona o pravdnem postopku, zaradi napačne in zmotne uporabe materialnega prava.“ Vrhovnemu sodišču predlaga, da samo odloči o zadevi, podredno pa, da razveljavi obe sodbi sodišč nižjih stopenj in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Postopek pred sodiščem prve stopnje se je končal pred 1. 10. 2008, ko je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D; Uradni list RS, št. 45/2008), zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah ZPP.

Relevantno dejansko stanje

6. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednja relevantna dejstva:

v pristanišče Koper je iz Malezije prispelo tožnikovo blago, ki je bilo v nakladnici označeno kot „used ster., no. 5, mort & parts“;

tožena stranka je kot agent ladjarja N. v vhodni dispoziciji, naslovljeni na Luko Koper d.d., potem ko je o vsebini tovora poizvedovala pri agentu ladjarja v luki nakladnja, blago označila kot „used machinery parts“;

carinskemu organu je blago prijavila družba M. d.o.o., iz Kopra;

carinski organ je pri pregledu tovora našel 194 zabojev z orožjem in vojaško opremo v skupni teži 48 ton;

Carinski urad Koper je z odločbo zasegel tožničino blago (orožje), ker za njen vnos ni bilo pridobljeno predhodno dovoljenje Ministrstva za obrambo RS.

Razlogi za zavrnitev revizije:

a) glede zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava

7. Sporno orožje je bilo odvzeto na podlagi določbe 1. točke 57. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/1995, 28/1995, 32/1999, 40/1999 – popr., 13/2001 – ZPPCPEU), po kateri je lahko carinski organ sprejel kateri koli ukrep, vključno z odvzemom blaga in njegovo prodajo, če blago ni smelo biti prepuščeno deklarantu, ker (med drugim) dokumenti, ki bi morali biti predloženi za odobritev izbranega carinskega postopka, niso bili predloženi.

8. Po določbi drugega odstavka Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/1994, 44/1997, 87/1997, 13/1998 – Odl. US, 33/2000 – Odl. US, 87/2001 – ZmatD) je za vsak izvoz, uvoz ali tranzit vojaškega orožja in opreme čez državno ozemlje potrebno predhodno dovoljenje Ministrstva za obrambo RS, če ni drugače določeno z mednarodno pogodbo. Tako dovoljenje ni bilo predloženo.

9. Revident uveljavlja, da prvostopenjskemu sodišču ni uspelo „na podlagi predloženih listin, ki sta jih predložili pravdni stranki razčistiti in pravno opredeliti posameznih pravnih razmerij med udeleženimi strankami zadevnega posla.“ Na kakšno opredelitev razmerja pri tem misli, revident ne pove. Za odločitev o tožbenem zahtevku bi bilo odločilno le, če bi tožeča stranka uspela izkazati, da je bila pogodbena zaveza tožene stranke, na podlagi neposrednega pogodbenega razmerja s tožečo stranko ali na podlagi njenega pogodbenega razmerja z ladjarjem, da pridobi predhodno dovoljenje Ministrstva za obrambo RS za uvoz spornega orožja in vojaške opreme. Revident sicer priznava, da je agent (tožena stranka) dolžan ravnati po navodilih principala (ladjarja), vendar nič ne pove, kakšna so bila ta navodila.

10. Po določbi prvega odstavka 659. člena Pomorskega zakonika (Uradni list RS, št. 26/2001 – PZ) se s pogodbo o pomorski agenciji pomorski agent zaveže, da bo na podlagi splošnega ali posebnega pooblastila v imenu in za račun naročitelja opravljal pomorske agencijske posle, naročitelj pa, da bo agentu povrnil stroške in plačal nagrado. Tožena stranka je bila očitno tako imenovani pristaniški agent. Ta se ukvarja s posli, ki se nanašajo na prihod, bivanje ladje v pristanišču in njen odhod. Pri tem zastopa ladjarja in mu pomaga pri komercialnih poslih, postopkih pred državnimi organi in drugih opravilih, pri katerih je treba poznati lokalne razmere.(1) Revident se sicer sklicuje na določbe 662. in 663. člena PZ, vendar na njihovi podlagi ni mogoče izpeljati sklepa, da je bila tožena stranka zadolžena za pridobitev dovoljenja za uvoz orožja. Tega tudi ni mogoče sklepati na podlagi označbe v nakladnici: „used ster., no. 5, mort & parts.“ Revident sicer omenja „delovni nalog s strani podjetja M. d.o.o.“, vendar tega ne konkretizira tako, da bi bilo jasno, za kakšen delovni nalog naj bi šlo in na kakšni pravni podlagi, niti se v zvezi s tem ne sklicuje na svoje trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje.

11. Glede na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj, materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, saj toženi stranki ni mogoče očitati, da je opustila dolžno ravnanje, kar naj bi pripeljalo do zasega blaga tožeče stranke.

b) glede očitanih postopkovnih kršitev

12. Revident uveljavlja, „da se izpodbijani sodbi ne moreta preveriti, ker ne vsebujeta odločilnih dejstev, na podlagi katerih je bila odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča sprejeta oziroma so razlogi za odločitev nejasni in sami s seboj v nasprotju.“ Revident ne pove, katera odločilna dejstva niso ugotovljena, a jih je sama zatrjevala pred sodiščem prve stopnje, prav tako ne, kateri razlogi naj bi bili nejasni in sami s seboj v nasprotju. Zato očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more biti utemeljen.

13. Po povedanem je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti, saj niso podani razlogi, uveljavljani v reviziji in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (378. člen ZPP).

Glede stroškov postopka

14. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Tako npr. P. Vlačič idr. v Pomorsko pravo, 1. knjiga, 2008, str. 111.

Datum zadnje spremembe:

28.05.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 127/2002
• VSL sklep I Cpg 84/2005
• VSK sklep Cp 922/2008