<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 39935/2010-85

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2013:I.IPS.39935.2010.85
Evidenčna številka:VS2006371
Datum odločbe:10.01.2013
Opravilna številka II.stopnje:VSM II Kp 39345/2010
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - protispisnost - pravice obrambe - kršitev kazenskega zakona - zloraba bančne ali kreditne kartice - zahteva za varstvo zakonitosti - obseg preizkusa - opredelitev zatrjevanih kršitev zakona - načelo dispozitivnosti

Jedro

Za uspešno uveljavljanje kršitve iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ni dovolj gola trditev, da je določena kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe, vložnik mora obstoj takšne vzročne zveze zatrjevati z navajanjem razlogov (trditveno breme).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je M. J. spoznalo za krivega kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po drugem odstavku 235. člena KZ in posebnega primera ponarejanja listin po 3. točki 257. člena v zvezi s 256. členom KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo posamezne kazni šest mesecev zapora, pet mesecev zapora in tri mesece zapora ter nato določilo enotno kazen eno leto in en mesec zapora s preizkusno dobo dveh let. Sodišče je ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanega S. K. in M. G., kot poseben pogoj v pogojni obsodbi določilo, da oškodovancema v šestih mesecih plača prisojene zneske, v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu v plačilo naložilo sodno takso.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh razlogov iz 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa da razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili določbe člena 147. in 148. ZKP, ker pri dokazni oceni izpovedbe priče S. K. nista upoštevali vsebine njegove ovadbe, podane za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ. Z odrekanjem dokazne vrednosti ovadbe in izjave, ki jo je S. K. dal policiji, sta sodišči po oceni zagovornika kršili pravice obrambe, kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Zaradi takšnega ravnanja sodišč je podana tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, podana je namreč protispisnost prvostopenjske in drugostopenjske sodbe, kršena pa je tudi določba sedmega odstavka 364. člena ZKP. V zvezi s kaznivim dejanjem izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne kartice ali kreditne kartice po drugem odstavku 253. člena KZ pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, meni namreč, da obsojenec pri plačilih in dvigih gotovine ni zasledoval pridobitve protipravne premoženjske koristi in je kasneje dolg banki tudi poravnal. V zvezi s kaznivim dejanjem posebnega primera ponarejanja listin po 3. točki 257. člena v zvezi s 256. členom KZ pritožnik ugotavlja, da sta sodišči sklep o krivdi sprejeli na podlagi le dveh posrednih dokazov o tem, da je obsojeni podpisal in izdal kreditno pogodbo na ime M. G. in tako ni dosežen dokazni standard za izrek obsodilne sodbe, obenem vložnik tudi uveljavlja kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost prvostopenjske in drugostopenjske sodbe.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanim v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Meni, da kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče odreklo dokazno vrednost kazenski ovadbi, ni podana, na očitek je relevantno odgovorilo pritožbeno sodišče. Nadalje državna tožilka meni, da pri kaznivem dejanju izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice ni podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Z navajanjem, da obsojeni ni ravnal naklepno, ker ni imel namena, da si trajno pridobi premoženjsko korist, obramba podaja lastno videnje dejanskega stanja in s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve. Tudi pri kaznivem dejanju posebnega primera ponarejanja listin obramba pri uveljavljanju kršitve po drugem odstavku 371. člena ZKP izraža dvom v dokazanost odločilnih dejstev in s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

4. V odgovoru na odgovor vrhovne državne tožilke vložnik vztraja, da je sodišče kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ker je odreklo dokazno vrednost ovadbi izjavi, ki jo je S. K. dal policiji. Vložnik se ne strinja z oceno vrhovne državne tožilke, da v zvezi s kaznivim dejanje izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in poudarja, da izpodbija pravilnost pravnega zaključka o obstoju direktnega naklepa pri tem dejanju. Tudi pri kaznivem dejanju posebnega ponarejanja listin vložnik zatrjuje, da v zahtevi ne napada ugotovljenega dejanskega stanja, ampak uporabo prava glede na ugotovljeno dejansko stanje.

