Sodba VIII Ips 157/2012

Jedro

ZDR posebej ureja konkurenčno prepoved (37. člen) in posebej konkurenčno klavzulo (38., 39. in 40. člen). V prvem primeru gre za prepoved konkurenčne dejavnosti delavca (brez soglasja delodajalca) v času njegove zaposlitve in za odškodninsko odgovornost delavca v primeru kršitve te prepovedi v drugem primeru pa gre za prepoved konkurenčne dejavnosti po prenehanju delavčeve zaposlitve, ki jo delavec in delodajalec lahko ob izpolnjenih pogojih pogodbeno uredita kot pogodbeno konkurenčno klavzulo. Samo za primer dogovorjene konkurenčne klavzule ZDR v 39. členu predvideva tudi dogovor o plačilu denarnega nadomestila, spoštovanje konkurenčne prepovedi v času trajanja zaposlitve pa se uvršča med redne obveznosti delavca, za spoštovanje katerih posebno nadomestilo ni predvideno. V skladu s temi zakonskimi določbami je potrebno razlagati tudi določbe 9. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, čeprav nosijo le naslov „konkurenčna klavzula“ dejansko pa se nanašajo tako na konkurenčno prepoved, kot na konkurenčno klavzulo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki plačati revizijske stroške v znesku 1.013,40 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. S sodbo v zadevi Pdp 357/2011 z dne 15. 9. 2011 je pritožbeno sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje I Pd 1473/2009 z dne 17. 2. 2011, s katero je sodišče tožniku pravnomočno naložilo, da toženi strani plača 37.425 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova odškodnine, ker je „opravljal konkurenčno dejavnost v času, ko je bil še zaposlen pri tožeči stranki“ (v tej zadevi toženi stranki). Sodišče je ugotovilo, da je tožnik še v času zaposlitve kot direktor tožene stranke soustanovil firmo Ž. C. ter da je bilo njegovo delovanje takrat ključno, da so se poslovni partnerji tožene stranke preusmerili k tej firmi. Pri tem se je res sklicevalo na konkurenčno klavzulo kot je bila opredeljena v 9. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi na položaju direktorja tožene stranke.

2. V obravnavani zadevi je tožnik z nasprotno tožbo uveljavljal plačilo odškodnine na podlagi četrtega odstavka 9. člena pogodbe o zaposlitvi na položaju direktorja tožene stranke z dne 30. 1. 2001, v katerem je tožena stranka soglašala, da tožniku pripada odškodnina za zmanjšanje zmožnosti pridobitve dohodkov, če bo ob prenehanju delovnega razmerja „uveljavljala kršitev konkurenčne klavzule“ in sicer v višini zadnje mesečne plače za vsak mesec prepovedi dela oziroma konkurenčne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je tožnikov končni zahtevek iz tega naslova za plačilo 77.910,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot neutemeljen zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da tožena stranka po prenehanju zaposlitve v mesecu marcu 2004 tožnika ni omejevala v njegovi konkurenčni dejavnosti oziroma ni uveljavljala konkurenčne klavzule, saj je tožnik opravlja konkurenčno dejavnost že v času, ko je bil še zaposlen pri toženi stranki in je po prenehanju delovnega razmerja s takšno dejavnostjo le nadaljeval.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v smislu 8., 11., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in prvega odstavka tega člena pred sodiščem druge stopnje ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in protislovni, saj nasprotujejo pravnomočni ugotovitvi v zadevi Pdp 357/2011, da je tožnik zaradi kršitve konkurenčne klavzule dolžan toženi stranki plačati odškodnino. Tožnik je sodišče določno opozoril, da to pomeni, da je tožena stranka uveljavljala s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno konkurenčno klavzulo. Sodišče druge stopnje se do teh navedb sploh ni opredelilo. Tako ravnanje sodišča pomeni tudi kršitve določb ZPP o nasprotni tožbi, saj je namen teh določb ravno v preprečitvi protislovnih sodb v zvezi z identičnim dejanskim primerom. Ker je tožena stranka od tožnika zahtevala spoštovanje konkurenčne klavzule, s katero se je v bistvu ščitila zgolj dejavnost ustanoviteljice tožene stranke, družbe M. d.d., kateri tožnik dejansko ni konkuriral, je sodišče zmotno presodilo, da tožniku odškodnina za upoštevanje konkurenčne klavzule ne pripada.

