Sodba III Ips 128/2009

Jedro

Imenske delnice so po svoji naravi na meji med rekta in ordrskimi vrednostnimi papirji. V tem kontekstu je za učinek prenosa pravic iz imenskih delnic bistven tudi (nadaljnji) razpolagalni pravni posel, ki je veljavno opravljen bodisi z indosamentom (233. člen ZGD v zvezi z 246. členom ZOR) ali preko cesije s (končnim) vpisom v delniško knjigo (tretji odstavek 242. člena v zvezi s tretjim odstavkom 246. člena ZOR). Pri tem pa je treba pojasniti še, da v primeru ne-izdaje (listinskih) imenskih delnic (v obliki rekta vrednostnih papirjev), sam vpis v delniško knjigo izpolni pogoj za učinkovanje prenosa pravic, saj s tem potreba po izročitvi delniških certifikatov logično odpade.

Določba 232. člena ZGD ne ureja pogojev prenosa imenskih delnic, ampak podrobneje določa način vodenja delniške knjige in učinek vpisa v delniško knjigo z vidika razmerij med delničarji in družbo. V tem kontekstu je potrebno tudi razumeti, da po tej določbi vpis novega delničarja v delniško knjigo nima oblikovalnega učinka za pridobitev pravic iz delnic, saj je za veljaven prenos delnic potrebno opraviti tako ustrezen zavezovalni kot tudi razpolagalni pravni posel. Šele ob izpolnitvi teh pogojev se opravi tudi ustrezen vpis v delniško knjigo, in sicer na podlagi prijave (priglasitve) za vpis.

Z izdajo sklepa o dovolitvi prodaje premoženja stečajnega dolžnika z dne 14. 7. 1998 stečajni senat ni kršil določbe 149. člena ZPPSL, saj je imela tožeča stranka ob začetku stečajnega postopka (zgolj) obligacijskopravno terjatev do stečajnega dolžnika in sicer za izdajo oziroma izročitev spornih imenskih delnic oziroma za izvršitev njihovega (neposrednega) vpisa v delniško knjigo (drugi odstavek 246. člena ZOR). Ta nedenarna terjatev pa je ob začetku stečaja postala denarna terjatev (drugi odstavek 112. člena ZPPSL).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 10,166.662,34 EUR iz naslova odškodninske odgovornosti države zaradi očitka o protipravnem ravnanju stečajnega senata pri izdaji sklepa o dovolitvi prodaje premoženja stečajnega dolžnika G. p. o. in sicer v zvezi s prodajo 186 rednih imenskih delnic družbe P. d. d. Zagreb (I. točka izreka). Tožeča stranka je namreč zaradi zatrjevano protipravnega prenosa (prodaje) spornih delnic v okviru stečajnega postopka z dne 30. 7. 1998, v tem postopku kot škodo uveljavljala vrednost ponudbe za nakup spornih delnic po ceni 11,166.662,34 EUR (tedaj 16,000.000 DEM) z dne 15. 1. 1998, ki jo je tožeča stranka prejela s strani Borznoposredniške družbe T. Zaradi delnega umika tožbe (za plačilo 1,000.000,00 EUR) je sodišče prve stopnje v tem delu postopek ustavilo (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v celoti potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

Relevantno dejansko stanje

6. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

tožeča stranka je dne 14. 5. 1996 sklenila „Pogodbo o prodaji delnic“ (v nadaljevanju Prodajna pogodba z dne 14. 5. 1996), s katero se je družba G. p. o. zavezala na tožečo stranko prenesti 186 rednih imenskih delnic družbe P. d. d. Zagreb;

dne 15. 7. 1996 je bil nad družbo G. p. o. začet stečajni postopek, v okviru katerega je stečajna upraviteljica izpodbijala veljavnost Prodajne pogodbe z dne 14. 5. 1996;

tožeča stranka v stečajnem postopku ni priglasila izločitvene pravice nad spornimi delnicami, je pa o sklenitvi Prodajne pogodbe z dne 14. 5. 1996 obvestila stečajni senat;

sklep stečajnega senata o odreditvi prodaje dolžnikovega premoženja s prodajo spornih 186 imenskih delnic družbe P. d. d. Zagreb z dne 12. 5. 1998 je postal pravnomočen dne 14. 7. 1998, sporne delnice pa so bile posledično prenesene na družbo B. dne 30. 7. 1998.

