Sodba I Ips 37231/2011-296

Jedro

Odločitvi sodišča, da zahtevanega soočenja obsojenega in priče ne opravi ter tudi ne dovoli neposrednega zaslišanja priče s strani obsojenega (utemeljeni na podlagi specifičnih okoliščin, predvsem duševnega zdravja mladoletne priče in okolja, v katerem je odraščal) ne pomenita, da je bil kazenski postopek v posledici nepošten, saj se izpodbijana sodba na izpoved te priče ne opira niti izključno, niti ne v odločilni meri.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Domžalah je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo S. Č. za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje nasilja v družini mu je določilo kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti šest mesecev zapora, preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah, s katero mu je bila za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe določena kazen pet mesecev zapora ter mu na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo še čas prestan v priporu. Pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru za kaznivo dejanje velike tatvine, ni preklicalo, je pa obsojenemu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovank, potrebne izdatke in nagrado pooblaščenke oškodovane E. H. in nagrado ter potrebne izdatke zagovornika po uradni dolžnosti. Oškodovanko E. H. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Sodišče prve stopnje je izdalo tudi sklep o popravi sodbe, s katerim je pisni odpravek uskladilo z izrekom razglašene sodbe.

2. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu za kaznivo dejanje nasilja v družini določilo kazen dve leti zapora ter ob upoštevanju kazni, določene za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti in kazni, določene v preklicani pogojni obsodbi, izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora. Pritožbi zagovornika obsojenega zoper sklep o popravi in zoper sodbo je zavrnilo kot neutemeljeni, obsojenemu pa naložilo plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega dela kazenskega postopka.

3. Z zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik izpodbija pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve kazenskega postopka po 8. točki 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. Navaja, da je sodišče kršilo obdolženčevo pravico do obrambe s tem, ko ni dovolilo obdolženčeve navzočnosti pri zaslišanju priče H. H., niti ni dovolilo, da bi obdolženi priči postavljal vprašanja, saj bi si ta, kljub temu, da sicer sprva na vprašanja ni želel odgovarjati, lahko premislil. Obdolženi se pred zaslišanjem te priče ni utegnil posvetovati z zagovornikom, saj je bil sklep sodišča, s katerim je odločilo, da pričo zasliši v obdolženčevi nenavzočnosti, zagovorniku vročen tik pred zaslišanjem. Obdolženčeva pravica do obrambe je bila kršena tudi zato, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem za obdolženca razbremenilnih prič, sodbo pa oprlo predvsem na izpovedi prič, ki so v sorodstvenem razmerju z oškodovankama. Podana je tudi kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče sodbo oprlo na listinske dokaze, ki jih ni izvedlo ter upoštevalo nedokazana eventualna pretekla ravnanja, za katera je kazenski pregon že zastaral ali pa je bil ustavljen. Vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, naj njegovi zahtevi ugodi in razveljavi tako sodbo pritožbenega sodišča kot sodbo sodišča prve stopnje ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pa predlaga le razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane in predlaga zavrnitev zahteve.

5. Obsojenčev zagovornik v odgovoru na izjavo tožilca vztraja pri navedbah zahteve, medtem ko vročitev obsojencu ni bila uspešna.

B.

6. Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam zagovornika, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo zahteve za soočenje obsojenega in priče H. H. oziroma zahteve za postavljanje vprašanj priči, kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. V postopku ugotavljanja kaznivega dejanja nasilja v družini je obramba predlagala zaslišanje priče H. H., takrat trinajstletnega sina oškodovanke in obsojenega, otroka s posebnimi potrebami. H. H. je bil v času teka kazenskega postopka na centru za otroško in mladostniško psihiatrijo obravnavan zaradi spleta motenj koncentracije ter čustvenih in vedenjskih težav, izrazita čustvena stiska, ki so jo povzročila že sama vabila na zaslišanje, pa bi po mnenju dr. med. K. M., specialistke psihiatrije (list. št. 309), po zaslišanju lahko vodila v bistveno poslabšanje njegovega psihičnega stanja, vsestranskega funkcioniranja in tako ogrozila njegov osebnostni razvoj. Sodišče, ki je sledilo mnenju izvedenke, da se priča ni sposobna udeležiti obravnave na sodišču, je po ugotovitvi, da je H. H. ob razgovorih na Centru za socialno delo o razmerah doma izpovedoval diametralno nasprotno, da tudi po stališču socialnega delavca D. L. obstaja velika verjetnost nedovoljenega vpliva na pričo s strani obsojenega ter da pritiski nanj obstajajo že spričo dejstva, da je njegov oče v priporu ter da je tam poskušal storiti samomor (list. št. spisa 677), povsem pravilno (in skladno z oblikovanimi stališči sodne prakse, izraženimi v sodbi VS RS I Ips 53/2007 z dne 20. 9. 2007 in drugih) zaključilo, da bo pričo zaslišalo na njenem domu, brez obsojenčeve navzočnosti (327. člen ZKP).

7. Odločitvi sodišča, da zahtevanega soočenja obsojenega in priče ne opravi ter tudi ne dovoli neposrednega zaslišanja priče s strani obsojenega, sta povsem utemeljeni iz enakih razlogov kot zaključek sodišča, da se H. H. zasliši v nenavzočnosti obsojenega. Prav zaradi zgoraj izpostavljenih specifičnih okoliščin, predvsem duševnega zdravja mladoletne priče in okolja, v katerem je odraščal, je namreč sodišče, kljub temu, da H. H. sicer ni neposredni oškodovanec kaznivega dejanja, vsekakor pa vsaj posredna žrtev, (mladoletno) ranljivo pričo, skladno z usmeritvami Okvirnega sklepa Sveta z dne 15. marca 2001 o položaju žrtev v kazenskem postopku(1) dolžno zaščititi pred dodatnimi negativnimi učinki, ki bi jih povzročilo takšno soočenje oziroma neposredno zaslišanje s strani obsojenega oziroma preprečiti sekundarno viktimizacijo, predvsem pa se izogniti morebitnim zlorabam tekom kazenskega postopka in pritiskom, ki ne bi v ničemer pripomogli k razjasnitvi dejanskega stanja. Ni mogoče sprejeti zaključka, da je bil kazenski postopek v posledici takšne odločitve nepošten, saj se izpodbijana sodba na izpoved priče H. H. ne opira niti izključno, niti ne v odločilni meri,(2) ampak so dejanski zaključki sodišča utemeljeni na izpovedih oškodovanke in ostalih (odraslih oseb), ki so bile priča nasilju obsojenega nad nekdanjo zunajzakonsko partnerko, poročilih in zapisnikih Centra za socialno delo ter zdravstveni dokumentaciji. Ob vsem tem Vrhovno sodišče ne more niti mimo ugotovitve, da je bil na glavni obravnavi ob zaslišanju priče H. H. navzoč tudi obsojenčev zagovornik, ki (ne glede na siceršnjo nekooperativnost priče) na tej glavni obravnavi ni izkazal nobene aktivnosti v smeri razčiščevanja okoliščin, ki jih je vložnik izpostavil tako ob predočitvi izpovedbe na naslednji glavni obravnavi in jih (nedovoljeno) izpostavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti (prim. drugi odstavek 420. člena ZKP). Vložnik sicer meni, da so mu bile pravice do obrambe kršene tudi zato, ker je sodišče sklep, da se zaslišanje priče opravi v nenavzočnosti obsojenega, zagovorniku vročilo prepozno, tj. prepozno za to, da bi se ta z obsojenim pred zaslišanjem priče lahko posvetoval, vendar zatrjevanega vpliva ne zakonitost postopka ne pojasni (v zvezi s tem prim. prvi odstavek 424. člena ZKP in sodbo VS RS I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008, v kateri je Vrhovno sodišče zahtevo po konkretizaciji z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev obširneje obrazložilo).

