Sodba I Ips 44387/2011-39

Jedro

V fazi odločanja, ali naj se zoper določeno osebo začne preiskava, je treba izhajati iz njenega namena - pri presoji utemeljenega suma se upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva, ne presoja pa se verodostojnosti posameznih nasprotujočih si dokazov.

Izrek

Ugotovi se, da je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem I Ks 44387/2011 z dne 20. 3. 2012 kršena določba prvega odstavka 167. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno državno tožilstvo v Krškem je 14. 9. 2011 pred Okrožnim sodiščem v Krškem zoper obdolženega B. B. vložilo obtožnico zaradi storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom II Ks 44387/2011 z dne 6. 1. 2012 obtožbo vrnil državnemu tožilstvu, da to v roku treh dni zoper obdolženca zahteva opravo preiskave. Okrožno državno tožilstvo v Krškem je 1. 2. 2012 pred Okrožnim sodiščem v Krškem vložilo zahtevo za preiskavo. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Kpr 44387/2011 z dne 7. 3. 2012 zoper obdolženca uvedel preiskavo zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je z izpodbijanim sklepom ugodil pritožbi obdolženčevega zagovornika, sklep preiskovalnega sodnika o uvedbi preiskave razveljavil ter zavrnil zahtevo zahtevo za preiskavo državnega tožilstva.

2. Zoper uvodoma navedeni sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Krškem je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve prvega odstavka 167. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi uveljavljano kršitev.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu, ki se o njej ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi nasprotuje stališču vrhovne državne tožilke.

B.

4. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka navaja, da je namen preiskave, kot izhaja iz drugega odstavka 167. člena ZKP, zbrati dokaze in podatke, potrebne za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek. V tej fazi postopka zadošča, da so zbrani dokazi, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je oseba, zoper katero je vložena zahteva za preiskavo, storila kaznivo dejanje. Zunajobravnavni senat je pri obravnavanju pritožbe zoper sklep o uvedbi preiskave presojal verodostojnost oškodovančeve prepoznave, to je enega od dokazov, ki utemeljujejo sum, da je prav obdolženi B. B. storil očitano kaznivo dejanje. Vrednotenje dokaza je stvar nadaljnjega postopka, če bi do njega prišlo. Z ocenjevanjem in vrednotenjem dokazov je zunajobravnavni senat glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča postavil previsok pravni standard za obstoj utemeljenosti suma, s čimer je storil uveljavljano kršitev prvega odstavka 123. člena KZ-1 in prvega odstavka 167. člena ZKP.

5. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 10349/2009 z dne 14. 7. 2011, na katero se sklicuje vrhovna državna tožilka, med drugim obrazložilo, da je po prvem odstavku 167. člena ZKP eden od pogojev za začetek preiskave obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Procesni zakon zahteva utemeljen sum pri odločanju o priporu, o uvedbi preiskave in v postopku obtoževanja. Gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril, prav tako ne predpisuje dokaznih standardov. Zato jih s posameznimi odločitvami ustvarja ustavna in sodna praksa. Toda utemeljen sum lahko izvira le iz retrospektivno prognostičnega sklepanja, ki vselej temelji na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Takšna verjetnost pa se presoja z vidika sporočljivosti in preverljivosti posameznih dejstev. V fazi odločanja, ali naj se začne zoper določeno osebo preiskava, je seveda treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek. Slednje pomeni, da za presojo obstoja utemeljenega suma ni potrebno, da so v predkazenskem postopku zbrani vsi dokazi, pač pa ugotovljena tista dejstva in zbrani tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Pri presoji utemeljenega suma preiskovalni sodnik upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ne more pa, kot utemeljeno navaja vrhovna državna tožilka v zahtevi, presojati verodostojnosti posameznih nasprotujočih si dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe.

6. V obravnavanem primeru je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem v sklepu I Kpr 44387/2011 z dne 7. 3. 2012, s katerim je odločil, da se zoper obdolženega B. B. začne preiskava, kaznivo dejanje časovno in krajevno opredelil, navedel izvršitveni način ter opisal hude telesne poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec. Zaključek, da naj bi kaznivo dejanje storil prav obdolženi B. B., je preiskovalni sodnik oprl na zapisnik o prepoznavi oseb, iz katerega je razvidno, da je oškodovanec obdolženca prepoznal kot tistega, ki naj bi ga brcnil v glavo, ter na oškodovančevo izpovedbo na glavni obravnavi pred Okrajnim sodiščem v Krškem v zadevi I K 25426/2010. Oškodovanec je med drugim izpovedal tudi, da je obdolženčeve fotografije zasledil na Facebook-u, kjer je izvedel tudi za njegovo ime. V takem položaju so podana dejstva, ki glede na njihovo preverljivost kažejo na takšno stopnjo verjetnosti, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki je preiskovalnemu sodniku omogočala sklepanje o obstoju utemeljenega suma. Zunajobravnavni senat sodišča je sprejeto odločitev oprl na časovno oddaljenost dogodka, zmedo, ki nastane pri pretepu več oseb, oškodovančev šok ter dvom v verodostojnost oškodovančeve prepoznave obdolženca. Takim razlogom načeloma ni mogoče v celoti ugovarjati in bi lahko bili sprejemljivi v nadaljnjih fazah postopka, vendar pa je pri tem zunajobravnavni senat za presojo obstoja utemeljenega suma postavil previsoko zahtevo glede vprašanja, kdaj je ta podan. Zato je treba pritrditi stališču vrhovne državne tožilke, da je z izpodbijanim sklepom kršena določba prvega odstavka 167. člena ZKP.

7. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je z izpodbijanim sklepom kršil določbo prvega odstavka 167. člena ZKP. Vrhovna državna tožilka je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila v obdolženčevo škodo, zato Vrhovno sodišče ni posegalo v pravnomočni sklep (prvi odstavek in drugi odstavek 426. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

13.02.2013

Podobni dokumenti:

• VSK sklep II Kp 31955/2013
• Sodba I Ips 9/98
• Sodba I Ips 66/96