Revizijske navedbe

7. Sodišče druge stopnje naj bi zmotno uporabilo določbo 232. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), ko je presodilo, da je bila Prodajna pogodba z dne 14. 5. 1996 formalno veljavna z vsemi nadaljnjimi posledicami, kar naj bi tožeči stranki omogočilo veljavno nadaljnjo odsvojitev spornih delnic na novega pridobitelja. V bistvenem pa je bila v reviziji grajana še pritožbena odločitev o neobstoju vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem stečajnega senata in nastalo škodo v višini vrednosti spornih delnic na dan ponudbe o prodaji s strani Borznoposredniške družbe T. Poleg tega bi moralo pritožbeno sodišče upoštevati mednarodnopravne elemente tega spora ter posledično, glede na določbe Zakona o mednarodnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), uporabiti hrvaški Zakon o trgovačkim društvima. Revidentka je uveljavlja tudi kršitve pravdnega postopka, ki pa jih ni konkretizirala.

Presoja utemeljenosti revizije

8. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno uporabili slovensko pravo glede na splošno navezno okoliščino pri presoji sporne odškodninske obveznosti, to je kraj, kjer je bilo domnevno škodno dejanje storjeno (lex loci delicti commissi) (30. člen ZMZPP). Ker tožeča stranka uveljavlja odškodninsko odgovornost države zaradi protipravnega ravnanja stečajnega senata Okrožnega sodišča v Novem mestu, je pravilna izbira prava vezana na navezno okoliščino sporne odločitve o dovolitvi prodaje premoženja stečajnega dolžnika (186 rednih imenskih delnic družbe P. d. d. Zagreb) družbi B. z dne 30. 7. 1998. Pavšalno očitana kršitev določb ZMZPP zato ni podana. Poleg tega Vrhovno sodišče pojasnjuje še, da se je v času škodnega dogodka tudi v Republiki Hrvaški uporabljal Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) kot relevantni predpis za presojo elementov odškodninske odgovornosti. Prav tako pa so v bistvenem vsebinsko enake tudi določbe Zakona o trgovačkim društvima in ZGD.(1)

9. Čeprav je v reviziji neutemeljeno izpostavljena zmotna razlaga 232. člena ZGD glede pomena vpisa imenskih delnic v delniško knjigo, pa Vrhovno sodišče opozarja, da določba tega člena ne ureja pogojev za prenos delnic, kot to posredno izhaja iz izpodbijane sodbe. Revizijski očitek o zmotni uporabi te določbe je zato utemeljen, saj je pritožbeno sodišče pomotoma prezrlo, da so za presojo (učinka) prenosa spornih imenskih delnic relevantne določbe 233. člena ZGD ter 242. in 246. člena ZOR.

10. Za prenos imenskih delnic namreč ne zadošča zgolj sklenitev kupne pogodbe kot dokaz o veljavnem pravnem temelju za prenos,(2) temveč je za učinke prenosa bistven tudi nadaljnji razpolagalni pravni posel.(3) Če so imenske delnice izdane v obliki ordrskih vrednostnih papirjev, se prenašajo z indosamentom (233. člen ZGD v zvezi z drugim odstavkom 242. člena ZOR). Drugače pa ZOR določa prenos pravic iz rekta vrednostnih papirjev, kjer je kot razpolagalni pravni posel določena cesija. Imenske delnice so namreč po svoji naravi na meji med rekta in ordrskimi vrednostnimi papirji.(4) V tem kontekstu je za učinek prenosa pravic iz imenskih delnic bistven tudi (nadaljnji) razpolagalni pravni posel, ki je veljavno opravljen bodisi z indosamentom (233. člen ZGD v zvezi z 246. členom ZOR) ali preko cesije s (končnim) vpisom v delniško knjigo (tretji odstavek 242. člena v zvezi s tretjim odstavkom 246. člena ZOR). Pri tem pa je treba pojasniti še, da v primeru ne-izdaje (listinskih) imenskih delnic (v obliki rekta vrednostnih papirjev), sam vpis v delniško knjigo izpolni pogoj za učinkovanje prenosa pravic, saj s tem potreba po izročitvi delniških certifikatov logično odpade (242. člen ZOR).

