Sodba I Ips 48869/2010-85

Jedro

Presoja, ali opis kaznivega dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Črnomlju je I. V. spoznalo za krivo kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji zanj izreklo štiri meseca zapora. Sodišče je ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca, obsojenca pa oprostilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi državnega tožilca zoper sodbo sodišča prve stopnje in izpodbijano sodbo v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojenki za kaznivo dejanje goljufije določilo kazen osem mesecev zapora, preklicalo je pogojno obsodbo, izrečeno obsojenki s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu K 95/2008 z dne 11. 3. 2008, s katero je bila obsojenki za kaznivo dejanje po tretjem in prvem odstavku 270. člena Kazenskega zakonika določena kazen štiri meseca zapora in ji nato na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen enajst mesecev zapora, zavrnilo pa je pritožbo zagovornika obsojenke in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je obsojenko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenke vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitev 14., 21., 22. in 35. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenjuje, da zahteva ni utemeljena in navaja:

Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče kršilo kazenski zakon, saj izrek sodbe ne vsebuje zakonitih znakov kaznivega dejanja. Po mnenju zahteve za varstvo zakonitosti je oškodovanec nedvomno vedel, da je obdolžena brezposelna in da nima premoženja. Opis dejanja bi moral vsebovati konkreten opis okoliščin, ki naj bi jih obdolžena lažno prikazovala ali prikrivala. Takšen opis pa v izreku sodbe manjka oziroma niso navedene konkretne okoliščine, katere naj bi obdolžena lažno prikazovala ali prikrivala. Nadalje trdi, da gre tudi za bistveno kršitev določb postopka, ker je tudi izrek sodbe nerazumljiv in nesmiseln. Morebitna obljuba partnerstva v zameno za denar, kar je navedeno v izreku, v našem pravnem sistemu ni dopustna in zato ta navedba ne sodi v izrek. Sodišče je kršilo tudi materialno pravo, ko je v obrazložitvi zavzelo stališče, da res vsi obroki plačila posojila niso dospeli, kar pa ne vpliva na pravno kvalifikacijo. Prav gotovo pa manjša premoženjska korist vpliva na izrek kazenske sankcije in bi zato sodišče to moralo upoštevati. V obravnavanem primeru gre tudi za navedbo v izreku, ki kaže na kršenje Ustave Republike Slovenije, in sicer 35. člena, ki varuje človekovo telesno in duševno celovitost, ko je izrek sodbe razumeti tako, da če bi obdolžena ostala partnerica F. B. ter ga ne bi več spolno odklanjala, potem tudi kaznivega dejanja goljufije ne bi bilo. Vseh navedenih trditev pa Vrhovno sodišče ne bo moglo upoštevati, ker izrek izpodbijane sodbe vsebuje vse zakonite znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 211. člena KZ-1. V abstraktnem delu opis kaznivega dejanja navaja, da je obsojena spravila drugega z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljala, da je v škodo svojega premoženja nekaj storil. Vse okoliščine, ki jih navaja obtožni predlog, da je obsojena na prvem srečanju oškodovancu obljubila, da bo stanovala pri njem, da bo skrbela zanj in hčerko, da bo postala njegova partnerica, so okoliščine, ki jih prinaša opis samo zato, da bi bilo prikazano, kako je obsojena vzbudila zaupanje oškodovanca. Vse nadaljnje pa gre za lažno prikazovanje okoliščin pri posojilu denarja. Kot je navedeno v izreku, je ob teh okoliščinah obdolženka oškodovanca zaprosila, naj ji posodi denar in ker je naredila opisani vtis dobre ženske, ga je s tem preslepila, da ji je zaupal in ji verjel ter ji izročil brezobrestno posojilo, o čemer sta sklenila celo pogodbo o posojilu, ki je predvidevala vračilo denarja in zapadle obroke posojila. Potem, ko je denar prejela, se obdolženka ni več odzvala oškodovancu in si tako na njegovo škodo pridobila najmanj 10.000 EUR protipravne premoženjske koristi. Prav opisane okoliščine pomenijo prikrivanje dejanskih okoliščin in tudi lažno prikazovanje vrnitve posojila oziroma vrnitve denarja. Vse to je jasno opisano v izreku obtožnega predloga. Tako ima izrek vse zakonite znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Izrek tudi pravilno navaja višino pridobljene protipravne premoženjske koristi in v delu, ko govori o zapadlosti obroka posojila, samo opisuje dejstva, ki so razvidna iz pogodbe o posojilu, ki je priloga v spisu. S tem tudi kakršnakoli pravica obdolženki glede očitka o višini pridobljene protipravne premoženjske koristi ni bila kršena. Tudi ni prišlo do kršitve Ustave Republike Slovenije, kot zatrjuje zahteva za varstvo zakonitosti, saj posojilo ni bilo pogojeno z ravnanjem, ki ga kot nedopustnega opisuje zahteva za varstvo zakonitosti.

B.

4. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izreku ugotavlja, da je I. V. zato, da bi sebi pridobila premoženjsko korist, spravila drugega z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljala, da je ta v škodo svojega premoženja nekaj storil s tem, da se je F. B. javila na časopisni oglas, v katerem je iskal žensko, ki bi skrbela zanj in njegovo invalidno hčerko A. B. in mu pri prvem srečanju v Č., obljubila, da bo stanovala pri njem, skrbela zanj in hčerko, ter postala njegova partnerica, v zameno pa naj posodi denar, ker ima kredite, s čimer je na njega naredila vtis dobre ženske, ki je ni hotel izgubiti in ga s tem preslepila, da ji je verjel in zaupal, ter ji 18. 1. 2010 v S. po pogodbi o posojilu brezobrestno posodil najprej 6.500,00 EUR, zatem pa na njeno ponovno prošnjo, ko mu je zatrjevala, da ima še več dolgov, zaradi česar se mu je zasmilila, 5. 2. 2010 v G. še 3.500,00 EUR, pri čemer je prvi obrok za posojilo 3.500,00 EUR v višini 80,00 EUR zapadel v plačilo 20. 3. 2010, ki pa ga, kot tudi naslednjih ne, ni plačala, saj je že ob izposoji denarja vedela, da mu zapadlih obrokov ne bo plačala, ker za to ni imela namena in se je 26. 2. 2010, torej kmalu po prejetju denarja od B. odselila, telefonskim klicem se ni odzivala, s čimer si je tako na njegovo škodo pridobila za najmanj 10.000,00 EUR premoženjske koristi.

5. Ravnanje, ki se očita obsojenki, vsebuje tudi ugotovitev, da obsojenka že ob izposoji denarja ni imela namena vrniti dolg, pri sklepanju posojilne pogodbe je torej ravnala z goljufivim namenom. Zato kršitev zakona, ker naj bi izrek sodbe ne vseboval vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije, ni utemeljen. Izrek tudi ni nerazumljiv oziroma nesmiseln. Nagibi, zaradi katerih je oškodovanec z obsojenko sklenil pogodbo o brezobrestnem posojilu, so za obstoj kaznivega dejanja goljufije nerelevantni, je pa iz njih bolj razumljivo, zakaj je oškodovanec obsojenki, čeprav je praktično ni poznal, tako hitro zaupal in verjel, da mu bo posojeni denar vrnila.

6. Okoliščina, da v času izreka sodbe sodišča prve stopnje vsi obroki posojila še niso zapadli v plačilo, ne izključuje ugotovitve, da je šlo pri ravnanju obsojenke za goljufijo, pri kateri je šlo za pridobitev premoženjske koristi 10.000 EUR. Takšno korist je tudi v resnici pridobila, zato ni mogoče pritrditi stališču vložnika, da protipravno premoženjsko korist lahko predstavlja le vsota že zapadlih obrokov vračila posojila.

7. Na retorično vprašanje zahteve, kaj bi morala obdolžena storiti, da ne bi bila obsojena, pač ni potrebno odgovoriti. Situacija, kaj bi bilo, če obsojenka kot partnerka oškodovanega F. B. le-tega ne bi spolno odklanjala, je hipotetična, in kot že rečeno, pravno nerelevantna. V zvezi s tem je mogoče le opozoriti na izjavo oškodovanca, da bi v drugačni situaciji lahko dolg obdolženki tudi odpustil, vendar takšna situacija, kot rečeno ostaja hipotetična in se zato Vrhovno sodišče do nje ni opredelilo, je pa ugotovilo, da zatrjevana kršitev ustavne določbe 35. člena Ustave, ki jo vložnik utemeljuje z navedenim vprašanjem, ni podana.

8. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da kršitve zakona in Ustave, na katere se sklicuje vložnik, niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu četrtega odstavka 95. in 98. a člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

20.05.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 10480/2012-57
• Sodba I Ips 51/2011
• Sodba I Ips 26379/2010-108