5. V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da je sodišče v zadevi Pdp 357/2011 dejansko ugotovilo, da se je tožnik ukvarjal s prepovedano konkurenčno dejavnostjo in preusmeritvijo njenih poslovnih partnerjev na svojo firmo že v času, ko je bil še zaposlen pri toženi stranki. Toženki je bila v predmetni zadevi dosojena odškodnina iz tega naslova, ni pa tožniku sicer preprečevala opravljanje že prevzete dejavnosti po prenehanju njegove zaposlitve. Glede na to, da je tožnik s svojo firmo toženki prevzel poslovne partnerje že v času delovnega razmerja in je to poslovanje po prenehanju zaposlitve nadaljeval, pa tožniku tudi sicer ne bi mogla pripadati odškodnina za spoštovane konkurenčne klavzule.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Sodišče je v izpodbijani sodbi korektno povzelo ugotovitve sodišča v sodbi Pdp 357/2011 z dne 15. septembra 2011, da je pogodbo o zaposlitvi tožnika na položaju direktorja tožene stranke v drugem in tretjem odstavku 9. člena tožniku prepovedala sklepanje poslov za lasten ali tuj račun tudi iz dejavnosti tožene stranke, medtem ko je bila prepoved konkurenčne dejavnosti v razmerju do ustanovitelja oziroma družbenika tožene stranke dogovorjene v prvem odstavku navedenega člena pogodbe. Hkrati je sodišče povzelo ugotovitve iz navedene pravnomočne sodbe, da je tožnik še v času zaposlitve pri toženi stranki soustanovil firmo Ž. C. z vsaj delno enako dejavnostjo, kot jo je opravljala tožena stranka in še v času zaposlitve dosegel, da so naročniki storitev tožene stranke pogodbe z le to prekinili in za iste storitve sklenili pogodbe s tožnikovo firmo (po ugotovitvah sodišča je večina poslovnih partnerjev odpovedalo pogodbe pri toženi stranki že 3. 11. 2003 in prešla k tožnikovi firmi Ž. C., medtem ko je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen do meseca marca 2004). Zaradi teh ravnanj je bil tožnik v zadevi Pdp 357/2011 tudi obsojen na plačilo odškodnine toženi stranki. Res se je pri tem sodišče sklicevalo na konkurenčno klavzulo iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožena stranka po prenehanju tožnikove zaposlitve od njega v smislu določb četrtega odstavka 9. člena pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljala spoštovanja konkurenčne klavzule.

9. Glede na navedeno revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 8. in 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi v smislu prvega odstavka tega člena, ni utemeljen, saj se je sodišče v zvezi s tožnikovimi navedbami opredelilo do dejanskih ugotovitev v zadevi Pdp 357/2011, postopka se je utemeljeno udeležila tožena stranka, pri kateri je bil tožnik predhodno zaposlen (ne pa tudi njena ustanoviteljica, ki je bila v pogodbi o zaposlitvi sicer tudi ščitena s prepovedjo konkurence), hkrati pa sodišče ni bistveno kršilo določb 183. člena ZPP o nasprotni tožbi. Glede očitanih nasprotij v razmerju do sodbe v zadevi Pdp 357/2011 in glede očitanih nejasnih razlogov izpodbijane sodbe pa je potrebno izhajati iz veljavne pravdne ureditve prepovedi konkurenčne dejavnosti in opredelitve konkurenčne klavzule v času prenehanja tožnikove zaposlitve, ker sta tako opredelitev konkurenčne klavzule v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, kot povzemanje teh določb v izpodbijani sodbi pravno premalo določni.

10. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) posebej ureja konkurenčno prepoved (37. člen) in posebej konkurenčno klavzulo (38., 39. in 40. člen). V prvem primeru gre za prepoved konkurenčne dejavnosti delavca (brez soglasja delodajalca) v času njegove zaposlitve in za odškodninsko odgovornost delavca v primeru kršitve te prepovedi v drugem primeru pa gre za prepoved konkurenčne dejavnosti po prenehanju delavčeve zaposlitve, ki jo delavec in delodajalec lahko ob izpolnjenih pogojih pogodbeno uredita kot pogodbeno konkurenčno klavzulo. Samo za primer dogovorjene konkurenčne klavzule ZDR v 39. členu predvideva tudi dogovor o plačilu denarnega nadomestila, spoštovanje konkurenčne prepovedi v času trajanja zaposlitve pa se uvršča med redne obveznosti delavca, za spoštovanje katerih posebno nadomestilo ni predvideno. V skladu s temi zakonskimi določbami je potrebno razlagati tudi določbe 9. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, čeprav nosijo le naslov „konkurenčna klavzula“ dejansko pa se nanašajo tako na konkurenčno prepoved, kot na konkurenčno klavzulo.

11. V zadevi Pdp 357/2011 je sodišče naložilo tožniku, da mora toženi stranki plačati odškodnino, ker je preusmeril poslovne partnerje tožene stranke v svojo firmo oziroma firmo, katere soustanovitelj je bil, še v času obstoja zaposlitve pri toženi stranki. Šlo je torej za uveljavljanje in dosojo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi v smislu določb 37. člena ZDR, ne pa za uveljavljanje konkurenčne klavzule, oziroma za plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule po prenehanju zaposlitve. Zato ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni uveljavljala spoštovanja konkurenčne klavzule v smislu določb četrtega odstavka 9. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi ne nasprotuje sodbi Pdp 357/2011 z dne 15. septembra 2011 in razlogi izpodbijane sodbe ob upoštevanju navedene zakonske ureditve konkurenčne prepovedi ter konkurenčne klavzule niso tako nejasni, da se sodba ne bi mogla preizkusiti. Zato tudi revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

12. Sodišče je ugotovilo, da sta se tožnik in tožena stranka v četrtem odstavku 9. člena medsebojne pogodbe o zaposlitvi dogovorila, da tožniku pripada odškodnina oziroma ustrezno denarno nadomestilo le v primeru, če bo tožena stranka ob prenehanju njegove zaposlitve izrecno uveljavljala konkurenčno klavzulo. Ker uveljavljanje odškodnine s strani tožene stranke v zadevi Pdp 357/2011 ne pomeni uveljavljanje spoštovanja konkurenčne klavzule za čas po prenehanju tožnikove zaposlitve (temveč je šlo za odškodnino zaradi prepovedane konkurenčne dejavnosti še v času tožnikove zaposlitve), uveljavljanje konkurenčne klavzule s strani tožene stranke ob prenehanju zaposlitve pa tožnik ni izkazal, je sodišče njegov zahtevek za plačilo odškodnine oz. denarnega nadomestila iz tega naslova utemeljeno zavrnilo.

13. Utemeljeno tožena stranka navaja, da tožnik tudi sicer ne bi bil upravičen do plačila nadomestila iz naslova konkurenčne klavzule, ker je bilo ugotovljeno, da je po prenehanju zaposlitve nadaljeval s konkurenčno dejavnostjo, ki si jo je zagotovil že s kršitvijo konkurenčne prepovedi v času trajanja zaposlitve pri toženi stranki. V tem primeru bi bil tožnik eventualno upravičen do plačila ustreznega denarnega nadomestila le, če bi na zahtevo tožene stranke ob prenehanju zaposlitve pri njej s konkurenčno dejavnostjo prenehal.

14. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Ker je tožena stranka utemeljeno odgovorila na revizijo, ji mora tožnik na podlagi 154. člena ZPP plačati zahtevane stroške za vložitev odgovora, ki jih je sodišče, ob upoštevanju v času vložitve tožbe veljavne odvetniške tarife, odmerilo na 1.013,40 EUR.

Datum zadnje spremembe:

14.03.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 170/2001
• Sodba VIII Ips 84/2009
• VSM sklep I Cpg 500/2016