Sodba III Ips 38/2010

Jedro

Očitana protipravnost ravnanja revizorja je praviloma vezana na kršitev (pogodbene) obveznosti, in sicer opraviti storitev revidiranja. Škoda, ki je v vzročni zvezi z očitano nepravilno opravljeno storitvijo revidiranja, je namreč po svoji naravi praviloma škoda zaradi zlorabe (pogodbenega) zaupanja. To pomeni, da je nastanek škode praviloma vezan na opustitev določenih ravnanj, ki jih revidirana družba kot oškodovanec opusti zaradi zaupanja v (pravilnost) naročene storitve revidiranja. Revizorjevo protipravno ravnanje mora biti z vidika pogodbene odškodninske odgovornosti tako v neki razumni vzročnosti z nastankom vtoževane škode, pri čemer je treba upoštevati tako pogodbeno kavzo kot tudi predvidljivost nastanka škode.

Drži, da tretja oseba kot upnik lahko načeloma uveljavlja odškodninski zahtevek tudi na podlagi neposlovne odškodninske odgovornosti kršitelja, če uspe dokazati vse relevantne predpostavke prvega odstavka 131. člena OZ. Prav v tem kontekstu pa je pritožbeno sodišče pravilno presojalo pomen in čas nastanka dolžniško-upniškega razmerja, saj je pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti revizorja ključno, da se je tretja oseba na revizorjevo poročilo (tudi) zanesla. Gre namreč za ugotavljanje obstoja nekega specialnega razmerja med ravnanjem revizorja in tretjo osebo, preko katerega (šele) lahko tretja oseba zatrjuje odškodninsko odgovornost revizorja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na plačilo odškodninske terjatve, ki je obsegal povračilo škode, nastale zaradi (1) neplačila dolgovane terjatve iz kreditne pogodbe z družbo T. d. o. o., (2) izgube osnovnega kapitalskega vložka v družbi T. d. o. o. in (3) izgubljenega dobička za leto 2002 v družbi T. d. o. o. Tožnica je to terjatev vtoževala zaradi odškodninske odgovornosti prve toženke, ki naj bi pri izdelavi revizijskega poročila za družbo T. d. o. o. za leto 2001 ravnala malomarno ter posledično (preko nepravočasne zamenjave vodstva podjetja) povzročila nastanek vtoževane škode. Tožnica je v bistvenem zatrjevala, da revizijsko poročilo ni vsebovalo dodatnega pojasnjevalnega odstavka v zvezi z negotovostmi, ki jim je bila družba T. d. o. o. izpostavljena zaradi (tedaj še) neznanega izida dveh pravdnih postopkov. Ker je prvostopenjsko sodišče presodilo, da ni podana odškodninska odgovornost prve toženke, je zavrnilo tožbeni zahtevek, torej tudi zoper drugo toženko, pri kateri je imela prva toženka zavarovano svojo poslovno odgovornost.(1)

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnice v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (revizijski razlogi iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizijskemu sodišču je predlagala razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena obema toženkama, ki pa nanjo nista odgovorili.

Relevantno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

prva toženka je opravila revizijo pri družbi T. d. o. o. za poslovno leto 2001 in izdala sporno revizijsko mnenje dne 18. 4. 2002;

tožnica je imela v času izdelave in izdaje revizijskega poročila 46,8-odstotni poslovni delež družbe T. d. o. o., s tem da je bila imetnica 53,2-odstotnega poslovnega deleža te družbe družba G. d. o. o.;

v času izdelave revizijskega mnenja še ni bilo pravnomočno odločeno v dveh pravdnih zadevah, ki jih je tožnica začela zoper družbo T. d. o. o. kot toženo stranko, in sicer:

(1) v pravdnem postopku o tožbi zaradi neplačila dolgovane terjatve iz kreditne pogodbe med tožnico kot kreditodajalko in družbo T. d. o. o. kot kreditojemalko z določenim rokom vračila kredita na dan 31. 12. 2000;

