Sodba X Ips 98/2011

Jedro

Na podlagi ugotovitev, da je iz odločbe Urada razvidno, da je bila izdana na podlagi 60. člena ZIL, in da je v njej navedeno, da prijava očitno ne nasprotuje 8. in 12. členu ZIL, bi tožnica morala vedeti, da ne gre za popolni preizkus patenta in ugotovitveno odločbo o patentibilnosti, zato bi ji moralo biti znano, da mora predložiti tudi dokaz v smislu prvega odstavka 91. člena ZIL-1. Glede obveznosti predložitve dokaza o tem, da patentirani izum izpolnjuje vse zakonske zahteve, je bil torej ZIL jasen, zato Upravno sodišče utemeljeno ni upoštevalo sklicevanja tožnice na zatrjevana navodila uradne osebe Urada.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je zamudila rok za predložitev pisnega dokazila o tem, da njen patentirani izum ustreza vsem zahtevam po 10., 12., 14. in 15. členu Zakona o industrijski lastnini (Ur. l. RS, št. 45/2001, 96/2002, 37/2004 in 20/2006; v nadaljevanju ZIL-1). Na podlagi prvega odstavka 68. člena ZIL-1 je zahtevala vrnitev v prejšnje stanje in ob tem predložila tudi pisno dokazilo v smislu prvega odstavka 92. člena ZIL-1.

2. Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad) je s sklepom 31202-42/1996-41 z dne 30. 7. 2010 zavrnil njeno zahtevo.

3. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo I U 1166/2010 z dne 11. 1. 2011 zavrnilo tožbo, s katero je tožnica izpodbijala sklep Urada.

4. Zoper to sodbo tožnica vlaga revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z zelo hudimi posledicami zanjo iz 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), njeno utemeljenost pa z bistveno kršitvijo pravil postopka v upravnem sporu in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovnemu sodišču) predlaga, da revizijo dovoli, „nato pa brez obravnave izda sklep, s katerim reviziji ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje“. Tožnica priglaša stroške postopka.

5. Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 90. člena ZUS-1 vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

6. Tožnica je dopustnost revizije izkazala z navedbami, da bi ugoditev zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje pomenila, da bi njen patent („novi ...“) veljal še nadaljnjih 10 let; da je za izum, ki ga ščiti patent, vložila prijavo za dodatni varstveni certifikat za proizvod ...; in da bi vrednost škode, ki bi ji zaradi izpodbijane sodbe lahko nastala, neprimerno presegla znesek 20.000 EUR, zaradi česar ima izpodbijana sodbo zanjo zelo hude posledice.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revidentka očita Upravnemu sodišču, da ni upoštevalo njene trditve, da je v letu 1998 večkrat zapored prejela ustna navodila uradne osebe Urada, kako ravnati, da bi sporni patent kar najhitreje veljal kot popolno preizkušeni slovenski patent. Navaja, da toženka tega dejstva ni prerekala, niti ni izvedla predlaganega dokaza z zaslišanjem uradne osebe. Iz spisa, ki ga vodi Upravno sodišče pod opravilno številko I U 1166/2010, pa je razvidno, da je sledila navodilom uradne osebe in zaradi tega zamudila rok za vložitev pisnega dokazila iz 91. člena ZIL-1.

9. Ta revizijski očitek ne drži. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče s to navedbo seznanilo, vendar je presodilo, da ta za odločitev v zadevi ni pomembna. Tožnica se je namreč na navodila uradne osebe sklicevala, ker naj Zakon o industrijski lastnini (Ur. l. RS, št. 13/1992, 13/1993, 27/1993, 34/1997, 75/1997, 54/2000 in 45/2001; v nadaljevanju ZIL), ki je veljal v času podelitve spornega patenta, ne bi urejal postopka izdaje ugotovitvene odločbe. Ta argument je Upravno sodišče prepričljivo zavrnilo z obrazložitvijo, da je tako po ZIL kot tudi po ZIL-1 preizkusu pogojev za podelitev patenta (odločba po 60. členu ZIL oziroma 90. členu ZIL-1) sledila ugotovitvena odločba (odločba po 73. členu ZIL oziroma 93. členu ZIL-1), izdaja katere je bila v skladu s prvim odstavkom 73. člena ZIL vezana na predložitev pisnega dokazila iz 72. člena ZIL (oziroma 92. člena ZIL-1) najkasneje do izteka devetega leta trajanja patenta. Na podlagi ugotovitev, da je iz odločbe Urada 620-42/96-HZ-6 z dne 5. 1. 1999 razvidno, da je bila izdana na podlagi 60. člena ZIL, in da je v njej navedeno, da prijava očitno ne nasprotuje 8. in 12. členu ZIL, je Upravno sodišče pravilno presodilo, da bi tožnica morala vedeti, da ne gre za popolni preizkus patenta in ugotovitveno odločbo o patentibilnosti, zato bi ji moralo biti znano, da mora predložiti tudi dokaz v smislu prvega odstavka 91. člena ZIL-1. Glede obveznosti predložitve dokaza o tem, da patentirani izum izpolnjuje vse zakonske zahteve, je bil torej ZIL jasen, zato Upravno sodišče utemeljeno ni upoštevalo sklicevanja tožnice na zatrjevana navodila uradne osebe Urada. Slednja za odločitev v zadevi niso bila pomembna.

10. Revidentka Upravnemu sodišču očita tudi, da je napačno uporabilo standard zahtevane skrbnosti iz prvega odstavka 68. člena ZIL-1. Vztraja, da ravnanje v skladu z navodili uradne osebe Urada ustreza standardu skrbnega ravnanja. Kot obrazloženo, zatrjevana navodila uradne osebe Urada, ki ves čas upravnega spora ostajajo na ravni splošnosti, za odločitev v zadevi niso bila pomembna, zato se revizijskemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do tega revizijskega očitka.

11. Razlogi, ki jih uveljavlja revidentka, niso podani; Upravno sodišče pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo (86. člen ZUS-1), zato je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

12. Zavrnitev revizije je narekovala odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 193/2018-10
• UPRS Sodba I U 1692/2021-17
• Sodba X Ips 162/2012