Sodba I Ips 52133/2011-10

Jedro

Zaplemba premoženja pomeni prisilni odvzem premoženja v korist države. Predstavlja kršitev splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah (27. člen), po kateri ima vsakdo pravico do premoženja in nikomur ne sme biti samovoljno vzeto. Način zaplembe premoženja, kakršnega je določal 28. člen ZKIK, predstavlja eno najhujših oblik represije in kršenja človekovih pravic in je značilen institut totalitarnih političnih sistemov, kot sta bila v 20. stoletju nacifašistični in komunistični. Posebej človeka pretrese, da ta določba legalizira kazensko obsodbo osebe, ki je bila umorjena (likvidirana), ne da bi bil zoper njo izveden kakršenkoli postopek, nato pa je bila proglašena za vojnega zločinca ali sovražnika in ji je bilo zaplenjeno še njeno premoženje.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se uradno potrdilo Krajevnega narodnoosvobodilnega odbora Dol pri Ljubljani z dne 19. 11. 1945 in odločba Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ksp 1408/45 z dne 30. 11. 1945 razveljavita.

II. Kazenski postopek zoper obsojenca se ustavi.

III. Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A.

1. Na podlagi poročila (uradnega potrdila) Krajevnega narodnoosvobodilnega odbora v Dolu pri Ljubljani (v nadaljevanju KNOO) z dne 19. 11. 1945, da je bil J. L. „ustreljen od partizanov, ker je ustanavljal belo gardo“, je Okrajno sodišče v Ljubljani z odločbo Ksp 1408/45 z dne 30. 11. 1945 sklenilo, da se skladno z Zakonom o zaplembi in opravljanju zaplembe (v nadaljevanju ZZPIZ) izreče zaplemba celokupne premične in nepremične imovine J. L., občinskega tajnika iz P. pri Dolu. V utemeljitvi odločbe je bilo navedeno, da je bil J. L. kot ustanovitelj „Be-Ga“ ustreljen.

2. Zoper odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19. 11. 1945 vlaga M. L., nečak pokojnega J. L., po svoji pooblaščenki zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da je bil J. L. likvidiran med drugo svetovno vojno, in sicer dne 28. 5. 1943 (po podatkih Zgodovinskega arhiva Ljubljana). Likvidiran je bil v izvensodnem procesu, pod neresnično obtožbo, da je organizator „bele garde“. Po vojni je KNOO izdal potrdilo z datumom 19. 11. 1945 z naslovom „Uradno potrdilo“, ki po svoji vsebini pomeni prijavo v smislu 28. člena Zakona o konfiskaciji in izvrševanju konfiskacije (v nadaljevanju ZKIK). Na podlagi te listine je Okrajno sodišče v Ljubljani z odločbo Ksp 1408/45 z dne 30. 11. 1945 izreklo zaplembo celotnega premoženja J. L. Vložnica opozarja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) v svoji sodbi U-I-249/96 ugotovilo, da je 28. člen ZKIK v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli, ki jih priznavajo civilizirani narodi, saj je štelo v dopustne tudi izvensodne usmrtitve oziroma likvidacije in zaplembe premoženja osebam, ki niso bile vojni zločinci ali narodni sovražniki. Poudarja, da je bil J. L. obsojen po svoji smrti, saj je bilo poročilo KNOO izdano 19. 11. 1945, J. L. pa je bil likvidiran 28. 5. 1943.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenjuje, da je zahteva utemeljena. Meni, da ima uradno potrdilo KNOO v Dolu kot postopek izdaje tega akta takšne pomanjkljivosti, da je utemeljen predlog zahteve za ustavitev postopka zoper obsojenega J. L.

B.

4. Zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije je v prvem odstavku 28. člena vseboval določbo, ki se je glasila: „Okrajni ljudski odbori so dolžni najpozneje v roku 90 dni po izidu tega zakona dostaviti Narodnemu okrajnemu sodišču točen popis nepremičnin imovine tistih vojnih zločincev in narodnih sovražnikov, ki so bili v teku vojne ustreljeni, ubiti, ki so umrli ali zbežali, pa jim imovina ali sploh ni bila konfiscirana, ker je bila nedosegljiva, ali pa jim je bila konfiscirana samo premična imovina ali samo del te imovine. V vseh takih primerih naj narodno okrajno sodišče brez ozira na to, ali razpolaga ali ne razpolaga z razsodbo, s katero so bile take osebe obsojene, smatra razsodbo za izvršilno v celoti, enako tudi izrek konfiskacije, ter naj formulira sklep o konfiskaciji celotne imovine, premične in nepremične, v skladu s tem zakonom in naj sklep do konca izvede ter izvrši prehod konfiscirane imovine v državno last in vpis državnih pravic na konfiscirano nepremično imovino.“

5. Ustavnost 28. člena ZKIK je Ustavno sodišče presojalo v odločbi U-I-249/96 z dne 12. 3. 1998. Presodilo je, da določba 28. člena ZKIK ni bila v skladu s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njene uveljavitve priznavali civilizirani narodi, niti s tedanjimi ustavnimi načeli, kolikor je omogočalo, da so bile na njeni podlagi brez pravnomočne kazenske sodbe posamezne osebe proglašene za vojne zločince ali narodne sovražnike, ter da bi bila njena uporaba v današnjih sodnih postopkih v neskladju z Ustavo. Iz obrazložitve ustavne odločbe izhaja, da je priglasitev Okrajnega ljudskega odbora, ki je bila sicer formalno-upravna odločba, v vseh primerih, ko ni temeljila na kazenski sodbi, po svoji vsebini nadomestila kazensko sodbo. Bistveni del priglasitve je predstavljala ugotovitev, da je bila določena oseba vojni zločinec ali narodni sovražnik, ki je bil v vojnem času ustreljen, ubit, ki je umrl ali pobegnil. Sodišče je nato, ne da bi presojalo resničnost oziroma utemeljenost očitkov okrajnega ljudskega odbora, z odločbo (sklepom) o konfiskaciji priglasitev izvršilo.

6. Vrhovno sodišče je vprašanje dopustnosti izpodbijanja priglasitve (poročila) okrajnega ljudskega odbora po 28. členu ZKIK z zahtevo za varstvo zakonitosti že presojalo v kazenski zadevi I Ips 328/2009. Čeprav je z določbo 426. člena ZKP ustavnosodna razveljavitev predpisa, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba, predvidena kot poseben obnovitveni razlog, je po presoji Vrhovnega sodišča priglasitev okrajnega ljudskega odbora v primerih, ko ta po vsebini nadomešča kazensko sodbo, mogoče izpodbijati tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. Podlago za takšen zaključek daje 20. člen ZKP-G v povezavi z 88. členom ZKP-I. Drugi odstavek 20. člena ZKP-G je omogočal vložitev zahteve za varstvo zakonitosti tudi zoper sodne odločbe za kazniva dejanja iz Zakona o konfiskaciji imovine in izvrševanju konfiskacije. Res je, da ZKIK, kot tudi kasnejši Zakon o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe nista opredeljevala kaznivih dejanj, ki bi bila podlaga za kaznovanje z zaplembo premoženja, temveč sta le podrobneje urejala procesne vidike izrekanja in izvrševanja kazni zaplembe premoženja ter njene civilnopravne posledice. Kljub takšni vsebini je bil zakon, zlasti 28. člen ZKIK, materialna podlaga za številne krivične obsodbe vojne oblasti, zato je bila uvrstitev med ostale vojne predpise drugega odstavka 20. člena ZKP-G, ki so vsebovali tudi kvalifikacije kaznivih dejanj, utemeljena. Na kazensko materialnopravno naravo določbe 28. člena ZKIK je že v citirani odločbi opozorilo tudi Ustavno sodišče.