(2) v pravdnem postopku o tožbi zaradi razveljavitve skupščinskih sklepov, ugotovitve ničnosti pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža ter ugotovitvi ničnosti družbene pogodbe družbe T. d. o. o. z dne 19. 9. 2000, v kateri je tožnica zatrjevala, da tedanja direktorica družbe T. d. o. o. ni ravnala v skladu z interesi družbe, ko je odsvojila 53,2-odstotni poslovni delež družbe družbi G. d. o. o. (tedaj O. d. o. o.);

v obeh pravdnih zadevah je bilo (po izdaji spornega revizijskega mnenja) pravnomočno razsojeno v korist tožnice;

tožnica je zaradi pomanjkljivega revizijskega poročila uveljavljala povračilo škode, ki ji je nastala do 4. 11. 2002, ko je na podlagi pravnomočne sodne odločbe pridobila nazaj 100-odstotni poslovni delež tedaj že finančno izčrpane družbe T. d. o. o.;

v januarju 2003 je bil zoper družbo T. d. o. o. začet stečajni postopek.

Revizijske navedbe

6. Bistvo revizijskih navedb se nanaša na postopkovni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi bili sodbi sodišč prve in druge stopnje pomanjkljivo obrazloženi ter brez razlogov o bistvenih dokazih. Poleg tega revidentka navaja, da institut prekluzije po 286.b členu ZPP (glede prezrtih dokaznih predlogov) ne more razbremeniti sodišč prve in druge stopnje do te mere, da slednji ne bi bili dolžni zavzeti stališč do predlaganih in tudi izvedenih dokazov, ki so pomembni za končno odločitev. Glede revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava pa se revidentka sklicuje na napačno interpretacijo instituta vzročne zveze kot temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti po 131. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Presoja utemeljenosti revizije

7. Čeprav revidentka v bistvenem izpodbija pritožbeno odločitev z uveljavljanjem procesnih kršitev, pa je v okoliščinah konkretne zadeve ključna (tudi revizijsko izpodbijana) presoja drugostopenjskega sodišča, da med ravnanjem tožeče stranke in vtoževano škodo očitno ni podan element vzročne zveze. Pritožbeno sodišče je namreč svojo presojo vezalo na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so bile „vse okoliščine, ki bi sicer narekovale zapis pojasnjevalnega odstavka, znane že v letu 2000, torej pred izdajo revizorjevega poročila.“ Pri tem pa Vrhovno sodišče opozarja, da je ugotavljanje obstoja vzročne zveze dejansko in ne materialnopravno vprašanje.(2)

8. Iz relevantnega dejanskega stanja, ki glede na tretji odstavek 370. člena ZPP ne more biti predmet revizijskega preizkusa, je jasno razvidno, da tožnica vtožuje sporno odškodninsko terjatev kot (tedaj manjšinska) družbenica in kot upnica podjetja T. d. o. o. Glede na njen status družbenice revidirane družbe bi bili lahko pravno relevantni njeni očitki o malomarno opravljenem revizijskem poročilu z vidika revizorjeve profesionalne pogodbene odškodninske odgovornosti. Očitana protipravnost ravnanja revizorja je namreč praviloma vezana na kršitev (pogodbene) obveznosti, in sicer opraviti storitev revidiranja.(3) Škoda, ki je v vzročni zvezi z očitano nepravilno opravljeno storitvijo revidiranja, je namreč po svoji naravi praviloma škoda zaradi zlorabe (pogodbenega) zaupanja. To pomeni, da je nastanek škode praviloma vezan na opustitev določenih ravnanj, ki jih revidirana družba kot oškodovanec opusti zaradi zaupanja v (pravilnost) naročene storitve revidiranja. Revizorjevo protipravno ravnanje mora biti z vidika pogodbene odškodninske odgovornosti tako v neki razumni vzročnosti z nastankom vtoževane škode, pri čemer je treba upoštevati tako pogodbeno kavzo kot tudi predvidljivost nastanka škode.(4)

9. V kontekstu presoje pogodbene odškodninske odgovornosti pa je materialnopravno pomembna specialna določba 54. člena ZDG, ki je izrecno nadgradila obveznost revizorja, saj je njegovo pogodbeno odškodninsko odgovornost razširila tudi na razmerja do lastnikov družbe, torej do delničarjev in s tem smiselno tudi do družbenikov revidirane družbe. Vendar pa je pritožbeno sodišče pravilno presodilo, da glede na prehodno določbo prvega odstavka 137. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-F)(5) obsežne in jasne določbe o standardih revidiranja še niso bile pravno zavezujoče. Tako tudi izrecna določba tedanjega 54. člena ZGD o revidiranju še ni veljala za letna poročila za poslovno leto 2001. Slednje je pomembno za presojo dolžnostnega ravnanja revizorja, kroga upravičenih oškodovancev ter končno tudi za predvidljivost pričakovane škode zaradi očitane kršitve pravil revidiranja.