11. Zato je v obravnavani zadevi bistveno, da sporne imenske delnice po sklenitvi Prodajne pogodbe z dne 14. 5. 1996 niti niso bile izdane niti niso bile vpisane v delniško knjigo. Ker je bila s sklenitvijo Prodajne pogodbe z dne 14. 5. 1996 dogovorjena izdaja in vpis v delniško knjigo spornih imenskih delnic, je utemeljen zaključek, da ustrezen razpolagalni pravni posel za prenos spornih delnic ni bil opravljen (242. in 243. člen ZOR). Posledično pa je zmotna tudi obrazložitev pritožbenega sodišča, da bi tožeča stranka že kot „lastnica spornih delnic“ lahko veljavno sprejela ponudbo za nakup teh delnic po ceni 11,166.662,34 EUR (tedaj 16,000.000 DEM) z dne 15. 1. 1998 s strani Borznoposredniške družbe T. Ker v obravnavani zadevi, upoštevaje določbo 242. in 243. člena ZOR v zvezi z 233. členom ZGD, do prenosa pravic iz spornih delnic ni prišlo, Prodajna pogodba z dne 14. 5. 1996 ni bila izpolnjena ter tožeča stranka ni postala lastnica družbe P. d. d. Zagreb.

12. Določba 232. člena ZGD tako ne ureja pogojev prenosa imenskih delnic, ampak podrobneje določa način vodenja delniške knjige in učinek vpisa v delniško knjigo z vidika razmerij med delničarji in družbo. V tem kontekstu je potrebno tudi razumeti, da po tej določbi vpis novega delničarja v delniško knjigo nima oblikovalnega učinka za pridobitev pravic iz delnic,(5) saj je za veljaven prenos delnic potrebno opraviti tako ustrezen zavezovalni kot tudi razpolagalni pravni posel. Šele ob izpolnitvi teh pogojev se opravi tudi ustrezen vpis v delniško knjigo, in sicer na podlagi prijave (priglasitve) za vpis.(6) Pomembno je namreč, da je šele od vpisa naprej izdajatelj (delniška družba) odgovoren delničarju za izpolnjevanje obveznosti, ki so zanj nastale z izdajo delnic. Prav ta učinek vpisa v delniško knjigo z vidika pridobitve upravičenj delničarja v razmerju do družbe pa torej podrobneje ureja določba 232. člena ZGD.

13. Vendarle pa napačna uporaba 232. člena ZGD v drugostopenjski sodbi ni vplivala na pravilnost odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Sodišči druge in prve stopnje sta svojo odločitev o pomanjkanju predpostavk odškodninske odgovornosti po 26. členu Ustave RS pravilno utemeljili preko neobstoja vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem stečajnega senata in vtoževano škodo.

14. Tožeča stranka je utemeljevala odškodninski zahtevek na (zatrjevano) protipravnem ravnanju stečajnega senata, ker naj bi slednji pri izdaji sklepa o dovolitvi prodaje spornih delnic vedel, da je „lastništvo na teh delnicah že pridobila tožeča stranka.“ Kot relevantno škodno ravnanje v smislu hipoteze o protipravnosti je tako tožeča stranka smiselno utemeljevala kršitev 149. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL), saj naj bi stečajni senat odredil prodajo premoženja stečajnega dolžnika s prenosom imenskih delnic na družbo B. kljub temu, da je vedel za obstoj sporne terjatve tožeče stranke. Hkrati pa tožeča stranka nastanek škode utemeljuje na dan 15. 1. 1998, ko je prejela ponudbo za nakup spornih delnic po ceni 11,166.662,34 EUR (tedaj 16,000.000 DEM) s strani Borznoposredniške družbe T. Pri ugotavljanju predpostavk odškodninske odgovornosti je tako obstoj vzročne zveze med škodnim ravnanjem in škodo pogojevan z odločitvijo o kršitvi določbe 149. člena ZPPSL v smislu očitane protipravnosti ravnanja stečajnega senata. Iz vsega navedenega pa logično sledi, da vzročna zveza v obravnavani zadevi ni podana, saj tožeča stranka utemeljuje nastanek škode dne 15. 1. 1998, kar je pred škodnim ravnanjem stečajnega senata z dne 12. 5. 1998, ki bi moral nastanek škode šele povzročiti.