8. Obsojenec v nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti ponavlja pritožbene navedbe ter z opisovanjem družinskih razmer, odnosov med njim in oškodovanko in psihičnega stanja sina H. H., nasprotuje zaključkom sodišča, ki mu naj ne bi dalo možnosti za izvedbo razbremenilnih dokazov, ampak jih bodisi zavrnilo kot pavšalne, bodisi o njih niti ni odločilo.

9. Ne le, da je na identične navedbe vložniku odgovorilo že pritožbeno sodišče, ampak je tudi Vrhovno sodišče v svojih sodbah že večkrat pojasnilo, da obramba pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznemu bremenu le, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza določno zatrjuje: 1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, 2) dokazno sredstvo in 3) z navedbo okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca. Dolžnost obrambe torej je, da izkaže tudi verjetnost, da bi izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe, kar pomeni, da morajo biti dokazni predlogi ustrezno obrazloženi tako, da obramba tudi navede razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oziroma zatrjevanjem, da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagatelj razbremenilnega dokaza mora, če hoče zadostiti svojemu dokaznemu bremenu, podati predlog za izvedbo dokaza na način, da je jasno, da gre za predlog, ki je pomemben za pravilno razsojo zadeve ter mora tudi temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da je s predloženim dokazom mogoče ugotoviti zatrjevano dejstvo. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da pravne relevantnosti dokazov z zaslišanjem predlaganih prič, obramba ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, saj ni navedla, katere dogodke, ko je oškodovanka izvajala nasilje nad obsojenim, naj bi predlagane priče videle, o čem pravno relevantnem naj bi torej vedele izpovedati. Tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik tega ne pojasni, je pa moč njegove navedbe razumeti kot nestrinjanje z dejanskimi zaključki izpodbijane sodbe, katerim pa je z zahtevo za varstvo zakonitosti nedovoljeno oporekati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vložnik pa sploh ne navede, kateri so tisti dokazni predlogi o katerih sodišče prve stopnje naj niti ne bi odločilo (prvi odstavek 424. člena ZKP).

10. Z zahtevo za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče izpodbijati odločbe o kazni glede tega, ali je sodišče ugotovilo in upoštevalo olajševalne okoliščine in kako je vrednotilo težo kaznivih dejanj ter obteževalne okoliščine. Preizkus zakonitosti izrečene kazni se namreč omejuje med drugim na presojo vprašanja, ali je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Slednje pomeni, da sme sodišče izreči kazen v okviru z zakonom predpisane kazni. Zahteva ne trdi, da je sodišče obsojencu izreklo kazen, ki je višja od predpisane, temveč navaja, da je sodišče kot obteževalno okoliščino upoštevalo tudi dejanja obsojenega, glede katerih je kazenski pregon že zastaral oziroma je bil ustavljen. Kot je razvidno iz razlogov pravnomočne sodbe, je sodišče izhajalo iz dejanskih ugotovitev, ki zadevajo obsojenčevo kriminalno ravnanje, predvsem dejstvo, da je bil že pravnomočno obsojen za kazniva dejanja z elementi nasilja. To okoliščino je pritožbeno sodišče, ki je določeno kazen za kaznivo dejanje nasilja v družini zvišalo za eno leto, sicer vrednotilo strožje, vendar presoja teže dejanj in vseh ostalih okoliščin ne kaže, da bi znotraj predpisanih zakonskih meja kazen odmerjalo na način, da bi zlorabilo pravico, ki jo ima po zakonu.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Ker obsojeni z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

----

Op. št. (1): UL L 82 z dne 22. 3. 2001.

Op. št. (2): Prim. odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 207/99 z dne 4. 7. 2002, Up 849/2005 z dne 18. 10. 2007 in Up 719/2003 z dne 9. 3. 2006.

Datum zadnje spremembe:

22.04.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 100/2010
• Sodba I Ips 15/2010
• Sodba I Ips 41/2010