10. Glede na tedanjo neveljavnost specialne določbe 54. člena ZGD pa je bila materialnopravno pravilna odločitev pritožbenega sodišča o potrditvi zavrnitve tožbenega zahtevka, ki ga je tožeča stranka uveljavljala na podlagi svojega statusa družbenice, torej na podlagi splošnih določb pogodbene odškodninske odgovornost (239. in 240. člen OZ), saj tožnica na tej pravni podlagi ni bila upravičena zahtevati povrnitve vtoževane škode. Zato je bila materialnopravna pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu, ki ga tožeča stranka vtožuje kot (zatrjevano) oškodovana družbenica, in sicer zaradi izgube osnovnega kapitalskega vložka v družbi T. d. o. o. in izgubljenega dobička za leto 2002 v družbi T. d. o. o.

11. Pritožbeno sodišče je pravilno zavrnilo tudi tožničin zahtevek na podlagi 131. člena OZ, ki določa predpostavke splošne oblike neposlovne odškodninske odgovornosti. Iz poprej navedenega namreč logično sledi, da ostaja pravna podlaga 131. člena OZ relevantna le še za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki ga tožnica uveljavlja kot (zatrjevano) oškodovana upnica, torej iz naslova neplačila dolgovane terjatve iz kreditne pogodbe z družbo T. d. o. o. Drži, da tretja oseba kot upnik lahko načeloma uveljavlja odškodninski zahtevek tudi na podlagi neposlovne odškodninske odgovornosti kršitelja, če uspe dokazati vse relevantne predpostavke prvega odstavka 131. člena OZ. Prav v tem kontekstu pa je pritožbeno sodišče pravilno presojalo pomen in čas nastanka dolžniško-upniškega razmerja, saj je pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti revizorja ključno, da se je tretja oseba na revizorjevo poročilo (tudi) zanesla. Gre namreč za ugotavljanje obstoja nekega specialnega razmerja med ravnanjem revizorja in tretjo osebo, preko katerega (šele) lahko tretja oseba zatrjuje odškodninsko odgovornost revizorja. Zato je pritožbeno sodišče materialnopravno pravilno presodilo, da vzročna zveza med zatrjevano škodo in očitanim protipravnim ravnanjem prve toženke (očitno) ni podana, saj so kreditne obveznosti družbe T. d. o. o. do tožnice izhajale (že) iz leta 1999. Posledično tožnica tekom postopka niti ni zatrjevala, da bi kreditno pogodbo, na podlagi katere je utemeljevala odškodninski zahtevek zaradi neplačila dolgovane terjatve, sklenila zaradi „zaupanja“ v pravilnost spornega revizijskega mnenja.

12. Tako se izkaže, da je glede presoje vzročne zveze po 131. členu OZ bistvena zgolj ugotovitev nižjih sodišč, da so vse okoliščine, ki bi terjale zapis spornega pojasnjevalnega odstavka, obstajale že v letu 2000 in da torej izvirajo iz poslovnega leta, ki ni bilo predmet spornega revizijskega poročila. Na podlagi navedenega pa se izkaže še, da v reviziji očitane procesne kršitve niti ne morejo vplivati na pravilnost sojenja oziroma končno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, saj ne sežejo na izpodbijanje obravnavane bistvene ugotovitve nižjih sodišč.

13. Iz trditvene podlage tožeče stranke namreč ne izhaja, da bi se tožeča stranka kot oškodovana upnica zanesla na sporno revizorsko poročilo ob sklenitvi kreditne pogodbe, ki je bila (šele) kasneje predmet spora v pravdnem postopku. Zato v reviziji zatrjevane procesne kršitve nižjih sodišč iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede pomanjkljive obrazložitve ter ne-izvedbe bistvenih dokazov niti ne morejo učinkovati na končno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi neobstoja vzročne zveze med ravnanjem tožeče stranke in vtoževano škodo.

