Sodba I Ips 46367/2010-95

Jedro

Kaj in kateri so potrebni izdatki obdolženca in zagovornika iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je dejansko vprašanje, ki ga mora sodišče rešiti v vsakem posameznem primeru ob zagotavljanju enakopravnosti med strankami, ki so udeležene v postopku.

S tem, ko sodišče za presojo enakega dejanskega stanja (v zvezi s priznanjem stroškov za prevoz zagovornika in stroškov za odsotnost zagovornika iz pisarne) ni uporabilo enakega pravila, je v obdolženkino škodo kršilo določbo 22. člena Ustave.

S samo odločitvijo o odmeri potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika sodišče ne omeji pravice do lastne izbire zagovornika.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 46367/2010 z dne 13. 10. 2011 zavrnilo obtožbo zoper obdolžena B. M. in B. P. zaradi poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z 22. členom KZ, iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Sodišče je še odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžencev in njunih zagovornikov na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun, oškodovano družbo pa je z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom obdolženi B. P. priznalo stroške za nagrado in potrebne izdatke za zagovornika J. M. v skupnem znesku 1.554,40 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2011. V presežku je sodišče priglašeno nagrado in stroške zavrnilo. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno, obdolženki pa naložil plačilo sodne takse.

2. Obdolženkin zagovornik je zoper pravnomočni sklep o priznanju stroškov vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa, zaradi kršitev Ustave in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), Listine EU o temeljnih pravicah, Pogodbe o delovanju EU (v nadaljevanju PDEU) in ostalih aktov EU. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa v zavrnilnem delu spremeni tako, da se obdolženki priznajo vsi priglašeni stroški zagovarjanja iz naslova odsotnosti iz pisarne zagovornika in vsi potni stroški ter vsi stroški zagovornika v tem postopku in postopku pritožbe. Prav tako zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče skladno z 267. členom PDEU in 113. a členom Zakona o sodiščih Sodišču Evropskih skupnosti postavi predhodno vprašanje. Podredno zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep ali pa samo sklep pritožbenega sodišča v celoti ali delno razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje ali pritožbenemu sodišču oziroma se omeji samo na to, da ugotovi kršitev zakona.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da je treba izpodbijani pravnomočni sklep presojati po tem, ali ima razloge o odločilnih dejstvih in ali obstaja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po stališču vrhovne državne tožilke je obrazložitev prvostopnega sklepa zelo natančna, pritrjuje mu tudi sklep okrožnega sodišča. Glede na jasno in prepričljivo obrazložitev obeh sklepov ni zaznati bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih omenja zahteva. Prav tako glede na znano sodno prakso ni kršitev, ki bi posegale v obdolženkine pravice, pač pa le v pravice njenega zagovornika, o čemer se je sodna praksa že večkrat izjasnila (vrhovna državna tožilka omenja sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 116/96 iz leta 1998, I Ips 6/2011 z dne 17. 3. 2011 in I Ips 438/2007 z dne 10. 1. 2008).

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženki, ki se o njem ni izjavila, in njenemu zagovorniku. Slednji v izjavi nasprotuje stališču vrhovne državne tožilke, meni, da sodbe, na katere se vrhovna državna tožilka sklicuje, ne ustrezajo dejanskemu stanju obravnavane zadeve, ter na kratko ponavlja navedbe, podane že v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B-I.

5. V primerih, ko obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka v zvezi s stroški kazenskega postopka, je Vrhovno sodišče v dosedanji sodni praksi razlikovalo med primeri, ko je zahteva vložena izključno v korist zagovornika, in primeri, ko zagovornik vloži zahtevo v korist obdolženca ali obsojenca. Tako je (na primer) s sklepom I Ips 285/1997 z dne 26. 4. 2000, sodbo I Ips 290/1997 z dne 12. 12. 1997 (v tem primeru je zahtevo vložil obsojenčev zagovornik, postavljen po uradni dolžnosti), I Ips 438/2007 z dne 10. 1. 2008 ali sodbo I Ips 116/96 z dne 20. 4. 1996 (tudi v tej zadevi je bil obsojencu postavljen zagovornik po uradni dolžnosti), na katero se sklicuje tudi vrhovna državna tožilka, ko je odvetnik zahtevo za varstvo zakonitosti vložil izključno iz lastnih premoženjskih interesov, zahteve za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljene. V primeru, ko je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zagovornik, ki je obsojenca zagovarjal po pooblastilu, zahteva pa je bila vložena v korist obsojenca, je Vrhovno sodišče zahtevo obravnavalo po vsebini (na primer sodbe I Ips 235/2005 z dne 1. 6. 2006, I Ips 75/2005 z dne 9. 2. 2006, I Ips 170/2005 z dne 20. 9. 2006 in druge).