7. Stališče, da je mogoče priglasitev okrajnega ljudskega odbora v primerih, ko ta po vsebini nadomešča kazensko sodbo, izpodbijati ne le v postopku obnove v smislu 426. člena ZKP, temveč tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti, ima oporo tudi v že v omenjeni ustavni odločbi, v kateri je Ustavno sodišče izrecno poudarilo, da mora v primeru, ko priglasitev okrajnega ljudskega odbora (da je določena oseba vojni zločinec ali narodni sovražnik in da ima določeno premoženje), nadomešča kazensko sodbo, za tak posamični akt veljati enak pravni režim, kot velja za kazenske sodbe. Ustavno sodišče je opozorilo na določbo 559. člena ZKP, s katero je bilo za izpodbijanje že pravnomočnih odločb vpeljano posebno pravno sredstvo (zahteva za varstvo zakonitosti). Ker je v času ustavne presoje rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, kot ga je prvotno določal 559. člen ZKP, že potekel, je Ustavno sodišče izpostavilo drugo možnost moralne rehabilitacije – to je postopke obnove po 416. členu ZKP. Za naknadnim podaljšanjem roka iz 559. člena ZKP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti z novelama ZKP-G (do 31. 8. 2008) in ZKP-I (do 31. 12. 2012) so upravičenci znova pridobili možnost odprave krivic tudi s tem izrednim pravnim sredstvom. Takšna rešitev je tudi v skladu s težnjo, ki jo v več odločbah izraža Ustavno sodišče po odpravi vseh v procesnem in vsebinskem pogledu krivičnih odločb, izdanih na podlagi predpisov revolucionarne medvojne in povojne oblasti in po odpravi posledic teh odločb z izrednimi pravnimi sredstvi.

8. Vlagateljev pooblaščenec v zahtevi za varstvo zakonitosti v obravnavani zadevi posebej izpostavlja, da J. L. nikoli ni bil član kakršnihkoli vojaških formacij in tudi ni nikoli „ustanavljal bele garde“. Bil je likvidiran brez kakršnegakoli procesa 28. 5. 1943, pri čemer niti iz uradnega potrdila KNOO z dne 19. 11. 1945 in iz odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani Ksp 1408/45 z dne 30. 11. 1945 ni nikjer izrecno razvidno, katero kaznivo dejanje naj bi sploh zagrešil.

9. Zaplemba premoženja pomeni prisilni odvzem premoženja v korist države. Predstavlja kršitev splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah (27. člen) po kateri ima vsakdo pravico do premoženja in nikomur ne sme biti samovoljno vzeto. Način zaplembe premoženja, kakršnega je določal 28. člen ZKIK, predstavlja eno najhujših oblik represije in kršenja človekovih pravic in je značilen institut totalitarnih političnih sistemov, kot sta bila v 20. stoletju nacifašistični in komunistični. Posebej človeka pretrese, da ta določba legalizira kazensko obsodbo osebe, ki je bila umorjena (likvidirana), ne da bi bil zoper njo izveden kakršenkoli postopek, nato pa je bila proglašena za vojnega zločinca ali sovražnika in ji je bilo zaplenjeno še njeno premoženje. Navedena določba je bila del pozitivnega (veljavnega) prava, njena uporaba je privedla do odločitev, ki so zanikale temeljne človeške in pravne vrednote. Vsak nepravičen zakon še ni zakonsko nepravo, v tem primeru pa je bila nepravičnost zakonske določbe 28. člena ZKIK tako skrajna, da konfliktnost med pravno varnostjo in pravičnostjo lahko označimo kot neznosno (Radbruchova formula).

10. Očitki pooblaščenke vložnika so utemeljeni. Uradno potrdilo (poročilo) KNOO vsebuje en sam stavek: „KNOO v Dolu pri Ljubljani potrjuje, da je bil L. J. iz P. ustreljen od partizanov, ker je ustanavljal belo gardo.“ Na podlagi 28. člena ZKIK je bilo to poročilo s popisom premoženja pokojnega J. L. predloženo Okrajnemu sodišču v Ljubljani, ki je z odločbo z dne 30. 11. 1945 zaplenilo celokupno premično in nepremično premoženje J. L., ki je bil več kot dve leti pred tem likvidiran.

