Sodba Ips VIII 86/2012

Jedro

Drugačna materialnopravna presoja ob nespremenjenem dejanskem stanju je zakonita podlaga za spremembo sodbe sodišča prve stopnje, zato ni mogoče slediti niti očitku, da tožniku ni bila dana možnost do sodelovanja v postopku oziroma mu ni bila zagotovljena pravica do izjave v postopku oziroma do poštenega sojenja.

Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da naloge nekega delovnega mesta razporedi med druge zaposlene, je utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi na tej podlagi.

Ukinitve tožnikovega delovnega mesta ni mogoče pripisati šikaniranju. Odnosi med njim in predsednikom uprave res niso bili dobri, med njima je prihajalo do številnih nesoglasij, vendar pa je ključnega pomena ugotovitev, da v enem letu ni bilo razpisov, na katera bi tožena stranka lahko kandidirala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo neutemeljenost razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi z istočasno ponudbo nove, ki jo je tožena stranka vročila tožniku 29. 11. 2010. Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna in izplača razliko med plačo v bruto mesečnem znesku 4.000,00 EUR in plačo, ki jo prejema na drugem delovnem mestu „637 vodja ... področja“ za čas od vključno 1. 12. 2010 dalje, vse dokler mu takšna razlika v plači nastaja, od mesečne razlike obračuna in plača predpisane davke in prispevke, neto mesečno razliko pa izplača tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec. Kar je tožnik zahteval več – ugotovitev, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita – je zavrnilo. Ugotovilo je, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal utemeljen razlog, ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove posledica šikaniranja, saj zaradi nesoglasja in slabe komunikacije na delovnem mestu, ki ga je tožena stranka ukinila in za katero je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni bilo mogoče dosegati rezultatov na način, kot je to od tožnika zahteval predsednik uprave. Tožena stranka kot delodajalec tožniku na tem delovnem mestu ni zagotavljala dela in mu ni uredila njegovega delovno pravnega položaja po odstopu s funkcije predsednika uprave in podpisu individualne pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „vodja projektov za pridobivanje razvojnih sredstev“ z dne 1. 2. 2010. Zaradi tega tožniku niti ni bilo jasno, kakšne so njegove naloge in zadolžitve. V obdobju, v katerem je bil tožnik na tem delovnem mestu, ni bilo evropskih razpisov, na katera bi tožena stranka lahko samostojno kandidirala, druga konkretna dela pa mu v skladu s pogodbo o zaposlitvi niso bila odrejena.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev neutemeljeno sklepalo, da je tožena stranka tožnikovo delovno mesto ukinila iz šikanoznih razlogov. Ukinitev delovnega mesta ni bila navidezna, temveč posledica zmanjševanja stroškov dela, kar pomeni, da je obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ni ugotovilo enakega dejanskega stanja, kot sodišče prve stopnje, čeprav ni opravilo obravnave. Zaradi takšnega postopanja pritožbenega sodišča sta bili tožniku kršeni pravica do sodelovanja v postopku in pravica do izjave. To predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Sodišče druge stopnje je s spremembo sodbe nepravilno uporabilo določbe prvega in petega odstavka 358. člena ZPP in drugega odstavka 347. člena ZPP, ta kršitev pa je bistveno vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pomembna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za dokazana, je drugostopno sodišče prezrlo in svojo odločitev utemeljilo zgolj na nekaterih ugotovljenih dejstvih, ki jih je štelo za relevantne, kar je protispisno, saj sodišče prve stopnje odločitve ni utemeljilo le na teh ugotovitvah. Zato je podana tudi bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Sodišče druge stopnje dokazov ni skrbno in vestno presodilo. Protispisna naj bi bila ugotovitev, da ni šlo za ravnanje z namenom povzročanja škode, saj je tožba temeljila na tem, da je šlo za znižanje tožnikove plače iz 4.000,00 EUR na 2.502,94 EUR. Dokazano je, da je večina relevantnih dogodkov potekala zgolj med tožnikom in predsednikom uprave. Sodišče prve stopnje je za verodostojno štelo izpoved tožnika, obratno pa je sodišče druge stopnje štelo izjave direktorja za prepričljive, čeprav dokaza z njegovim zaslišanjem ni izvedlo neposredno. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da naj bi potreba po delu tožnika na dosedanjem delovnem mestu prenehala zaradi tega, ker v obdobju od 1. 2. 2010 na področju pridobivanja razvojnih sredstev ni bilo novih projektov in tudi nobenih rezultatov, in zaradi spremembe akta o sistemizaciji. Akt o sistemizaciji sploh ni bil spremenjen oziroma na dan odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno mesto ni bilo ukinjeno. Naloge delovnega mesta vodja projektov za pridobivanje razvojih sredstev v pogodbi o zaposlitvi niso bile določene. Zato ni mogoče ugotavljati, ali je potreba po delu, ki naj bi spadalo v sklop tega delovnega mesta, res prenehala. Tožnik naj bi bil zadolžen zgolj za spremljanje javnih razpisov za evropska sredstva, vendar sodišče druge stopnje ni pojasnilo, na kakšni dejanski in pravni podlagi je takšno oceno zgradilo. Če ni znana in določena vsebina delovnega mesta, niti teoretično ni mogoče ugotavljati, ali je potreba po delu prenehala. Predsednik uprave je vztrajal pri samostojni udeležbi na razpisih, zato tožnikovo delo ni moglo dati rezultatov. Projekt ... je dokazoval, da se z ustreznim pristopom da uspešno realizirati takšne projekte. Direktor ni znal pojasniti, na koga je razporedil tožnikove naloge, kot tudi ne, kdo so novi izvajalci in ali so po tožnikovi odpovedi pridobili kakšne projekte. Iz tega po mnenju revizije izhaja sklep, da ni šlo za noben smiseln reorganizacijski ukrep, ki bi imel za posledico utemeljeno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato tožnik vztraja, da ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz utemeljenega in resnega razloga. Sodišče druge stopnje svoje odločitve o spremembi prvostopne sodbe ni dovolj obrazložilo, zato mu ni zagotovilo ustavne pravice do poštenega sojenja, izhajajoče iz 22. člena Ustave RS. Obveznost ustrezne obrazložitve izhaja tudi iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Zato revizija predlaga spremembo izpodbijane sodbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da sodišče druge stopnje ni spremenilo dejanskega stanja, ugotovljenega pred sodiščem prve stopnje. Zato predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizija ni dovoljena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje.

7. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je neutemeljen. Ugotovitve sodišča druge stopnje niso protispisne, zato kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, in sodišče druge stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo drugače, kot sodišče prve stopnje. Na podlagi dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje in dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je napravilo le drugačen materialnopravni zaključek in zato utemeljeno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje s sklicevanjem na 5. točko 358. člena ZPP (pravilno: peto alinejo 358. člena ZPP). Nobenega od relevantnih dejstev, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni zanemarilo (npr. glede vsebine tožnikovih nalog, obstoja tožnikovega dela, sodelovanja v projektu RIP 09 itd.). Vendar pa je presodilo, da dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne kaže na neobstoj poslovnega razloga oziroma na šikaniranje, kar je tudi ustrezno obrazložilo in pri tem dejstva, ki so bila odločilna, le bolj poudarilo. To pa ne pomeni, da je edino na teh dejstvih utemeljilo svojo odločitev. Drugačna materialnopravna presoja ob nespremenjenem dejanskem stanju je zakonita podlaga za spremembo sodbe sodišča prve stopnje, zato ni mogoče slediti niti očitku, da tožniku ni bila dana možnost do sodelovanja v postopku oziroma mu ni bila zagotovljena pravica do izjave v postopku oziroma do poštenega sojenja.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Na podlagi prve alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik predsednik uprave tožene stranke do 11. 12. 2009, ko je odstopil s te funkcije. Tožena stranka je na podlagi sklepa z dne 29. 1. 2010 z dnem 1. 2. 2010 ustanovila novo delovno mesto „vodja projektov za pridobivanje razvojnih sredstev“ in s tožnikom za to delovno mesto sklenila individualno pogodbo o zaposlitvi. S 1. 12. 2010 je to delovno mesto ukinila z obrazložitvijo, da na področju pridobivanja razvojnih sredstev ni bilo novih projektov in tudi nobenih rezultatov, ki bi za družbo ustvarili dodano vrednost ter da se bodo posamezne naloge vsebinsko razporedile po posameznih nosilcih na različnih področjih dela. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh ugotovitev zavzelo pravilno stališče, da je spreminjanje organizacije dela v delodajalčevi pristojnosti, ki naloge nekega delovnega mesta lahko porazdeli med druge zaposlene ali jih celo odda zunanjim izvajalcem. Stališču je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, sklicujoč se na ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča. Delo takega delovnega mesta tako še obstaja, vendar je razdeljeno med več izvajalcev.

11. Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da naloge nekega delovnega mesta razporedi med druge zaposlene, je utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi na tej podlagi. Da delo na delovnem mestu vodja projektov za pridobivanje razvojnih sredstev ni prineslo rezultatov, med strankama niti ni sporno. V letu 2010 ni bilo razpisov, na katere bi tožena stranka lahko samostojno kandidirala. Zato je presoja sodišča druge stopnje, da je obstajal utemeljen poslovni razlog, pravilna.