14. Poleg tega pa je pritožbeno sodišče tudi pravilno ocenilo, da je bila v okoliščinah konkretne zadeve narava (že v pritožbi) očitanih kršitev takšna, da je glede na neobstoj vzročne zveze omogočala (ustrezno) sanacijo na drugostopenjskem sojenju. Posledično se je pritožbeno sodišče izčrpno opredelilo tako do očitkov o nejasnosti obrazložitve prvostopenjske sodbe kot tudi do očitkov, vezanih na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za ekonomijo, D. M. (glej 8. stran sodbe pritožbenega sodišča). Pri tem je logično pojasnilo, zakaj je štelo, da je prvostopenjsko sodišče (že) na podlagi izvedenih dokazov v okviru proste dokazne ocene zadosti popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede na materialnopravno (očitno) neutemeljenost tožbenega zahtevka. S tem se je vsebinsko opredelilo tudi do pritožbenih očitkov glede razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov o pričevanju predlaganih prič in o postavitvi novega izvedenca ekonomske stroke s strani prvostopenjskega sodišča, ki v prvostopenjski sodbi niso bili navedeni. Zavrnitev dokaznih predlogov ima sicer lahko za posledico zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ni pa s tem stranki vzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, če je ustrezno obrazložena.(6) Še posebej pa je pritožbeno sodišče pojasnilo, zakaj bi bila izvedba dokaznega predloga z novim izvedencem zaradi ugotavljanja vzročne zveze v okoliščinah konkretne zadeve nepotrebna. Zato ne drži revizijski očitek, da se pritožbeno sodišče zaradi instituta prekluzije iz 286.b člena ZPP ni ukvarjalo z razlogi za zavrnitev postavitve novega izvedenca oziroma ni ustrezno obravnavalo zavrnjenih dokaznih predlogov in izvedenih dokazov. S sklicevanjem na določbo 286.b člena ZPP je namreč pritožbeno sodišče pravilno opozorilo (le), da tožnica ni pravočasno grajala (zatrjevanih) procesnih kršitev, saj na naroku z dne 5. 11. 2008 ni ugovarjala dokaznemu sklepu o zavrnitvi (preostalih) dokaznih predlogov. Ker pa prvostopenjsko sodišče svoje odločitve o zavrnitvi dokaznih predlogov ni ustrezno pojasnilo, je na pritožbene očitke o tožničini kršitvi pravice do izjave vsebinsko ustrezno odgovorilo pritožbeno sodišče.(7) S tem je pritožbeno sodišče uspelo sanirati očitani procesni kršitvi (iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je v svoji obrazložitvi jasno izpostavilo ključne razloge in dejstva, ki so logično utemeljevala neobstoj vzročne zveze ter s tem pravilnost in zakonitost končne odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka, medtem ko revident tem razlogom in dejstvom ni oporekal, temveč se je preko očitka o ne-izvedbi bistvenih dokazov zgolj posplošeno skliceval na kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s strani obeh nižjih sodišč.

15. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so bile po njegovi presoji bistvenega pomena. Ker se uveljavljani revizijski razlogi niso izkazali za utemeljene oziroma relevantne za razrešitev tega spora, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

16. Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Po izdaji prvostopenjske sodbe je bila prva toženka B. d. o. o., dne 7. 11. 2008 izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o prenehanju po skrajšanjem postopku Okrožnega sodišča v Celju (Srg 2008/33986 z dne 10. 10. 2008). Ker je obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe prevzel J. Č., je slednji kot pravni naslednik prve toženke prevzel tudi ta pravdni postopek.

Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča III Ips 51/97 z dne 23. 12. 1998.

Op. št. (3): Primerjaj tudi Plavšak,N., Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 293.

Op. št. (4): Primerjaj Cigoj, S., Pogodbena odškodninska obveznost, Zbornik znanstvenih razprav, let. XLIII, 1983, str. 66 in nasl.

Op. št. (5): Uradni list RS, št. 45/2001 z dne 7. 6. 2001.

Op. št. (6): Sodba Vrhovnega sodišča III Ips 82/93 z dne 20. 1. 1994.

Op. št. (7): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 425/2011 z dne 25. 9. 2012.

Datum zadnje spremembe:

27.02.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 686/2006
• Sodba II Ips 672/2001
• Sodba II Ips 544/2002