Sklep III Ips 15/2010

Jedro

Varstvo avtorskih pravic pojmovno vzeto nedvomno obsega tudi uveljavljanje pravic, ki gredo avtorjem in drugim imetnikom pravic v primerih, ko je pravica kršena, torej uveljavljanje nadomestnih pravic, kakršna je pravica do povrnitve morebitne škode, ki pri tem nastane. Ni videti razumnega dvoma, da ne bi enako veljalo tudi v primerih, ko je zatrjevano, da je bilo zaradi opuščene zakonske dolžnosti kolektivnemu avtorju onemogočeno uveljavljanje avtorskih pravic.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka zahteva, da ji tožena stranka povrne škodo, ki ji naj bi nastala s tem, ker ji tožena stranka (Urad za intelektualno lastnino) brez utemeljenega razloga ni odobrila tarife za uporabo fonogramov, zaradi česar ni imela podlage za uveljavljanje nadomestil za uporabo avtorskih del, uporabniki pa jih zato niso bili dolžni plačevati. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo 3,212.211,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

3. Tožeča stranka z revizijo napada sodbo pritožbenega sodišča zaradi „absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava“, predlaga pa spremembo izpodbijane sodbe, tako da bi se njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb sodišč nižjih stopenj. Po izteku roka za vložitev revizije je revizijo še dopolnila, česar pa ni mogoče upoštevati.

4. Tožena stranka je odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

Razlogi za ugoditev reviziji

4. Pritožbeno sodišče je (drugače kot prvostopenjsko) zavzelo stališče, da določbe tedaj veljavnega Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/1995, 9/2001, v nadaljevanju ZASP) tožeči stranki niso dajale aktivne legitimacije za uveljavljanje odškodninskega zahtevka do tožene stranke.

6. Tožeča stranka je bila na podlagi določbe 146. člena ZASP kot kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic upravičena do:

- prenosa neizključenih avtorskih pravic za uporabo avtorskih del;

- pobiranja in izterjave avtorskih honorarjev in nadomestil od uporabe avtorskih del;

- delitve zbranih avtorskih honorarjev in nadomestil med avtorje;

- uveljavljanja varstva avtorskih pravic pred sodišči in drugimi organi.

7. Kolektivno varstvo avtorskih pravic je v ZASP urejeno zato, da lahko avtorji in drugi imetniki pravic preprosteje in učinkoviteje uveljavljajo svoje pravice v razmerah masovne in razprostranjene eksploatacije njihovih del.(1) Kolektivna organizacija, kakršna je tožeča stranka, pri tem nastopa navzven kot nekakšen kolektivni avtor(2) z vsemi značilnostmi avtorja. Vsa dejanja opravlja za račun avtorjev (in drugih imetnikov pravic), vendar v svojem imenu.(3)

8. Varstvo avtorskih pravic pojmovno vzeto nedvomno obsega tudi uveljavljanje pravic, ki gredo avtorjem in drugim imetnikom pravic v primerih, ko je pravica kršena, torej uveljavljanje nadomestnih pravic, kakršna je pravica do povrnitve morebitne škode, ki pri tem nastane. Ni videti razumnega dvoma, da ne bi enako veljalo tudi v primerih, ko je zatrjevano, da je bilo zaradi opuščene zakonske dolžnosti kolektivnemu avtorju onemogočeno uveljavljanje avtorskih pravic. Tudi na ta način se varujejo avtorske pravice in tudi v takih primerih bi bilo posameznim avtorjem oteženo ali skoraj onemogočeno individualno uveljaviti pravico do odškodnine.

9. Pritožbeno sodišče je povzelo iz tožnikovih trditev, da naj bi povrnitev škode „predstavljala znesek neizterjanih avtorskih honorarjev in nadomestil od uporabe avtorskih del v času, ko tožeča stranka ni imela s strani Urada potrjene splošne tarife“ in nato nadaljevalo, da „izpad navedenih prihodkov ne more predstavljati zmanjšanja premoženja tožeče stranke v smislu pravnorelevantne škode,“ kar je pojasnilo s tem, da bi se tako zmanjšanje premoženja „lahko kazalo samo v premoženju avtorjev, na katere bi morala tožeča stranka skladno s 154. členom ZASP prenesti zbrane honorarje in nadomestila.“ Nato je zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala, da naj bi nanjo „prešla materialnopravna upravičenja avtorjev, ki izvirajo iz neposlovne odškodninske odgovornosti tožene stranke, ki ni utemeljevana v kršitvi avtorskih pravic kot škodnemu dejanju.“

10. Ker je tožeča stranka, kot je zgoraj pojasnjeno, „kolektivni avtor“, ni videti razumnega dvoma, da v tej zadevi nastopa prav v taki vlogi, da torej uveljavlja povrnitev škode, ki naj bi nastala avtorjem (in drugim nosilcem pravic), in ki jo bo, če ji bo povrnjena, na avtorje tudi prenesla.

11. Tožena stranka ni trdila, da tožeča stranka nastopa v drugačni vlogi, da torej terja povrnitev škode, ki je nastala njej in ne avtorjem. Tudi prvostopenjsko sodišče ni imelo pomislekov o njeni aktivni legitimaciji. Če se je kljub temu šele pritožbenemu sodišču porodil dvom o vlogi tožeče stranke, bi moralo postopati po določbi drugega odstavka 351. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na ta način omogočiti, da bi se vprašanje obravnavalo na kontradiktoren način.

12. Po povedanem je bilo treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti pritožbenemu sodišču, ki ni presojalo celotne pritožbe, v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Izrek o stroških postopka

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Glej Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem, CV, 1997, str. 345-346Op. št. (2): Tako npr. M. Trampuž v Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, GV, 2007, str. 35

Op. št. (3): Glej sodbo VS RS II Ips 606/2007 z dne 9.10.2008

Datum zadnje spremembe:

20.05.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 11/2003
• sklep VIII R 12/99
• VSL sodba I Cp 53/2010