Sodba III Ips 7/2012

Jedro

Glede na to, da ZGD predvideva možnost zastopanja družbe po več osebah ter da ima v praksi predvsem v večjih gospodarskih družbah, med katere gre šteti tudi tožečo stranko, upravičenje za zastopanje družbe več oseb, bi morala tožeča stranka za uspeh v tej pravdi ob ugotovitvi, da končnega obračuna ni podpisala zakonita zastopnica, trditi in dokazati bodisi, da je bila zakonita zastopnica edina upravičena za sklepanje tovrstnih pogodb pri tožeči stranki, bodisi da končnega obračuna ni podpisala nobena od oseb, ki je imela v času podpisa končnega obračuna pri tožeči stranki poleg zakonite zastopnice upravičenje za sklenitev takšne pogodbe. V kolikor pa je tožeča stranka vedela, kdo je bil dejanski podpisnik končnega obračuna, bi morala trditi in dokazati, kdo je podpisal končni obračun in da za podpis ni imel pooblastila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v delu, pomembnem za odločanje o reviziji, ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 103.262,89 EUR in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 103.262,89 EUR zavrnilo in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 4.027,82 EUR. V posledici te odločitve je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke, ki je izpodbijala le odločitev glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 103.262,89 EUR, zavrnilo. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

3. Tožeča stranka z revizijo napada sodbo pritožbenega sodišča zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

5. Postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato je Vrhovno sodišče na podlagi določbe drugega odstavka njegovega 130. člena pri postopanju in odločanju ravnalo po določbah ZPP, kakršne so veljale pred uveljavitvijo novele ZPP-D.

6. Prvotno tožena stranka družba M. d.o.o. se je tekom postopka preimenovala v A. d.o.o. Le-ta je bila dne 23. 2. 2007 zaradi pripojitve k družbi H. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra. Zato je sodišče prve stopnje po pozivu pravni naslednici tožene stranke naj prevzame pravdo, postopek na podlagi sklepa z dne 31. 1. 2012 nadaljevalo s pravno naslednico prvotno tožene stranke družbo H. d.o.o.

Relevantno dejansko stanje

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

pravdni stranki sta se pogajali in dogovarjali o dokončni ureditvi spornih razmerij iz naslova gradbenih del pri izgradnji Centra S.;

tožena stranka je tožeči stranki predlagala poravnavo, po kateri bi vse svoje obveznosti iz zgoraj navedenega projekta plačala z nakazilom zneska v višini 46 mio SIT (dopis z dne 5. 3. 2003, priloga B6); v ta namen je tožena stranka pripravila „Končni obračun S.“ (v nadaljevanju končni obračun, priloga B5) in ga posredovala zakoniti zastopnici tožeče stranke v podpis;

podpisan (in žigosan) končni obračun je bil M., direktorju tožene stranke, poslan s faksa tožeče stranke;

tožena stranka je tožeči stranki skladno s končnim obračunom dne 17. 3. 2003 nakazala 46 mio SIT;

podpis na končnem obračunu ni podpis zakonite zastopnice tožeče stranke.

Razlogi za zavrnitev revizije

8. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom v višini

103.262,89 EUR

od tožene

stranke

uveljavljala še plačilo razlike med zneskom, ki je predstavljal neplačani dolg tožene stranke po I., II., III. in IV. začasni situaciji skupaj z zadržanimi sredstvi, ter zneskom, ki ga je tožena stranka na podlagi končnega obračuna dne 17. 3. 2003 plačala tožeči stranki. Veljavnosti končnega obračuna, ki ima naravo izvensodne poravnave, tožeča stranka ni priznala, ker ga ni podpisala njena zakonita zastopnica.

9. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 69. členu določa, da se pogodba, pa tudi drug pravni posel, lahko sklene tudi po zastopniku. Upravičenost za zastopanje temelji na zakonu, na drugem pravnem aktu ali na izjavi volje zastopanega (pooblastitev). Skladno s prvim odstavkom 32. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) zastopajo družbo tiste osebe, ki so določene neposredno v ZGD (t.i. zakoniti zastopniki) oziroma osebe, ki so določene v aktu o ustanovitvi družbe (t.i. statutarni zastopniki). Korporacijsko pravo kot posebno možnost zastopanja gospodarskih družb predvideva prokuro (33. člen ZGD), OZ pa poleg („splošne“) pooblastitve (74. člen) za zastopanje gospodarskih družb predvideva še t.i. poslovno pooblastilo, to je pooblastilo po zaposlitvi in pooblastilo trgovskim potnikom (80. in 81. člen).

10. Sodišče druge stopnje je sledilo ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da končnega obračuna na strani tožeče stranke ni podpisala njena zakonita zastopnica L. Ž. Ob pravilnem izhodišču, da je bilo trditveno in dokazno breme glede dejstva, da končnega obračuna ni podpisala oseba, ki je pri tožeči stranki imela pooblastilo za sklenitev take pogodbe, na tožeči stranki, je sodišče druge stopnje odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilno utemeljilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni niti trdila še manj pa dokazala, da dejanski podpisnik končnega obračuna na strani tožeče stranke za podpis končnega obračuna ni bil pooblaščen.

11. Tožeča stranka je v postopku pred sodišči nižjih stopenj trdila, da končnega obračuna ni podpisala pooblaščena oseba tožeče stranke. Te trditve je konkretizirala v smeri, da končnega obračuna ni podpisala zakonita zastopnica družbe, pri čemer pa ni trdila, da je bila L. Ž. kot zakonita zastopnica tožeče stranke v družbi edina upravičena za sklepanje tovrstnih pogodb. Glede na to, da ZGD predvideva možnost zastopanja družbe po več osebah ter da ima v praksi predvsem v večjih gospodarskih družbah, med katere gre šteti tudi tožečo stranko, upravičenje za zastopanje družbe več oseb, bi morala tožeča stranka za uspeh v tej pravdi ob ugotovitvi, da končnega obračuna ni podpisala L. Ž., trditi in dokazati bodisi, da je bila L. Ž. edina upravičena za sklepanje tovrstnih pogodb pri tožeči stranki, bodisi da končnega obračuna ni podpisala nobena od oseb, ki je imela v času podpisa končnega obračuna pri tožeči stranki poleg zakonite zastopnice upravičenje za sklenitev takšne pogodbe. V kolikor pa je tožeča stranka vedela, kdo je bil dejanski podpisnik končnega obračuna, bi morala trditi in dokazati, kdo je podpisal končni obračun in da za podpis ni imel pooblastila. Revidentka zgolj s ponavljanjem navedb, ki jih je sodišče druge stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe upoštevalo, in sicer da končnega obračuna ni podpisala zakonita zastopnica tožeče stranke L. Ž., odločitve sodišča druge stopnje ne more izpodbiti.

12. Na sicer splošne revizijske očitke o pomanjkanju skrbnosti tožene stranke je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Da ne bi prišlo do ponavljanja, se Vrhovno sodišče na razloge izpodbijane sodbe v tem delu sklicuje.

13. Revidentka skozi očitke o zmotnih ugotovitvah glede vprašanj o prejemu in pošiljanju telefaksa, o domnevnem falsifikatu telefaksa ter o nepredložitvi izvirnika telefaksa s strani tožeče stranke uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter izpodbija dokazno oceno sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče je pravna in ne dejanska instanca, zato na tej stopnji uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

14. Revizijske navedbe o tem, da je nelogično, da je bil telefaks poslan M., če se je pa tožeča vseskozi dogovarjala s H. in o kazenski ovadbi za odločitev v tej zadevi niso odločilnega pomena, zato se Vrhovno sodišče v njihovo presojo ni spustilo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZPP).

15. Po povedanem je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti, saj niso podani razlogi, uveljavljani v reviziji in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (378. člen ZPP).

Izrek o stroških postopka

16. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

11.02.2013

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cpg 463/2020
• VSL Sodba I Cpg 695/2018
• VSL sodba Cpg 682/94