Sodba I Ips 4012/2010-74

Jedro

Tudi če se obsojenec na glavni obravnavi ni zagovarjal, njegova pripravljenost zagovarjati se v tej fazi postopka, ni razlog, s katerim bi obsojenec lahko uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil Š. P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila kazen eno leto zapora, na podlagi 52. člena KZ pa je sodišče obsojencu preklicalo pogojni obsodbi, izrečeni s sodbama Okrajnega sodišča v Domžalah K 105/2006 z dne 5. 1. 2007, v kateri mu je bila določena kazen dveh mesecev zapora in preizkusna doba dveh let in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 7438/2010 z dne 26. 1. 2010, v kateri mu je bila določena kazen devet mesec zapora in preizkusna doba štiri leta. Na podlagi prvega in tretjega odstavka 52. člena ter prvega odstavka 53. člena KZ je obsojencu v zvezi z 2. točko drugega odstavka 47. člena, ob upoštevanju kazni dva meseca zapora in kazni devet mesecev zapora iz preklicanih pogojnih obsodb ter kazni iz te sodbe, izreklo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora. Plačila stroškov kazenskega postopka je sodišče obsojenca oprostilo. Višje sodišče v Ljubljani je ob reševanju pritožbe obsojenčevega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Domžalah K 105/2006 z dne 1. 5. 2007, s katero mu je bila določena kazen dva meseca zapora in preizkusna doba dveh let, ni preklicalo, obsojencu pa je po prvem odstavku 53. člena in 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ, ob upoštevanju kazni devet mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani K 7438/2010 in kazni eno leto zapora, določeni v tej sodbi, izreklo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora, sicer je pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti, ne da bi se opredelil, katere določbe procesnega ali materialnega zakona naj bi sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi kršilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da ga oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva se namreč v celoti ukvarja z vlagateljevim videnjem dokaznega postopka, ki je pripeljal do zanj neugodne odločitve in z opozarjanjem na napake, ki naj bi bile po njegovem storjene, pri čemer ne citira zakonskih določb, ki naj bi jih sodišče kršilo in tudi ne navede konkretno, v čem naj bi bile kršitve zakona. Glede na navedeno predlaga zavrnitev zahteve.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Skladno z določilom prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo le zaradi kršitve materialnega zakona, zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb ZKP iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Drugi odstavek 420. člena ZKP še izrecno ne dovoljuje vlaganja tega izrednega pravnega sredstva iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Iz določbe prvega odstavka 424. člena ZKP izhaja, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi oziroma, da preizkusa po uradni dolžnosti, v nasprotju s pritožbenim postopkom, Vrhovno sodišče nima. Omeji se samo na preizkus uveljavljanih kršitev zakona, pri čemer ne zadošča le citiranje zakonskih določb, ki naj bi bile po mnenju vložnika kršene, temveč mora vložnik kršitev zakona, na katero v zahtevi opozarja, tudi jasno obrazložiti.

6. V konkretni kazenski zadevi obsojenčeve navedbe, naj sodišče še enkrat prouči njegovo pritožbo in ga oprosti, ker mu dejanje ni dokazano, da to lahko potrdi njegova partnerka, da ne ve, kje je galerija, iz katere so bili odnešeni sporni predmeti ipd., ne predstavljajo uveljavljanja kršitve zakona, temveč z njimi obsojenec izpodbija le ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa, kot je bilo že povedano, zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati. Res je sicer, da se obsojenec na glavni obravnavi ni zagovarjal, vendar pa s tem sodišče ni kršilo postopka, oziroma njegova pripravljenost zagovarjati se v tej fazi postopka, ni razlog, s katerim bi obsojenec lahko uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je obsojenec po, skladno z zakonom podanem pravnem pouku, izjavil, da se ne bo zagovarjal. Sam se je torej odločil za pasivno obrambo, kar pa je njegova pravica. Dejstvo, da si je kasneje, po pravnomočnosti sodbe, premislil in bi v postopku želel aktivno delovati, pa kot rečeno, ni razlog za razveljavitev sodbe.

7. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena izključno iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče, skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 23564/2011-241
• Sodba I Ips 12971/2009-54
• Sodba I Ips 36638/2010-71