Sodba VIII Ips 178/2012

Jedro

Delavci, ki jim ne preneha pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, temveč jim preneha pogodba o zaposlitvi na drugih podlagah (npr. s sporazumnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi), ki zaradi ukinitve delovnih mest sklenejo z delodajalcem nove pogodbe o zaposlitvi brez odpovedi ali nadaljujejo delo v drugih enotah delodajalca brez spremembe pogodbe o zaposlitvi, niso vključeni v število presežnih delavcev, za katere zakon zahteva izdelavo programa razreševanja presežnih delavcev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 1. 2010, za ugotovitev, da mu delovno razmerje še vedno traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ter mu povrniti stroške postopka.

2. Ugotovilo je, da je bil zaposlen na delovnem mestu svetovalca predsednika uprave. Tožena stranka je ukinila organizacijsko enoto „kabinet predsednika uprave,“ nato pa s spremembo Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ukinila tudi tožnikovo delovno mesto. Glede na potek reorganizacije in število delavcev, ki jim je bila zaradi tega odpovedana pogodba o zaposlitvi tožena stranka ni bila dolžna sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev, ki je po Zakonu o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) predviden pri odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Tožnika tudi ni mogla zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih, ga dokvalificirati ali prekvalificirati, oziroma mu ponuditi druge ustrezne zaposlitve (88. in 90. člen ZDR).

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je pritožbene očitke o bistvenih kršitvah določb postopka in na podlagi povzetkov ugotovitev, da je bilo pri toženi stranki zaposleno prek 500 delavcev in da je od januarja 2010 do aprila 2010 iz poslovnih razlogov prenehalo delovno razmerje 11 delavcem (v januarju tožniku in še eni delavki, kasneje pa še 9 delavcem) presodilo, da tožena stranka ni bila dolžna izvesti postopka odpovedi večjemu številu delavcev.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Navaja, da sta sodišči ugotovili, da je pri toženi stranki prišlo do ukinitve enote kabineta predsednika uprave in sektorja za strateški razvoj. Ukinjenih je bilo 5 delovnih mest; podanih je bilo 10 odpovedi; dve delovni mesti sta bili ukinjeni zaradi ukinitve organizacijske enote, 13 delavcem pa je bilo izdano obvestilo o nameravani odpovedi. Z ostalimi delavci je tožena stranka sklenila sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Opozarjal je, da sta bili izvedeni dve fazi reorganizacije – prva, ki se je nanašala na 36 zaposlenih in druga (9. 3. 2010), ki je ukinila še nadaljnjih 30 delovnih mest, vendar druge faze sodišči nista upoštevali. V zvezi s tem izpostavlja vprašanje, ali je delodajalec dolžan ravnati v skladu s 96. členom ZDR in naslednjimi določbami tega zakona v primeru, ko odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, ali pa se takšno postopanje zahteva tudi v primeru, ko ni več potrebno delo večjega števila delavcev in je med temi delavci treba upoštevati, poleg delavcev, ki jim je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, tudi tiste delavce, ki prejmejo odpoved s ponudbo nove pogodbe, in tiste, pri katerih se na drug način uredi njihov status, na primer s sporazumnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Sodišči sta se nepravilno sklicevali na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 70/2010, saj je šlo za delavce, ki jim je predhodno že prenehalo delovno razmerje oziroma delavce, ki so z delodajalcem sklenili sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na njihovo pobudo in ne na pobudo delodajalca. V obravnavanem primeru so bili sporazumi o prenehanju pogodbe o zaposlitvi podpisani na pobudo delodajalca in ne delavcev, prav tako pa so bile podpisane tudi nove pogodbe o zaposlitvi oziroma sprejeti določeni ukrepi v smislu obstoja poslovnega razloga. V zvezi s tem citira sodbo in sklep pritožbenega sodišča Pdp 1126/2006 – da je pri določitvi, ali gre za večje število delavcev po 96. členu ZDR treba upoštevati vse delavce, ki jim je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej tudi tiste, ki prejmejo odpoved s ponudbo nove pogodbe, in stališče v sodbi pritožbenega sodišča Pdp 897/2010 – da je treba poleg delavcev, ki jim je delovno razmerje dejansko prenehalo zaradi odpovedi, upoštevati tudi delavce, ki jim je tožena stranka podala odpoved s ponudbo nove pogodbe oziroma na drug način rešila njihov status. Glede na ugotovitve o odpovedi pogodb o zaposlitvi, sporazumne prekinitve na pobudo delodajalca, odpiranje novih delovnih mest, itd. bi morala tožena stranka nujno postopati po 96. členu ZDR; sicer določba druge alineje prvega odstavka te zakonske določbe nima vsebine in pomena. Pritožbeno sodišče naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo in kršilo 360. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je v celoti zanemarilo drugo fazo reorganizacije, z navedbo, da v njeni posledici ni nikomur prenehalo delovno razmerje. Pritožbeno sodišče je samo ugotavljalo dejansko stanje in se ni opredelilo do pritožbene navedbe tožnika, da je v tem delu dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Izpostavil je namreč, da v tem delu ni bilo v celoti razjasnjeno dejansko stanje in da je že sodišče prve stopnje z opustitvijo predlaganih dokazov kršilo tožnikove pravice in mu onemogočilo dokazovanje.

5. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Navaja, da se med delavce, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne morejo šteti delavci, ki jim je bilo ob ukinitvi delovišča odrejeno delo na drugem delovišču. Ni pomembno, kdo je podal odpoved, oziroma kdaj so bile te odpovedi podane, to pa izrecno izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča VIII Ips 70/2010. ZDR v 96. členu ureja situacijo nepotrebnega števila delavcev iz poslovnih razlogov in ne primera dejanskega prenehanja delovnega razmerja delavcem. Sodišče pri presoji ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, saj je bilo dejansko stanje v zadostni meri razjasnjeno, sodišče pa ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Revident povezuje očitek kršitve določbe 360. člena ZPP s tem, da naj bi sodišče druge stopnje v celoti zanemarilo drugo fazo reorganizacije in z navedbo, da v njeni posledici ni nikomur prenehalo delovno razmerje. Ta revijski očitek je v prvi vrsti nesmiseln, saj prvi odstavek 360. člena ZPP predpisuje, kakšna naj bi bila obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje in se ne nanaša na pravilno uporabo materialnega prava – kar je očitek revidenta, ki se v tem delu sklicuje na 96. člen ZDR. Trditev o zanemarjeni drugi fazi reorganizacije je tudi protispisna, saj je sodišče druge stopnje jasno navedlo, da je bila v prvi fazi reorganizacije v januarju 2010 odpovedana pogodba tožniku in K. U., kasneje pa še 9 drugim delavcem.

9. V nadaljevanju tožnik očita sodišču druge stopnje, da naj bi samo ugotavljalo dejansko stanje, vendar pri tem ni dovolj konkreten. Sodišče druge stopnje je sicer v 8. točki obrazložitve povzelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Neutemeljeno tudi navaja, da je že v pritožbi izpostavil, da dejansko stanje ni bilo v celoti razjasnjeno oziroma mu je bilo onemogočeno dokazovanje, saj spregleda, da je pritožbeno sodišče na te njegove pritožbene navedbe odgovorilo (v 5. in 6. točki obrazložitve), razlogov, ki jih je pri tem navedlo, pa v reviziji ne izpodbija. Gre torej tudi za ne dovolj konkretiziran očitek bistvenih kršitev določb postopka, ki ne omogoča revizijskega preizkusa.

10. Edino materialnopravno vprašanje v reviziji se nanaša na to, ali bi morala tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku izvesti postopek odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, ki je določen v 96. in nadaljnjih členih ZDR in pri tem izdelati program razreševanja presežnih delavcev.

11. Ker gre pri toženi stranki za delodajalca, ki je zaposloval približno 500 delavcev, je za opredelitev dolžnosti delodajalca, da postopa po določbah o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov treba upoštevati določbo tretje alineje prvega odstavka 96. člena ZDR, po kateri je delodajalec, ki ugotovi, da bo v obdobju 30 dni zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo najmanj 30 delavcev, dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Takšen program je dolžan pripraviti tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (drugi odstavek).

12. Dejanska ugotovitev sodišč druge in prve stopnje je jasna: v januarju 2003 je iz poslovnih razlogov prenehalo delovno razmerje tožniku in še eni delavki, do aprila 2010 (to je v obdobju treh mesecev) pa še 9 delavcem. Pri tem sta sodišči pravilno obrazložili, da je v tem številu treba upoštevati le delavce, ki jim delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zakon namreč govori o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, sicer pa se tudi program razreševanja presežnih delavcev nanaša na razloge za prenehanje potreb po delu teh delavcev, zaradi česar so predvideni ukrepi za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja ter za izbiro ukrepov in omilitev škodljivih posledic. V tem smislu je določeno tudi sodelovanje in vloga zavoda za zaposlovanje (101. člen ZDR), delodajalec pa je pri odpovedih pogodb o zaposlitvi presežnim delavcem vezan tudi na sprejeti program (tretji odstavek 98. člena ZDR). Delavci, ki jim preneha pogodba o zaposlitvi na drugih podlagah (npr. s sporazumnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi), ki zaradi ukinitve delovnih mest sklenejo z delodajalcem nove pogodbe o zaposlitvi brez odpovedi ali nadaljujejo delo v drugih enotah delodajalca brez spremembe pogodbe o zaposlitvi, niso vključeni v število presežnih delavcev, za katere zakon zahteva izdelavo programa razreševanja presežnih delavcev.

13. Ker v januarju 2010 pogodba ni bila odpovedana večjemu številu delavcev (prišlo je namreč samo do odpovedi dvema delavcema), in ker v obdobju treh mesecev pogodba iz poslovnih razlogov ni bila odpovedana skupaj 20 ali več delavcem, (skupno število je bilo 11 delavcev) tožena stranka ni bila dolžna izvesti postopka odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov po 96. do 101. členu ZDR. Takšna razlaga zakonskih določb je v skladu z Direktivo Sveta 98/59/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti, saj se število delavcev, ki zahteva upoštevanje direktive in s tem posebnih postopkov pred odpovedjo, nanaša na delavce, za katere je predvideno „kolektivno odpuščanje“. Enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v odločbah VIII Ips 242/2010 z dne 6. 3. 2012, VIII Ips 264/2011 z dne 4. 9. 2012 in VIII Ips 88/2012 z dne 3. 12. 2012.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

15. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v takšnem sporu pa delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorablja procesne pravice), je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo (165. člen ZPP, v povezavi s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1).

Datum zadnje spremembe:

08.04.2013

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 182/2012
• Sklep VIII Ips 90/2013
• Sodba VIII Ips 72/2011