15. Glede revizijskega očitka o protipravnosti ravnanja stečajnega senata pa Vrhovno sodišče pojasnjuje še, da pravno ni nepomembno dejstvo, da tožeča stranka svoje terjatve iz naslova Prodajne pogodbe z dne 14. 5. 1996 ni prijavila v stečajnem postopku nad G. p. o. Namreč kot izhaja iz 9. do 11. točke te obrazložitve, zgolj na podlagi Prodajne pogodbe z dne 14. 5. 1996 sporne delnice niso bile prenesene na tožečo stranko. Le to pa pomeni, da v trenutku izdaje sklepa o prodaji spornih delnic z dne 14. 7. 1998, tožeča stranka izločitvene pravice na delnicah ni imela, saj prenos delnic ni učinkoval, ker pogoji za prenos še niso bili izpolnjeni. Zato z izdajo spornega sklepa o dovolitvi prodaje premoženja stečajnega dolžnika z dne 14. 7. 1998 stečajni senat ni kršil določbe 149. člena ZPPSL, saj je imela tožeča stranka ob začetku stečajnega postopka (zgolj) obligacijskopravno terjatev do stečajnega dolžnika in sicer za izdajo oziroma izročitev spornih imenskih delnic oziroma za izvršitev njihovega (neposrednega) vpisa v delniško knjigo (drugi odstavek 246. člena ZOR).(7) Ta nedenarna terjatev pa je ob začetku stečaja postala denarna terjatev (drugi odstavek 112. člena ZPPSL).

16. Kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjske sodbe, je bil v času izdaje spornega sklepa o prodaji v delniški knjigi kot delničar vpisan stečajni dolžnik, prav tako pa tožeča stranka v stečajnem postopku ni prijavila svoje obligacijskopravne terjatve (za izročitev delnic oziroma za opravo vpisa v delniško knjigo) oziroma glede na začetek stečajnega postopka svoje ustrezne denarne terjatve (drugi odstavek 112. člena ZPPSL). Posledično je tako zaradi neobstoja izločitvene pravice na spornih delnicah odpadel tudi element (zatrjevane) protipravnosti ravnanja stečajnega senata v smislu kršitve 149. člena ZPPSL kot nadaljnja predpostavka odškodninske odgovornosti države po določbi 26. člena Ustave RS.

17. Ker revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, na revizijsko nekonkretiziran očitek o kršitvah določb pravdnega postopka ni odgovarjalo (371. člen ZPP).

18. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi presoji bistvenega pomena. Ker se uveljavljani revizijski razlogi niso izkazali za utemeljene oziroma relevantne za razrešitev tega spora, in ker tudi sicer ni zasledilo, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, na kar mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

19. Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Prim. 226. in 227. člen Zakona o trgovačkim društvama; glej tudi npr. Eraković, A., Komentar Zakona o trgovačkim društvima, Organizator, Zagreb, 2008, str. 214 in nasl.

Op. št. (2): Prim. Plavšak, N., v Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 687; ; Grilc, P., in Juhart M., Pravo vrednostnih papirjev, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, str. 45 in nasl.; Plavšak, N., Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1999, str. 29 in nasl.

Op. št. (3): Ob primerljivi zakonski ureditvi tako o tem tudi Jabornegg, P., in Strasser, R., Kommentar zum Aktiengesetz, Peta izdaja, Manzsche, Wien, 2011, str. 886 in nasl; Spindler, G. in Stilz, E., Kommentar zum Aktiengesetz, C. H. Beck, Munchen, 2007, str. 864 in 568.

Op. št. (4): Prim. Polajnar Pavčnik, A., Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 130.

Op. št. (5): Kocbek, M. (red.), Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 677.

Op. št. (6): Prim. Grilc, P., in Juhart M., op. cit., str. 49.

Op. št. (7): Prim. Plavšak, N., Prelič, S., Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2000, str. 498.

Datum zadnje spremembe:

16.04.2013

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba II Ips 186/2015
• Sodba II Ips 1203/2008
• Sodba III Ips 148/2007