<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 46718/2010-112

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2012:I.IPS.46718.2010.112
Evidenčna številka:VS2006357
Datum odločbe:22.11.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSM IV Kp 46718/2010
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - pravica uporabe jezika v postopku - zasliševanje prič - dokazna ocena - zahteva za varstvo zakonitosti - obseg preizkusa - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Uveljavljeni kršitvi določb kazenskega postopka (8. in 240. člena ZKP v zvezi z zaslišanjem oškodovanca) Vrhovno sodišče presoja le, če so te kršitve vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), česar pa zagovornika v zahtevah za varstvo zakonitosti ne zatrjujeta, še manj pa obrazlagata.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 31. 8. 2011 je bil obsojeni D. Z. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj nasilništva po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), obsojeni M. Š. pa storitve enega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ. Obema obsojencema je sodišče izreklo pogojni obsodbi, v kateri je obsojenemu D. Z. določilo enotno kazen 3 (treh) mesecev zapora s preizkusno dobo 2 (dveh) let, obsojenemu M. Š. pa kazen 2 (dveh) mesecev zapora s preizkusno dobo 2 (dveh) let. Obsojencema je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7. 3. 2012 pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencema pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta zagovornika obeh obsojencev pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik obsojenega D. Z. v zahtevi z dne 2. 7. 2012 uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zagovornik obsojenega M. Š. pa v zahtevi z dne 4. 7. 2012 uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka. Oba vložnika Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevama ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevi, podanem dne 11. 9. 2012, meni, da zahtevi nista utemeljeni. Višje sodišče je enake ugovore obrambe glede zaslišanja oškodovanca L. M. zavrnilo, ker se sodba sodišča prve stopnje ne opira na nezakonite dokaze in upošteva izpoved oškodovanca kot jo je podal na glavni obravnavi. Neutemeljene so tudi navedbe v zahtevi, da sodišče ni upoštevalo izpovedbe priče S. J., saj sta obe sodišči njeno izpoved upoštevali.

4. Z odgovorom državnega tožilca so bili seznanjeni zagovornika obeh obsojencev in obsojeni M. Š. Sodno pismo z odgovorom državnega tožilca, naslovljeno na obsojenega D. Z., se je sodišču vrnilo nevročeno dne 2. 10. 2012 z oznako „ni dvignil“. Zagovornik obsojenega M. Š. se je o odgovoru državnega tožilca izjavil dne 24. 9. 2012.

B.

5. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba. Zato navedb v zahtevah o nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ni presojalo.

6. Zagovornik obsojenega D. Z. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da se sodba opira na dokaz, ki je nezakonito pridobljen – izpoved oškodovanca L. M. v postopku oprave posameznih preiskovalnih dejanj. Oba zagovornika pa v zahtevah v zvezi z izpovedjo oškodovanca L. M. pred preiskovalno sodnico uveljavljata tudi kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 240. člena ZKP z navedbami, da pri zaslišanju oškodovanca pred preiskovalno sodnico ni bil navzoč tolmač, navzoča pa sta bila kot „kvazi tolmača“ priči D. J. in P. J., sodišče pa je na omenjeno oškodovančevo izpoved oprlo sodbo.

7. Na podlagi podatkov spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta bili pred preiskovalno sodnico priči P. J. zaslišani dne 6. 5. 2004 od 11. do 11.30 ure, D. J. pa od 15.20 do 16. ure; njunima zaslišanjema sta prisostvovala tudi oba obsojenca. Oškodovanec L. M. je bil zaslišan šele dne 12. 7. 2004, brez navzočnosti tolmača; iz zapisnika pa ne izhaja, da bi bili ob njegovem zaslišanju prisotni priči P. J. in D. J. O tem je (kot izhaja tudi iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje – točka 11) izpovedal oškodovanec na glavni obravnavi. Oškodovanec L. M. je bil ponovno zaslišan na glavni obravnavi dne 31. 3. 2011, tokrat s pomočjo sodnega tolmača.

8. Pritrditi je navedbam zagovornikov v zahtevah za varstvo zakonitosti, da zaslišanje oškodovanca, ki je tujec (državljan BiH) v preiskovalnih dejanjih brez tolmača (ne glede na to, da sodnik razume njegov jezik) pomeni kršitev pravice uporabljati pri preiskovalnem dejanju svoj jezik (prvi odstavek 8. člena ZKP), ter da je navzočnost drugih prič ob zaslišanju oškodovanca pred preiskovalnim sodnikom (ne glede na to, da sta priči bili pred tem že zaslišani) v nasprotju z določbo prvega odstavka 240. člena ZKP. Navedeni v zahtevah zagovornikov uveljavljeni kršitvi določb kazenskega postopka Vrhovno sodišče presoja le, če so te kršitve vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Tega pa zagovornika v zahtevah za varstvo zakonitosti ne zatrjujeta, še manj pa obrazlagata. Zmotno pa je stališče vložnikov v zahtevah, da je sodišče svojo dokazno oceno oprlo na izpoved oškodovanca pred preiskovalno sodnico. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče svojo dokazno oceno oprlo na oškodovančevo izpoved na glavni obravnavi, katero je ocenilo v povezavi z izpovedbami ostalih prič (sodba sodišča prve stopnje točke 10 do 14, sodba sodišča druge stopnje točka 7).

9. Zagovornik obsojenega D. Z. v zahtevi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da se „ta kršitev nanaša na izpoved priče S. J., ki je sodišče v kontekstu njene izpovedi, kako se je vršil obravnavani dogodek, ne obravnava, oziroma sodišče prve stopnje ni nikjer navedlo, zakaj tej priči ne verjame“. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpovedbo priče S. J. ocenilo in se do nje opredelilo (točka 15 in 16 sodbe). Po vsebini enake zagovornikove pritožbene navedbe pa je v sodbi obrazloženo zavrnilo sodišče druge stopnje ob presoji, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri in pravilno ocenilo tudi izpoved priče S. J. (točka 13 sodbe sodišča druge stopnje). Če pa se zagovornik z dokazno presojo sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi glede ravnanja obsojenega D. Z. do oškodovanca L. M. ne strinja ter navaja, da je z izpovedjo priče S. J. negirana izpovedba oškodovanca, pa podaja lastno oceno dejanskega stanja ter graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. S tem pa v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki sta jih zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljali, zahtevi pa sta bili vloženi tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevi zagovornikov obeh obsojencev za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornika z zahtevo za varstvo zakonitosti nista uspela, sta obsojenca dolžna plačati sodno takso kot strošek, nastal z vloženim izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim nalogom odmerilo sodišče, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.


Zveza:

ZKP člen 8, 240, 371, 371/1-8, 371/1-11, 420, 420/1-3, 420/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.03.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUyODU5