Sodba III Ips 57/2012

Jedro

Če pravdna stranka dejstev ne navede dovolj določno, pa bi jih glede na aktivnost nasprotne pravdne stranke morala, sodišče ne more izvesti dokaznega postopka, zato da bi ugotavljalo (in ne dokazovalo) dejstva, ki jih pravdna stranka sploh ni (dovolj) konkretno navedla. Neizvedba dokazov v takšnem primeru ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka ali kršitve ustavnih pravic, temveč je upoštevaje razpravno načelo zgolj posledica neustrezne aktivnosti pravdne stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v višini 670.096,96 EUR z zamudnimi obrestmi ugodilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišči sta presodili, da toženec trditvenemu bremenu ni zadostil in da je kot bivši poslovodja tožeče stranke odškodninsko odgovoren.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Dopolnitve revizije z dne 20. 9. 2012 Vrhovno sodišče ni upoštevalo, ker je bila vložena po izteku roka za vložitev revizije (prvi odstavek 367. člena ZPP).

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), zato se po prvem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po novih predpisih.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

Vtoževana dejanja so bila storjena pred 30. 9. 2004, ko je bil toženec poslovodja tožeče stranke, ki je organizirana kot družba z omejeno odgovornostjo.

Toženec je kot poslovodja odobraval izplačila iz sredstev tožeče stranke za izdatke, ki niso imeli nobene zveze z njenim poslovanjem, med drugim za hotelske storitve v raznih državah po svetu in letalske karte, oblačila, čevlje, parfume, drage alkoholne pijače in druge luksuzne izdelke.

Prav tako je toženec, očitno za svoje osebne potrebe, dvigoval oziroma odobril gotovinske dvige z računa tožeče stranke.

Poraba sredstev in gotovinski dvigi z računa tožeče stranke so skupaj znašali 670.097,96 EUR.

Revizijske navedbe

6. Toženec v reviziji zatrjuje, da je v postopku navedel vsa pravno relevantna dejstva in predlagal dokaze za podkrepitev svojih navedb, da kot bivši poslovodja tožeče stranke ni odškodninsko odgovoren. Očita, da mu ni bila dana možnost izvedbe predlaganih dokazov.

Presoja utemeljenosti revizije

7. Revizija ni utemeljena.

8. Tožeča stranka je zaradi zatrjevane i) neupravičene porabe sredstev tožeče stranke in ii) neupravičenih gotovinskih dvigov z računa tožeče stranke uveljavljala odškodninsko odgovornost toženca kot bivšega poslovodje tožeče stranke. Za odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo se po analogiji uporablja določba 258. člena ZGD,(1) ki ureja skrbnost in odgovornost članov uprave delniške družbe. V skladu s to določbo morajo člani uprave pri vodenju poslov ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe (prvi odstavek 258. člena ZGD). Člani uprave solidarno odgovarjajo družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 258. člena ZGD).

9. Sodišče druge stopnje je potrdilo presojo sodišča prve stopnje, da toženec tožbenega zahtevka tožeče stranke ni (dovolj) konkretno prerekal. Presodilo je, da pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izpeljalo dovolj natančnega dokaznega postopka, ni utemeljen, saj predlagani dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev strank.

10. V skladu z razpravnim načelom mora v pravdnem postopku vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Kako natančno mora tožena stranka prerekati tožbeni zahtevek, je med drugim odvisno od kvalitete predhodnih navedb tožeče stranke. Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena je obseg dokaznega postopka vezan na predhodno trditveno podlago pravdnih strank. S predlaganjem dokazov namreč ni mogoče nadomestiti zatrjevanja dejstev.

11. Če pravdna stranka dejstev ne navede dovolj določno, pa bi jih glede na aktivnost nasprotne pravdne stranke morala, sodišče ne more izvesti dokaznega postopka, zato da bi ugotavljalo (in ne dokazovalo) dejstva, ki jih pravdna stranka sploh ni (dovolj) konkretno navedla. Neizvedba dokazov v takšnem primeru ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka ali kršitve ustavnih pravic, temveč je upoštevaje razpravno načelo zgolj posledica neustrezne aktivnosti pravdne stranke. Očitek toženca, da mu je sodišče z neizvedbo predlaganih dokazov onemogočilo obravnavanje pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP), ni utemeljen, saj je bila neizvedba predlaganih dokazov posledica pomanjkljive trditvene podlage toženca, ne pa tega, da bi jih bilo sodišče spregledalo.