12. Pravilno pa je sodišče druge stopnje v nadaljevanju presojalo, ali je takšen nastanek poslovnega razloga povzročila tožena stranka namenoma, iz šikanoznih razlogov. Sprejelo je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da so med tožnikom in predsednikom uprave tožene stranke R. K. nastajala nesoglasja in je bila komunikacija med njima slaba. Iz sodbe sodišča prve stopnje, pa tudi sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je predsednik uprave posredno grajal tožnika kot bivšega predsednika uprave z izjavo, da je prevzel najslabše podjetje, tožnik pa novega predsednika uprave s kritiziranjem odločitve, da tožena stranka na evropskih razpisih kandidira sama, s postavljanjem vprašanj na skupščini z dne 25. 8. 2010 in vložitvijo tožbe zoper sklepe skupščine. Iz teh in drugih opisanih konfliktov izhaja, da je šlo predvsem za nesoglasja glede vodenja podjetja oziroma glede poslovnih odločitev (izpoved tožnika, da se je predsednik uprave razjezil zaradi njegovega poročila članom kolegija, predsedniku nadzornega sveta in sindikata, češ, da je on glavni in da tožnik nima kaj pisati), kar je imelo za posledico slabo medsebojno komunikacijo. Vendar pa je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da iz ugotovljenega ni mogoče sklepati na šikaniranje. Nenazadnje je bil prispevek predsednika uprave in tožnika k nesoglasjem obojestranski. Očitno je – to izhaja tudi iz revizije same – da tožnik in predsednik uprave nista mogla najti skupnega jezika glede načina dela na delovnem mestu vodja projektov za pridobivanje razvojnih sredstev.

13. Toženi stranki ni mogoče očitati, da tožniku ni zagotavljala dela, ker v pogodbi o zaposlitvi ni bilo opisa delovnih nalog oziroma ta opis tudi ni bil priloga h pogodbi o zaposlitvi. Ugotovljeno je, da sta se predsednik uprave in tožnik v času tožnikovega bolniškega staleža na njegovem domu dogovarjala o bodočem sodelovanju, da sta se dogovorila za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja projektov za pridobivanje razvojnih sredstev in da se bosta o delu dogovarjala sproti. Kasnejše komunikacije ni bilo, evropskih razpisov, na katera bi tožena stranka lahko samostojno kandidirala, prav tako ne, druga konkretna dela pa tožniku niso bila odrejena. Že iz samega naziva delovnega mesta izhaja, za kakšno delo gre in iz izvedenih dokazov tudi ne izhaja, da tožnik ne bi vedel, kaj je njegova glavna zadolžitev. Zato sodišču druge stopnje ni bilo treba še posebej pojasnjevati, na čem temelji ta ugotovitev. Če tožniku druga dela niso bila odrejena, je bilo njegovo delo le vodenje projektov pridobivanja razvojnih sredstev. Zahteva direktorja tožene stranke, da le-ta samostojno kandidira na javnih razpisih in da ne sodeluje z občinami oziroma strokovnimi službami, sodi v okvir poslovne odločitve tožene stranke, tudi če je ta morebiti slaba in tudi če ne zagotavlja takšnih poslovnih prihodkov, ki bi jih lahko dosegla, če bi sodelovala z drugimi pri javnih razpisih. Vendar pa, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je možnost takšnega morebitnega sodelovanja obstajala oziroma da so obstajali evropski razpisi, na katerih bi tožena stranka ob takšnem sodelovanju lahko uspešno kandidirala. Tožnik na ukinjenem delovnem mestu ni dosegel rezultatov na način, kot je to od njega zahteval predsednik uprave, vendar pa ni dokazano, da bi jih na drugačen način dejansko lahko dosegel.

14. Revizijsko sodišče zato soglaša z materialnopravnim zaključkom sodišča druge stopnje, da ukinitve tožnikovega delovnega mesta ni mogoče pripisati šikaniranju. Odnosi med njim in predsednikom uprave res niso bili dobri, med njima je prihajalo do številnih nesoglasij, vendar pa je ključnega pomena ugotovitev, da v enem letu ni bilo razpisov, na katera bi tožena stranka lahko kandidirala. Da je bila glavna ovira za to zahteva po samostojni kandidaturi, pa ni ugotovljeno.

15. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, je imelo sodišče druge stopnje zakonito podlago za spremembo sodbe v peti alineji 358. člena ZPP.

16. Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso utemeljeni, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

17. Tožena stranka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 359/2007
• Sodba VIII Ips 225/2012
• Sodba VIII Ips 243/2012, enako tudi VIII Ips 244/2012