6. V obravnavnem primeru je Okrajno sodišče v Mariboru s sodbo II K 46367/2010 z dne 13. 10. 2011 iz razloga po prvi točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obdolžena B. M. in B. P. zaradi poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP še odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžencev in njunih zagovornikov obremenjujejo proračun. V takem položaju je obdolženkin zagovornik v njenem imenu in v njeno korist upravičen priglasiti in zahtevati povrnitev potrebnih izdatkov obdolženke in potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP), ki bi jih v primeru obsodilne sodbe morala plačati obdolženka sama. Obdolženkin zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija pravnomočni sklep o odmeri omenjenih stroškov, zato je zahteva vložena v obdolženkino korist ter je tudi dovoljena. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v že navedeni sodbi I Ips 345/2005 z dne 13. 4. 2006.

B-II.

7. Obdolženkin zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do večine v pritožbi izpostavljenih vprašanj, zaradi česar naj bi bila obdolženka vsebinsko prikrajšana, pritožba pa ji je bila na voljo le formalno. S tem, ko sodišče ni konkretno in dovolj jasno opredelilo razlogov za svojo odločitev, je po vložnikovem mnenju kršilo določbi 22. člena Ustave in 6. člena EKČP. Vložnik meni, da sta izpodbijana sklepa nezakonita, ker je bilo z njima odločeno v nasprotju zlasti z določbami 12., 17., 9. in 93. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepov. Sodišči svojih odločitev nista ustrezno obrazložili, zato ju ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ob zatrjevanju kršitev iz 22. in 25. člena Ustave, 6. in 13. člena EKČP, 12., 92. in 93. člena ZKP in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vložnik citira določbi 22. člena Ustave, 6. člena EKČP, 12., 93. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter navaja, da iz odločb Ustavnega sodišča Up-897/11 z dne 30. 8. 2011, Up-147/09 z dne 23. 9. 2010, Up-1067/11 z dne 19. 1. 2012 med drugim izhaja tudi obdolženčeva pravica do obrazložene sodne odločbe; da je tako stališče večkrat zavzelo tudi Vrhovno sodišče v odločbah IV Ips 73/2011, IV Ips 60/2011 in IV Ips 75/2011, vse tri z dne 25. 10. 2011; ter da je Evropsko sodišče za človekove pravice večkrat pojasnilo, da neustrezna obrazložitev predstavlja nedopusten poseg v pravice, zajamčene z EKČP. Nadalje vložnik navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do zatrjevanih kršitev predpisov, sprejetih na ravni EU, pa tudi predhodnega vprašanja ni postavilo. Zato vložnik meni, da izpodbijani arbitrarni in samovoljni sklep ne bi smel ostati v veljavi ne glede na stališče, ki ga ima Vrhovno sodišče do (ne)utemeljenosti zatrjevanih kršitev. Nadalje vložnik vidi kršitev 14., 22. in 25. člena Ustave, 6., 13. in 14. člena EKČP ter 12., 92., 93. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v tem, da sodišče obdolženki ni priznalo potnih stroškov (kilometrine) in odsotnosti njenega zagovornika iz pisarne. Obramba je že pred vložitvijo pritožbe ugotovila, da je sodišče s sklepom, izdanim istega dne kot izpodbijani sklep, zagovorniku soobdolženega B. M. priznalo vse priglašene potne stroške na relaciji Slovenska Bistrica – Maribor ter priglašene stroške za odsotnost iz pisarne. Soobdolženi B. M. živi v kraju, v katerem je potekalo sojenje, pooblastil pa je zagovornika s sedežem v drugem kraju. V tem primeru se prvostopno sodišče ni sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča. Po vložnikovem stališču gre za eklatantno neenakopravno obravnavanje na škodo obdolženke. Pritožbeno sodišče uveljavljanih kršitev ni preučilo niti se do njih ni opredelilo. Vložnik meni, da bi morale biti stranke, ki si izberejo zagovornika iz drugega kraja, upravičene vsaj do vrednosti odvetniških stroškov iz naslova potnih stroškov in odsotnosti zagovornika iz pisarne, ki jih sodišče prizna v primeru utemeljene izbire zagovornika iz drugega kraja. Obdolženka bi zato morala biti upravičena vsaj do stroškov, ki so iz naslova prevoznih stroškov in stroškov zaradi odsotnosti odvetnika pripadli soobdolženemu B. M., ki je imel zagovornika iz Slovenske Bistrice.

8. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je po vsebini ustavno procesno jamstvo, ki stranki zagotavlja pošten postopek. Stranki v postopku je s to pravico med drugim zagotovljeno, da bodo sodišča v enakih primerih odločala enako. Sodišče ne sme obravnavati stranke v postopku neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih. Hkrati mora biti zagotovljena enakopravnost med strankami, ki so udeležene v postopku. Enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v razmerju do vsakega posameznika. To v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil pomeni, da so ti organi, ko uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžni enake položaje obravnavati enako, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Enaka pravila se morajo uporabljati za enaka dejanska stanja, oziroma se enaka pravila ne smejo uporabljati za bistveno različna dejanska stanja. Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil (tako tudi Ustavno sodišče na primer v odločbi Up-333/96 z dne 1. 7. 1999).

9. Po presoji Vrhovnega sodišča vložnik kljub obširni zahtevi za varstvo zakonitosti ni uspel izkazati obstoja enotne sodne prakse v zvezi s priznavanjem stroškov prevoza zagovornikom obdolžencev, ki imajo sedež odvetniške pisarne izven kraja sedeža sodišča. Vložnik sicer navaja sodne odločbe, in sicer sodbo Višjega sodišča v Mariboru Kp 214/99 z dne 15. 4. 1999, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 628/2011 z dne 15. 11. 2011, sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 636/2009 z dne 30. 9. 2010, sklep Višjega sodišča v Celju PRp 339/2010, sodbo in sklep Višjega sodišča v Celju Cp 286/2000 z dne 12. 5. 2000 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4192/2010 z dne 29. 3. 2011, vendar ob tem ne obrazloži, kakšno je dejansko stanje v zvezi s priznavanjem stroškov za prevoz zagovornikov (dejansko stanje niti ni razvidno iz vseh citiranih odločb) oziroma ne pojasni, v čem je dejansko stanje v citiranih odločbah enako dejanskemu stanju v obravnavani zadevi. Zato s tega vidika ni izpolnjen niti prvi pogoj (obstoj enotne sodne prakse) za presojo kršitve 22. člena Ustave (vložnik sicer zatrjuje tudi obstoj drugih dveh pogojev, in sicer da odločitev v izpodbijanem istovrstnem primeru od te prakse odstopa in da je ta odstop arbitraren, torej da sodišče zanj ni navedlo razumnih pravnih argumentov). Vendar pa vložnik po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno uveljavlja kršitev enakosti pred zakonom z zatrjevanjem, da obdolženka v isti kazenski zadevi ni bila enako obravnavana kot soobdolženi B. M.

10. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu med drugim odločilo, da obdolženka ni upravičena do povračila stroškov, ki jih je imel njen zagovornik za prevoz na relaciji Šentjur – Maribor – Šentjur, in nadomestila za čas zagovornikove odsotnosti iz pisarne. Teh stroškov po presoji sodišča ni mogoče opredeliti kot potrebne izdatke. S sklepom II K 46367/2010 z dne 18. 12. 2011 je sodišče soobdolženemu B. M. kot potrebne izdatke (med drugim) priznalo stroške, ki jih je imela njegova zagovornica s prevozom na relaciji Slovenska Bistrica – Maribor – Slovenska Bistrica, ter stroške za zagovorničino odsotnost iz pisarne.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje v primerih, obravnavanih v zgoraj navedenih sklepih o priznanju stroškov za nagrado in potrebnih izdatkov zagovornikov obdolžencev, v bistvenem enako. Tako obdolžena B. P. kot obdolženi B. M. sta za zagovarjanje pooblastila odvetnika, ki imata pisarno izven kraja, v katerem je sedež sodišča, pred katerim je tekel obravnavani kazenski postopek. Dejansko vprašanje je, kaj in kateri so potrebni izdatki obdolženca in zagovornika iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, sodišče pa mora to vprašanje rešiti in o njem odločiti v vsakem posameznem primeru. Kot je bilo obrazloženo že v točki 8 te sodbe, mora sodišče tudi pri odločanju o tem vprašanju zagotoviti enakopravnost med strankami, ki so udeležene v postopku. S tem, ko sodišče za presojo enakega dejanskega stanja (v zvezi s priznanjem stroškov za prevoz zagovornika in stroškov za odsotnost zagovornika iz pisarne) ni uporabilo enakega pravila, je v obdolženkino škodo kršilo določbo 22. člena Ustave. Pritrditi je treba vložnikovemu zatrjevanju, da je bila posledica te kršite nepriznanje potrebnih izdatkov obdolženki z izpodbijanim pravnomočnim sklepom.

12. Zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP Vrhovno sodišče ni presojalo ostalih, v zahtevi uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka. Kljub temu pa Vrhovno sodišče še dodaja, da je že v sodbi I Ips 345/2005 z dne 13. 4. 2006 (med drugim) ob sklicevanju na določbe 29. člena Ustave, 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, 6. člena EKČP ter prvega odstavka 12. člena ZKP presodilo, da pravica do lastne izbire zagovornika v primeru, kot je obravnavani, ko obdolženec udejanji to pravico ter si zagotovi strokovno pomoč pri obrambi, ni kršena. S samo odločitvijo o odmeri potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika sodišče obdolženki ni omejilo omenjene pravice. Nadalje, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati, da je bilo dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP), prav tako tega razloga ni dovoljeno uveljavljati s sklicevanjem na določbo 427. člena ZKP. Po tej določbi lahko Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti oceni, ali je podan dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena z izpodbijano pravnomočno odločbo, ter v primeru take ocene izpodbijano odločbo razveljavi. Zato Vrhovno sodišče ni presojalo vložnikovih navedb v zvezi z obdolženkinim naslovom oziroma krajem bivanja ter datumom pooblastitve zagovornika. Po prvem odstavku 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zaradi kršitve kazenske zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ali zaradi kršitve drugih določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost izpodbijane odločbe. Določbe Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence ter akti EU, katerih kršitev uveljavlja vložnik v zahtevi, v obravnavanem primeru ne predstavljajo materialne podlage za odločitev, prav tako ne gre za kršitev določb kazenskega postopka, zato Vrhovno sodišče tudi teh vložnikovih navedb ni presojalo. Dodati je tudi treba, da mora sodišče, ko odloča o pritožbi, presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti do njih stališče in jih ustrezno obrazložiti. Pravno nerelevantnih navedb pritožbeno sodišče ni dolžno presojati niti ne nanje odgovarjati, prav tako ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti. Postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU ter vložitev zahteve Ustavnemu sodišču za presojo ustavnosti 92. člena ZKP v obravnavani zadevi nista relevantni za odločitev, kateri stroški obdolženca predstavljajo potrebne izdatke. Zato je razumno, da se zunajobravnavni senat do teh vložnikovih pobud ni opredelil, prav tako tema pobudama zaradi pravne nerelevantnosti za odločitev v obravnavani zadevi ni sledilo niti Vrhovno sodišče.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo zatrjevano kršitev 22. člena Ustave v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Zato je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženkinega zagovornika ugodilo, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V novem postopku bo sodišče moralo ponovno oceniti, kateri stroški, glede na stališče Vrhovnega sodišča v tej sodbi, predstavljajo potrebne izdatke obdolženkinega zagovornika ter svojo odločitev ustrezno obrazložiti.

Datum zadnje spremembe:

28.03.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 16/2000
• Sodba I Ips 75/2005
• VSRS Sklep I Ips 60324/2012-165