12. Kot je obrazložilo že sodišče druge stopnje, je tožeča stranka v obravnavanem primeru neupravičeno porabo sredstev konkretno opredelila v II. točki tožbe, in sicer s 56 postavkami za leto 2003 in 46 postavkami za leto 2004. Navedla je datum računa, znesek v SIT, številko računa in izdajatelja računa. V priloženih listinah (priloga A4 in A5) je namen porabe še konkretneje opredeljen. Revizijski očitek toženca, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke, čeprav naj bi toženec podal dovolj navedb, ni utemeljen. Toženec je izvedenca finančne stroke predlagal v pripravljalni vlogi z dne 15. 9. 2011, potem ko je navedel, da "se strinja, da v zadevi poda svoje mnenje izvedenec finančne stroke, kar tožba predlaga kot dokaz pod tč. II" (list. št. 82). Toženec pri tem ni navedel, katero dejstvo naj se s tem dokazom dokazuje. Tudi sicer posameznim postavkam neupravičene porabe sredstev ni konkretno ugovarjal, temveč je zgolj na splošno zatrjeval, da so vsi računi, ki jih je predložila tožeča stranka, nastali s poslovanjem tožeče stranke. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča druge stopnje, da v takšnem primeru, ko toženec posameznim postavkam ni bolj konkretno ugovarjal, ni bilo treba izvajati dokaza z izvedencem finančne stroke. Dokazni postopek namreč ni namenjen ugotavljanju nezatrjevanih dejstev, temveč dokazovanju (dovolj) konkretno zatrjevanih dejstev. Navedbe toženca, da naj bi izvedenec finančne stroke podal ugotovitve v zvezi s knjigovodskimi listinami, kot jih je predlagal toženec, in v zvezi s stroški poslovanja, na kaj se nanašajo dvigi in izpiski transakcijskih računov, ter ali ima poraba pravno in računovodsko podlago v poslovnih knjigah tožene stranke, so nedovoljena revizijska novota (372. člen ZPP), zato se Vrhovno sodišče do teh revizijskih navedb ne opredeljuje.

13. Tožeča stranka je v tožbi konkretno opredelila tudi neupravičene gotovinske dvige, in sicer je navedla 158 postavk za leto 2003 in 43 postavk za leto 2004, ki so po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje vse razvidne iz kopij bančnih izpiskov in specifikacij dvigov (priloga A2 in A3). Revizijski očitek, da je toženec v tem delu podal ustrezne navedbe, torej navedbe, ki so dovolj določne, tako da bi moralo sodišče izvesti nadaljnji dokazni postopek, ni utemeljen. Vrhovno sodišče tudi v tem delu pritrjuje presoji sodišča druge stopnje (12. in 13. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), da toženčeve navedbe v pripravljalni vlogi z dne 10. 8. 2011, priporočeno oddani na pošto 16. 8. 2011 (" ... da je bila upravičenost dela dvigov denarnih sredstev (NLB banka d.d. in ostale banke) materialni strošek tekočega poslovanja družbe O. d.o.o., za kar so obstajali določeni potni nalogi zaposlenih delavcev in ostali izdatki pokriti z računi za tekoče poslovanje in zakoniti blagajniški izdatki v okviru poslovanja", list. št. 52), niso bile dovolj konkretne, da bi sodišče lahko izvajalo nadaljnji dokazni postopek. Prav tako je sodišče druge stopnje pravilno presodilo (20. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), da te toženčeve navedbe ne predstavljajo obrazloženega ugovora višini škode oziroma konkretnega nasprotovanja posameznim postavkam škode, zato revizijski očitek tudi v tej smeri ni utemeljen.

14. Revizijski očitek toženca, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem računovodkinje M. H. kot priče, čeprav naj bi toženec podal dovolj navedb, ni utemeljen. Toženec je v pripravljalni vlogi z dne 10. 12. 2007 navedel, da "so vsi ti računi, ki se zdijo tožeči stranki sporni, nastali z rednim poslovanjem tožeče stranke" ter predlagal, da se o tem zasliši nekdanjo računovodkinjo tožeče stranke. Vrhovno sodišče se tudi v tem delu strinja s presojo sodišča druge stopnje, da v takšnem primeru, ko toženec posameznim postavkam ni bolj konkretno ugovarjal, ni bilo potrebno izvajati dokaznega predloga z zaslišanjem prič.

15. Prav tako ni utemeljen revizijski očitek o napačnosti stališča sodišča druge stopnje, da mnenje pooblaščenega revizorja I. d.o.o. (priloga B 78), ki ga je v spis vložil toženec, za ta spor ni relevantno. Sodišče druge stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da tožeča stranka v tem sporu tožencu ne očita prirejanja računovodskih izkazov (18. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Neutemeljen je tudi nadaljnji revizijski očitek toženca, da je sodišče druge stopnje odškodninsko odgovornost poslovodje zmotno štelo za objektivno. Sodišče takšnega stališča ni zavzelo. Glede elementa krivde se je opredelilo v 17. točki obrazložitve sodbe.

16. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da toženčevi ne dovolj konkretni ugovori o porabi sredstev in gotovinskih dvigih za potrebe poslovanja tožeče stranke ne zadoščajo za izvedbo dokaznega postopka v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka na odškodninski podlagi.

17. Vrhovno sodišče pa pritrjuje tožencu, da je v postopku podal relevantne navedbe o posojilni pogodbi med pravdnim strankama. Toženec pravilno opozarja, da je v vlogi z dne 10. 8. 2011 navedel, da je za plačilo računov osebne porabe toženca obstajal pravni temelj, in sicer sklep skupščine lastnikov in posojilna pogodba (list. št. 51), ter da je tožeča stranka v okviru zakonitega posojilnega razmerja med pravdnima stranka odobrila izplačilo posojila z likvidacijo plačila računov po kreditnih karticah in delnih dvigih denarnih sredstev, ki jih je knjižila na kontih dolgoročne terjatve iz naslova posojilnega razmerja (list. št. 52). Prav tako toženec pravilno opozarja, da je že sama tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 14. 6. 2011 trdila, da sta pravdni stranki dne 8. 1. 2002 podpisali posojilno pogodbo za posojilo v višini 193,000.000,00 SIT (sedaj 805.374,73 EUR) z datumom vračila 31. 12. 2010 ter da sta stranki v pogodbi izrecno zapisali, da se posojilo nakazuje na račun toženca kot posojilojemalca ali po njegovem nalogu na račun tretjih oseb (list. št. 45). Tožeča stranka je tudi trdila, da se je osebna potrošnja toženca v poslovnih knjigah knjižila kot posojilo tožencu (list. št. 45).

18. Očitek toženca, da se sodišči prve in druge stopnje do teh trditev nista opredelili, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je opredelilo z obrazložitvijo, da toženec ni postavil nobenih relevantnih trditev v zvezi z odškodninsko tožbo (zadnji odstavek na 4. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), sodišče druge stopnje pa se je opredelilo v 19. točki obrazložitve sodbe, v kateri je zavzelo stališče, da so pritožbene trditve o posojilni pogodbi med pravdnima strankama preveč pavšalne za obravnavo.

19. Presoja, da so bile trditve toženca o posojilni pogodbi preveč pomanjkljive za vsebinsko obravnavo, je napačna in predstavlja kršitev prvega odstavka 7. člena in kršitev 212. člena ZPP. Trditve toženca o posojilni pogodbi v pripravljalni vlogi z dne 10. 8. 2001 je treba namreč presojati skupaj s predhodnimi navedbami tožeče stranke iz pripravljalne vloge z dne 14. 6. 2011, kjer se zatrjuje konkretna posojilna pogodba (z dne 8. 1. 2002), konkreten znesek posojila (193,000.000,00 SIT) in konkreten datum vračila (31. 12. 2010). Navedena kršitev določb ZPP ni absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP). Pod pogojem, da bi navedena kršitev določb ZPP lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, bi lahko šlo kvečjemu za (perpetuirano) relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP), vendar pa toženec konkretnih trditev o verjetnosti vpliva kršitve na rezultat sojenja ni podal, zato njegov očitek ni utemeljen.

20. Vrhovno sodišče pri tem dodaja, da toženčevi dodatni ugovori, da očitana poraba sredstev in gotovinski dvigi predstavljajo posojilo tožencu, v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka na pravnoposlovni podlagi niso sklepčni. Dolžnost posojilojemalca je, da dano posojilo vrne posojilodajalcu (569. člen Obligacijskega zakonika). Na podlagi toženčevih trditev o porabi posojila iz posojilne pogodbe med pravdnima strankama, trditev tožeče stranke o nevračilu posojila (list. št. 45 in 63) ter na podlagi ugotovitve sodišča druge stopnje, da toženec ni nikoli pojasnil, kako naj bi sredstva po omenjeni posojilni pogodbi vračal, ni mogoče zaključiti, da bi bilo treba tožbeni zahtevek ob presoji na podlagi posojilne pogodbe zavrniti. Glede na navedeno je neutemeljen revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče zmotno presodilo, da v kolikor bi toženec pojasnil način vračila po posojilni pogodbi, bi bila sodba pritožbenega sodišča drugačna. Na drugačno presojo revizijskega očitka povsem pavšalna navedba toženca "da je del obračuna obresti iz kreditov bil vrnjen" (list. št. 55) ne more vplivati. Odločitev sodišča druge stopnje je tako pravilna tudi ob presoji tožbenega zahtevka na podlagi posojilne pogodbe.

21. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je omejeno tako glede svoje dovoljenosti, kot tudi glede revizijskih razlogov. Revizije med drugim ni mogoče vložiti iz razloga, da naj bi bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Prav tako revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijske navedbe, ki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, so zato pravno neupoštevne.

Odločitev o reviziji

22. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na konkretizirane revizijske navedbe toženca, ki so bile bistvene za odločitev.

23. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS III Ips 86/2004 z dne 24. 5. 2005.

Datum zadnje spremembe:

11.02.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 889/2009
• VSL sodba I Cp 1814/2011
• VSL Sodba I Cp 693/2017