Sodba I Ips 46289/2010-62

Jedro

Po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče na Ptuju je obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojeni v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče mu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse ter povrnitev premoženjskopravnega zahtevka v znesku 6.616,00 EUR s pripadki, oškodovanko Republiko Slovenijo pa je s preostankom premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in spremenilo sodbo tako, da je zavrnilo plačilo prisojenih pripadkov, v ostalem pa je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočni sodbi je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter s tem povezano tudi zaradi kršitve ustavnih pravic do učinkovitega pravnega sredstva ter pravice do obrambe. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev obeh sodb in oprostitev obsojenca obtožbe.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, ker vložnik zahteve deloma uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, deloma pa prvič uveljavlja kršitvi, ki jih prej ni uveljavljal že v pritožbi, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki je podal izjavo dne 5. 9. 2012, v kateri je navedel, da je že v pritožbi izpodbijal premoženjskopravni zahtevek ter uveljavljal kršitev pravice do obrambe.

B.

5. Po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče očitka zagovornika, da ni šlo za kopanje raščenega proda, temveč odvoz separacije prejšnjih let, s čimer izrecno uveljavlja, da je dejansko stanje v zadevi drugačno, kot ga je ugotovilo sodišče, ni presojalo.

6. Zagovornik uveljavlja, da naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bilo podano nasprotje med razlogi sodišča in izpovedbami prič, izpovedbo izvedenca B. S. ter izpovedbo rudarskega inšpektorja J. Ž. Vložnik v zahtevi v potrditev tega navaja zgolj izseke izpovedb, ki naj bi potrjevali njegovo lastno dokazno oceno, s čimer pa izraža nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami, na katerih temelji izpodbijana pravnomočna sodba. Zato vložnik zahteve s takšnimi navedbami ne more uspeti, saj smiselno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja tudi za navedbo zagovornika, da naj bi izvedenec na glavni obravnavi dne 28. 11. 2011 spremenil svoje mnenje o bistveni okoliščini, pri čemer zagovornik spet navede le izsek izvedenčevega zaslišanja, vzet iz konteksta, za pravilno razumevanje izvedenčeve izpovedbe pa je potrebno poznati in upoštevati celotno njegovo izjavo.

7. Po mnenju zagovornika sodišči tudi nista zadostno utemeljili zavrnitve dokaznega predloga postavitve novega izvedenca, s čimer naj bi bila obdolžencu kršena pravica do obrambe. Vendar pa iz zapisnika o naroku glavne obravnave z dne 24. 10. 2011 izhaja, da zagovornik svojega predloga o postavitvi novega izvedenca ni substanciral, postavitev novega izvedenca je nato ponovno predlagal na naroku za glavno obravnavo dne 28. 11. 2011, kjer ga je utemeljil s tem, da je izvedenec v prvotnem izvedenskem mnenju navedel številne omejitve za svoje mnenje, iz česar zagovornik zaključuje, da naj bi bilo izdelano na podlagi domnev. Sodišče je utemeljeno zavrnilo njegov predlog, saj je izvedenec navedel omejitve oz. objektivne okoliščine (npr. kakšnih podatkov ni mogel dobiti iz spisa, katere okoliščine niso bile ugotovljene pri inšpekcijskem nadzoru), ki so splošne narave in bi jih moral upoštevati vsak postavljen izvedenec, drugih razlogov, s katerimi bi lahko omajal vero v verodostojnost in pravilnost izvedenčevega izvida in mnenja, pa ni uveljavljal. Zatrjevane kršitve višje sodišče ni prezrlo in se je do nje opredelilo v 10. točki svoje sodbe.

8. Zagovornik nadalje navaja, da naj bi bila podana kršitev kazenskega zakona, ker naj ne bi bil podan direkten naklep oziroma zavedanje o protipravnosti ravnanja, kar utemeljuje z izsekoma izpovedb rudarskega inšpektorja in izvedenca o nejasnem, celo nepredvidljivem pravnem stanju po spremembah Zakona o rudarstvu leta 1999. V povezavi s tem pa zagovornik v nadaljevanju zahteve sodišču očita tudi pomanjkanje razlogov sodišča o obstoju naklepa. Vendar pa je vprašanje, zakaj družba ni pridobila koncesije, ki bi jo potrebovala za izkop, najprej dejansko vprašanje, do katerega se je sodišče opredelilo na 5. in 7. strani svoje sodbe, in sicer iz razloga, ker je bila gramoznica praktično izčrpana, in zaradi finančnih težav, pri čemer je družba koncesijo za izkop na drugem mestu pridobila. Iz takšnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča nedvomno izhaja, da je obsojenec poznal dejanske okoliščine, ki so ustrezale zakonskim znakom očitanega kaznivega dejanja, na podlagi česar je podan naklep ter zavedanje obsojenca o prepovedanosti njegovega ravnanja. Vložnik pa pod videzom kršitve kazenskega zakona prikazuje zgolj lasten pogled na ugotovljeno dejansko stanje. Prvostopenjsko sodišče pa se je tudi (v nasprotju z očitkom zagovornika) izrecno opredelilo, da je podan direktni naklep obsojenca v 4. točki na 8. strani svoje sodbe, višje sodišče pa je takšen zaključek prvostopenjskega sodišča potrdilo v 11. in 12. točki svoje sodbe.

9. Zagovornik tudi ne more uspeti z navedbami, da je podana kršitev kazenskega zakona ter 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP glede odločitve sodišča o premoženjskopravnem zahtevku, saj je obsojenec ravnal kot odgovorna oseba pravne osebe, torej ne v svojo korist, in s premoženjsko koristjo nikoli ni razpolagal. Vendar pa Vrhovno sodišče poudarja, da v tej zadevi sodišče ni naložilo odvzema premoženjskopravne koristi, temveč je sodišče obsojencu naložilo v plačilo premoženjskopravni zahtevek v zvezi s povračilom škode, ki jo je povzročil s svojim ravnanjem kot odgovorna oseba pravne osebe. Odgovornost obsojenca za očitano ravnanje in s tem za povzročeno škodo pa je bila z izpodbijanima sodbama vzpostavljena. Glede izračuna samega zneska pa zagovornik navaja, da bi bilo potrebno odšteti separacije in pridobivanja, ki jih ne substancira, sicer pa naj bi bila metodologija izračuna nejasna, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, glede tega pa je opredelilo prvostopno sodišče v 3. točki na 6. strani svoje sodbe (ki se je oprlo na ugotovitve izvedenca), kar je ugotovilo in odgovorilo na očitke zagovornika že višje sodišče v točkah 7., ter 13. in 14. svoje sodbe.

C.

10. Ker zatrjevane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena predvsem zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo sodne takse (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

11.03.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 14322/2010-146
• Sodba I Ips 11014/2010-179
• Sodba I Ips 8966/2010-89