11. Stališče, da priglasitev okrajnega ljudskega odbora nadomešča kazensko sodbo, kot je bilo že navedeno, vpeljuje možnost izpodbijanja pravnomočne odločbe z zahtevo za varstvo zakonitosti, v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom pa Vrhovno sodišče preizkuša obstoj kršitev, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložnik izrecno uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka, podane s tem, ker je bil J. L. sojen in obsojen po smrti. V času priglasitve Krajevnega narodnoosvobodilnega odbora Dol pri Ljubljani je že veljal Odlok o odpravi in razveljavitvi vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorju in njegovih pomagačih, o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi, o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku po okupaciji po sovražniku (Uradni list Demokratične federativne Jugoslavije, št. 4/45 z dne 13. 2. 1945). V drugem členu tega odloka je bilo določeno, da so pravni predpisi, ki so veljali pred 6. 4. 1941, odpravijo le, kolikor nasprotujejo pridobitvam narodnoosvobodilne borbe ter deklaracijam in odlokom protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije ter deklaracijam in odlokom protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije in deželnih protifašističnih predstavniških zborov, posameznih federalnih enot in njihovih predstavništev. Zakon o sodnem kazenskem postopku, ki je veljal pred drugo svetovno vojno v Kraljevini Jugoslaviji je v paragrafu 221. a tega zakonika določal, da mora sodišče vsake stopnje takoj ustaviti postopek, ko izve in ugotovi obdolženčevo smrt. Po tej določbi je bila stranka v kazenskem postopku – obdolženec, lahko le živa oseba, kar je predstavljalo pozitivno absolutno procesno predpostavko. Ker je Ustavno sodišče za primere, kot je obravnavani, v odločbi U-I-249/96 z dne 12. 3. 1998 ugotovilo neskladnost določbe 28. člena ZKIK s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njene uveljavitve priznavali civilizirani narodi, in s tedanjimi ustavnimi načeli, je s tem naknadno odpadla pravna podlaga za izpodbijano priglasitev (oziroma fiktivno kazensko sodbo). Tudi iz tega razloga je zato potrebno odpraviti učinke izpodbijane priglasitve. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zoper uradno potrdilo Krajevnega narodnoosvobodilnega odbora v Dolu pri Ljubljani z dne 19. 11. 1945 ugodilo in potrdilo razveljavilo. Z razveljavitvijo potrdila je odpadel pravni temelj za izdajo odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani Ksp 1408/45 z dne 30. 11. 1945, zato je Vrhovno sodišče razveljavilo tudi to odločbo.

12. Ob upoštevanju že navedenih razlag, da predstavlja uradno potrdilo KNOO pravnomočno obsodilno sodbo, odločba Okrajnega sodišča v Ljubljani o zaplembi premoženja pa kazensko sankcijo in ob upoštevanju, da je izrek za izdajo obsodilne sodbe ter izrek kazenske sankcije lahko izveden le kot del postopka, je treba šteti, da je zoper J. L. tekel kazenski postopek, ki se končal z izrekom obsodilne sodbe, čeprav je bil že pred začetkom tega postopka mrtev. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da ni bila izpolnjena temeljna procesna predpostavka za uvedbo in vodenje kazenskega postopka, zato je v skladu z določbo 139. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP izpodbijani odločbi razveljavilo ter kazenski postopek zoper J. L. ustavilo.

13. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na prvem odstavku 96. člena v zvezi z 28. a členom ZKP.

Datum zadnje spremembe:

19.03.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 60450/2011-34, enako tudi I Ips 25139/2012-13
• Sodba I Ips 5220/2010-140
• Sodba I Ips 12222/2009-79