Sodba I Ips 45952/2010-44

Jedro

Obramba mora navesti razloge za verjetnost, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oziroma, da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je obsojenega G. V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da se obtoženca oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena ZKP pa je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti potrebne izdatke oškodovank O. P. in L. D. ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovanke O. P. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 10. 1. 2012 zavrnilo pritožbo zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlagal naj zahtevi ugodi ter sodbo spremeni, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da kršitve zakona, ki jih uveljavlja zahteva, niso podane. Zahteva pa uveljavlja tudi nedovoljen razlog, saj z zahtevo očitka zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, upoštevaje določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, ni mogoče uveljavljati.

4. Zagovornik se je o odgovoru državne tožilke pisno izjavil.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Zagovornik zatrjuje, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe na glavni obravnavi, ki jo ima po 29. členu Ustave RS. Po tej določbi je obsojencu zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče pa je zavrnilo dokazni predlog obsojenca, da se zasliši kot priča voznik reševalnega vozila, ki je pripeljal po nesreči na kraj dejanja in obsojencu povedal, da je pred krajem nesreče tudi njegovo vozilo zaneslo. Obsojenec je v zagovoru ves čas zatrjeval, da do prometne nesreče ni prišlo zaradi nepravilne vožnje, ampak zaradi zunanjega vzroka, zato bi zaslišanje predlagane priče lahko potrdilo ali pa ovrglo njegovo izpovedbo oziroma zagovor, da ga je „zaneslo“ z avtomobilom, ko je pripeljal proti kraju nezgode, zaradi zunanjega vzroka in ne zaradi njegovega nepravilnega ravnanja. Zaslišanje voznika reševalnega vozila je pravno relevanten dokaz. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo in je dokazni predlog zavrnilo, je kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, kar predstavlja kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog zagovornika za zaslišanje voznika reševalnega vozila kot priče, ker je ocenilo, da izvedba tega dokaza ni materialnopravno relevantna, to je pomembna za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Obrazložilo je, da je okoliščina, o kateri naj bi izpovedovala predlagana priča, kakšno je bilo stanje cestišča, razvidna že iz zapisnika o ogledu. Če bi se izkazalo, da je voznika reševalnega vozila res zaneslo, ko je pripeljal na kraj nesreče, kot naj bi povedal obtožencu, to še ne bi izkazovalo vzroka zanašanja obtoženčevega vozila, saj okoliščine vožnje obeh niso primerljive. Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča (točka 10. sodbe sodišča druge stopnje) ter ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP obrazložilo, zakaj šteje, da dokazni predlog obrambe ne bi prispeval k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo merila po katerih odloča sodišče o dokaznem predlogu in o njegovi utemeljenosti. Ta merila pa je mogoče strniti v sledeče: obramba ima dolžnost, da pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza zatrjuje 1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, 2) dokazno sredstvo in 3) z navedbami okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu, ter da bo dokaz v korist obdolženca. Dolžnost obrambe torej je, da izkaže tudi verjetnost, da bi izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe. Obramba mora navesti razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oziroma, da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli stališče, da pravne relevantnosti predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti obramba ni utemeljila. Izhajali sta iz stališča, sprejetega na podlagi presoje predloga ter izvedenih dokazov, da ni utemeljeno s potrebno stopnjo verjetnosti, da bi lahko priča – voznik reševalnega vozila izpovedal o dejstvih, pomembnih za ugotovitev odločilnih dejstev v zvezi z obstojem kaznivega dejanja. Presodili sta, da glede na izvedene dokaze (ugotovitve o stanju cestišča, zabeležene v zapisniku o ogledu), okoliščina, ki predstavlja le negotovo dejstvo o tem, kaj bi lahko bil razlog za zanašanje reševalnega vozila, ko zagovornik tudi ni utemeljil v predlogu relevantne vzročne zveze med eventuelnim zanašanjem tega vozila in zanašanjem vozila obsojenca, ni takšna, da bi bilo mogoče na podlagi nje sklepati, da je dokaz materialnopravno relevanten in tako pomemben za ugotavljanje dejstev, ki so obsojencu v korist. Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da z zavrnitvijo dokaznega predloga ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe in da sodišče v posledici te kršitve tudi ni storilo kršitve 29. člena Ustave RS ter da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana.

8. V nadaljevanju zahteve zagovornik ocenjuje izvedensko mnenje izvedenca cestno-prometne stroke ter se ne strinja z zaključki tega mnenja in presoja, da tudi priča, oškodovanka L. D., ni potrdila izvedenčeve domneve o hitri reakciji obdolženca, kar naj bi bil razlog za zanašanje vozila. Citira del izpovedbe te priče, da je avto začelo zanašati že na ravnini in zaključuje, da če se je priča spomnila te okoliščine, potem bi se prav tako spomnila tudi kakšne druge nenavadne ali hitre reakcije voznika pred zanašanjem vozila. Ne strinja se z razlogi v pravnomočni sodbi, da je možnost, da je do zanašanja obtoženčevega avtomobila prišlo zgolj zaradi okoliščin, ki so izven njegove sfere, izključena in da je prišlo do zanašanja vozila in do prometne nesreče ravno zaradi protipredpisne obsojenčeve vožnje. Po oceni vložnika zahteve so razlogi sodbe o izvedenskem mnenju ter o zaslišanju izvedenca, obsojenca in oškodovanke v nasprotju z vsebino izpovedb ter izvedenskega mnenja, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. S citiranimi navedbami zagovornik zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne uveljavlja. Tako imenovana protispisnost je podana samo, če se nanaša na kakšno odločilno pravno relevantno dejstvo in le takrat, če sodišče v sodbi reproducira dokaz v nasprotju z njegovo vsebino, česar pa zagovornik z navedbami, s katerimi utemeljuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ne zatrjuje, ampak ostaja na ravni trditev, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena.

10. Ker kršitev zakona po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana in ker vložnik uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. a členom ZKP. Vrhovno sodišče je ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih s sodbo sodišča prve stopnje in sklepom o oprostitvi plačila sodne takse z dne 7. 5. 2012 presodilo, da bi bilo s plačilom stroškov postopka, nastalih z vloženim izrednim pravnim sredstvom, ogroženo vzdrževanje obtoženca in oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.

Datum zadnje spremembe:

13.02.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 6758/2010-36
• Sodba I Ips 413/2007
• Sodba I Ips 36/2010