Sodba I Ips 48087/2010-71

Jedro

Obramba z navajanjem vsebine dokaznega predloga pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih navedb ne more uspeti, saj ponavlja trditve, ki so bile v postopku že presojene in ni z verjetnostjo izkazala pravne relevantnosti predlaganih dokazov na inštanci, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Obsojeni T. M. je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče prve stopnje mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovanca ter sodno takso. Na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

5. Zagovornica navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog obrambe za izvedbo dokazov kot nepotreben, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Navaja, da je obdolženec na glavni obravnavi dne 9. 3. 2011 predlagal zaslišanje razbremenilnih prič D. in Z. K. ter R. in A. Š., ki bi lahko potrdile njegov zagovor, da se je v času storitve kaznivega dejanja nahajal na P., Videm pri Ptuju in da tako ni mogel storiti kaznivega dejanja, ki se mu očita. Sodišče ni pridobilo originalne zdravstvene dokumentacije in ni naložilo izvedencu medicinske stroke, da mnenje dopolni na podlagi te dokumentacije. Ni izvedlo dokaza, da se izostri video posnetek udeležencev pretepa. Ker je sodišče dokazne predloge zavrnilo, je kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Zagovornica pojasnjuje, da je obsojenec ves čas postopka s predlaganimi dokazi poskušal dokazati, da sam z obravnavanim dogodkom ni povezan.

6. Zagovornica ponavlja utemeljitev dokaznih predlogov, ki jih je predstavila v postopku pred pravnomočnostjo sodbe. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da izvedba dokazov ni materialnopravno relevantna, to je pomembna za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja in da obramba pravne relevantnosti predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti ni utemeljila. Takšen sklep sta utemeljili na podlagi presoje dokaznega predloga ter izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je razpolagalo z dovolj dokazi za sklep, da se je obsojenec nahajal na kraju dejanja (ugotovitev, da je obsojenca prepoznal oškodovanec in priči, in da so obsojenca njegovi prijatelji odvračali od napada na oškodovanca ter ga poklicali z imenom in priimkom, ter na podlagi ocene izpovedbe priče S. K., ki je zatrjevala, da se je obsojenec nahajal na P. pri Vidmu pri Ptuju). Na podlagi zbranega gradiva o oškodovančevi poškodbi in zaslišanju izvedenca medicinske stroke je sprejelo zaključke o pravilnosti in popolnosti izvedenskega mnenja. Zagovornica zatrjuje, da izvedenec ni razpolagal z originalno dokumentacijo, ne pojasni pa, katere so bile tiste pomanjkljivosti, ki bi vzbujale dvom v popolnost mnenja izvedenca, ki ga je obramba na glavni obravnavi tudi zaslišala in ji je bila tako tudi v postopku dana možnost, da se z izvedenskim mnenjem seznani in na obravnavi to mnenje z vprašanji izvedencu preizkusi. Da obramba materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti ni utemeljila tudi v zvezi s posnetkom kamere, sta pojasnili sodišči prve in druge stopnje z ugotovitvijo, da na posnetku video nadzorne kamere trgovine Spar ni kraja, kjer se je odvilo obravnavano dejanje. Neutemeljene pa so tudi trditve, da se sodišče ni opredelilo do tega dokaza. Razlogi so navedeni v točki 7 sodbe sodišča prve stopnje in točki 7, stran 4 sodbe sodišča druge stopnje. Obramba tako z navajanjem vsebine dokaznega predloga pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih navedb ne more uspeti, saj ponavlja trditve, ki so bile v postopku že presojene in do njih zavzeto stališče. V zahtevi za varstvo zakonitosti ne izpodbija utemeljitev sodišča, zakaj izvedba dokaza ni potrebna in tudi ni z verjetnostjo izkazala pravne relevantnosti predlaganih dokazov na inštanci, ki odloča o vloženem pravnem sredstvu (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 234/2007). Po navedenem z zavrnitvijo dokaznih predlogov obsojenčeva pravica do obrambe ni bila kršena.

7. Z nakazovanjem možnosti, da oškodovanca ni poškodoval obsojenec, ampak skupina fantov pri dogodku, ki se je odvil kasneje z zatrjevanjem, da se poraja dvom o resničnosti izjav oškodovanca, ker je oškodovanec policiji sam priskrbel podatke o obsojencu, s katerim se prej nista poznala, pa zagovornica ne uveljavlja kršitve zakona ampak zatrjuje, da odločilna dejstva, ki so podlaga za uporabo kazenskega zakona v izpodbijani sodbi niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Ker kršitev zakona po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana in ker zagovornica uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

9. Izrek o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP. Stroški, nastali z vloženim pravnim sredstvom, predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 11074/2009-191
• Sodba I Ips 32349/2010-90
• VSM sodba IV Kp 34515/2011