B.

5. Pritrditi je treba vložniku, da se ovadba oškodovanca lahko uporabi v dokaznem postopku pred sodiščem za presojo verodostojnosti izpovedbe oškodovanca. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je sodišče ta dokaz tudi izvedlo, to je prebralo je ovadbo, ki jo je na policiji podal S. K. Ni pa mogoče pritrditi nadaljnjim izvajanjem vložnika glede zatrjevanih kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z zmotno uporabo 147. člena in 148. člena ZKP. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 podalo razlago določbe prvega odstavka 424. člena ZKP, po kateri se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Dispozitivnost tega izrednega pravnega sredstva strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima torej odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je torej pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva vložena in so po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP dovoljen razlog za vložitev zahteve, če se vložnik na takšne kršitve določb sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Tako mora vložnik, če uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, v konkretnem primeru uveljavlja tako imenovano protispisnost, navesti, med katerimi odločilnimi dejstvi je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki; prav tako mora, kadar uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP navesti, v čem je neuporaba kakšne določbe ZKP ali njena nepravilna uporaba ali kršitev pravic obrambe na glavni obravnavi vplivala na zakonitost sodbe. Za uspešno uveljavljanje kršitve iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ni dovolj gola trditev, da je določena kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe, vložnik mora obstoj takšne vzročne zveze zatrjevati z navajanjem razlogov (trditveno breme). Navedenim zahtevam vložnik pri uveljavljanju kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije ni zadostil, saj ni niti navedel, v zvezi s katerimi konkretnimi odločilnimi dejstvi naj bi bile kršitve podane, zato Vrhovno sodišče obstoja zatrjevanih kršitev niti ni moglo presojati oziroma ugotavljati.

6. V opisu kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice po drugem odstavku 253. člena KZ se obsojencu očita pridobitev protipravne premoženjske koristi, pridobljene s tem, da je s plačilno kartico plačeval račune in dvigal gotovino, ni pa na svojem računu zagotovil kritja za te transakcije. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obtoženi poznal svoje premoženjsko stanje, vedel je, kakšni so njegovi mesečni denarni prilivi in da v času, ko bodo transakcije, opravljene s plačilno kartico zapadle v plačilo, ne bo imel kritja na računu. Na podlagi tega je sodišče štelo za dokazano, da je imel obsojenec namen, da si pridobi protipravno premoženjsko korist. Sodišče tudi ugotavlja, da je obsojenčevo kasnejše plačilo banki le povrnitev škode, povzročene s kaznivim dejanjem. Zatrjevanje zagovornika v zahtevi, da je obsojenec plačilo kartico uporabljal špekulativno, da pa ni imel namena pridobiti si protipravno premoženjsko korist, predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da vložnik kršitev kazenskega zakona uveljavlja na podlagi drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve in druge stopnje in zato ugotavlja, da kršitev ni podana. Enako velja za ugovore v zvezi s kaznivim dejanjem posebnega primera ponarejanja listin. Vložnik meni, da obsojencu ni z gotovostjo dokazano, da je ponaredil obrazec kreditne pogodbe s tem, da je vanjo vpisal ime in podatke M. G. brez njenega pooblastila in pogodbo podpisal, s tem pa izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Ugovor vložnika, da sta sodišči za dejstveni sklep o tem sprejeli na podlagi le dveh posrednih dokazov ne upošteva načela proste presoje dokazov, po kateri sodišče pri ugotavljanju, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena (prvi odstavek 18. člena ZKP).

7. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenega ugotovilo, da uveljavljene kršitve zakona niso podane, saj vložnik njihov obstoj opira na drugačno dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve stopnje, zato je v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo. Odločba o stroških, nastalih v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, temelji na določilu prvega odstavka 95. člena in 98. a člena ZKP.


Zveza:

ZKP člen 18, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 420, 420/1-3, 420/2,
424, 424/1.
KZ člen 253, 253/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.03.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUyODY3