Sodba I Ips 46115/2011-137

Jedro

Z zavrnitvijo dokaznega predloga ob uporabi meril, po katerih odloča sodišče o dokaznem predlogu in o njegovi utemeljenosti, ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je obsojenega Z. H. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem in prvem odstavku 299. člena v zvezi z drugim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen eno leto in tri mesece zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu od 24. 9. 2011 dalje. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter po določbi prvega odstavka 97. člena ZKP odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je izrečeno kazen zvišalo na dve leti zapora. Pritožbo zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve zakona niso podane, uveljavlja pa tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. Obsojenec in zagovornik se o odgovoru državne tožilke nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog, da postavi izvedenca medicinske stroke, ki bi podal mnenje o nastanku obsojenčevih telesnih poškodb. Po mnenju zagovornika bi se lahko z ugotovitvami izvedenca potrdil obsojenčev zagovor o motivu policistov za ovadbo za očitano kaznivo dejanje, preverila pa bi se lahko tudi verodostojnost izpovedb policistov, ki so bili zaslišani kot priče.

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zagovornikov predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, ker je ocenilo, da izvedba dokaza ni materialnopravno relevantna, to je, pomembna za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Sodišče je ugotovilo več ravnanj obsojenca, ki pomenijo poskus kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja, za katerega je obsojenca spoznalo za krivega. Ugotovilo je, da je obsojenec najprej zapeljal s svojim avtomobilom proti policistu K., ki je obsojenca ustavljal v okviru opravljanja naloge kontrole prometa, tako da je moral policist odskočiti, saj bi ga sicer z avtom zadel; da je policist K. zaradi obsojenčevega ravnanja poklical na pomoč policiste; da se je odzval policist D. S., ki je s svojim službenim vozilom izsledil obsojenca; da je tudi ta policist ustavljal obsojenca s predpisanimi svetlobnimi in zvočnimi znaki; da obsojenec ni ustavil, ampak je spremenil smer vožnje, česar policist S. ni pričakoval in je zato trčil v zadnja desna vrata obsojenčevega vozila; da je obsojenec nato odpeljal naprej in da so policisti, ko so uspeli obsojencu zapreti pot, obsojenčevo vozilo ustavili; da je obsojenec, ko je policist S. odprl vrata njegovega vozila, prijel policista za roko in ga odrinil ter mu grozil, da bo pobil vse policiste; in da je dejanje ostalo pri poskusu zato, ker so policisti obsojenca, kljub močnemu upiranju, vklenili in obvladali.

9. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza. Ocenilo je, da zaradi razjasnitve dejanskega stanja in preverjanja obsojenčevega zagovora ter izpovedb policistov, izvedba dokaza ni potrebna, ter razumno pojasnilo, da potek celotnega dogodka, ko je obsojenec pokazal vztrajnost, da se izogne policijski kontroli, ne potrjuje obsojenčeve trditve o motivu policistov. Takšnemu stališču je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje v točki 5 na strani 3 obrazložitve sodbe pri presoji enakega ugovora, kot ga ponavlja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog kot nepotreben, ker je bilo dejansko stanje tudi dovolj razčiščeno. Uporabljena so bila merila, po katerih odloča sodišče o dokaznem predlogu in o njegovi utemeljenosti. Sodišči sta ocenili, da zagovornik z navedbami ni utemeljil pravne relevantnosti predlaganega dokaza in ni izkazal verjetnosti, da bi izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe. Izhajali sta iz stališča, sprejetega na podlagi presoje predloga ter izvedenih dokazov, da ni utemeljeno s potrebno stopnjo verjetnosti, da bi lahko izvedensko mnenje o telesnih poškodbah obsojenca privedlo do pomembnih ugotovitev o odločilnih dejstvih v zvezi z obstojem kaznivega dejanja. Presodili sta, da zagovornik ni utemeljil v predlogu, da je dokaz pomemben za ugotavljanje dejstev, ki so obsojencu v korist. Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da z zavrnitvijo dokaznega predloga ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe in sodišče tudi ni kršilo 29. člena Ustave RS, ter da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana.

10. Zagovornik trdi, da je sodišče druge stopnje v nasprotju z izpovedbo priče T. D. presodilo, da so obsojenčeve poškodbe posledica uporabe prisilnih sredstev. Sodišče druge stopnje se je oprlo na ugotovitve prvostopenjskega sodišča na strani 8 sodbe pri presoji izpovedbe policista D. ter na zaključek sodišča, da so policisti fizično silo zoper obtoženca uporabili zaradi njegovega aktivnega upiranja. Zato zagovornik v nasprotju z ugotovitvami sodišča trdi, da so zaključki sodišča napačni. Zagovornik pa tudi ne pojasni, katero kršitev postopka s citiranimi navedbami uveljavlja. Če zagovornik meri na imenovano protispisnost in kršitev postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je protispisnost podana samo, če se nanaša na kakšno odločilno pravno relevantno dejstvo, in le takrat, če sodišče v sodbi reproducira dokaz v nasprotju z njegovo vsebino. Tega pa zagovornik ne zatrjuje, ampak se ne strinja z oceno in zaključkom v pravnomočni sodbi o vzroku nastanka obsojenčevih poškodb. Ostaja na ravni nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem.

11. Z ostalimi navedbami, s katerimi zagovornik izraža nestrinjanje s presojo izpovedb policistov, s trditvami, da v njihovih izpovedbah obstajajo nedoslednosti, na katere sta zagovornik in obsojenec opozarjala med postopkom, da obstaja dvom v resnicoljubnost policistov, z izpostavljanjem dela izpovedb policistke R. M. in policista M. T., ter trditvijo, da policist R. K. ni izpovedoval verodostojno, ne uveljavlja kršitve zakona, ampak zatrjuje, da odločilna dejstva, na katerih temelji pravnomočna sodba, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

12. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

13. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi določbe 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP iz istih razlogov kot sodišči prve in druge stopnje oprostilo plačila stroškov postopka.

Datum zadnje spremembe:

20.05.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 7027/2011-44
• Sodba I Ips 1639/2010-94
• Sodba I Ips 7373/2009-48