Sodišče:	Vrhovno sodišče
Oddelek:	Upravni oddelek
ECLI:	ECLI:SI:VSRS:2012:X.IPS.302.2012
Evidenčna številka:	VS1014059
Datum odločbe:	23.10.2012
Opravilna številka II.stopnje:	Sodba UPRS I U 1508/2011
Področje:	PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - UPRAVNI SPOR
Institut:	dovoljenost revizije - blagovna znamka - relativni razlog za zavrnitev znamke - pomembnost pravnega vprašanja

Jedro

Pomembnost postavljenih vprašanj revidentka utemeljuje z grajo izpodbijane odločitve in s ponavljanjem trditev o podobnosti primerjanih znakov, ki jih je uveljavljala že v ugovornem postopku pred Uradom in kasneje pred prvostopenjskim sodiščem. S temi trditvami revidentka ne izkaže niti okoliščin, ki bi utemeljevale pomembnost navedenih pravnih vprašanj za obravnavani primer, niti okoliščin, ki bi utemeljevale pomembnost navedenih pravnih vprašanj za pravni red v celoti. Z njimi skuša namreč skozi očitek napačne analize upoštevnih dejavnikov za presojo podobnosti med spornima znamkama doseči, da Vrhovno sodišče s svojo presojo nadomesti dejansko presojo sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1.

V postopku pred Uradom Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Uradom) in sodiščem prve stopnje je bila opravljena primerjava med znakom prijavitelja A. L. „NOR na“ v sliki (št. Z-200970800), na eni strani:

ter revidentkino znamko Skupnosti (CTM) „NORMA“ v besedi (št. 004306841), na drugi strani:

NORMA

2. Urad je z odločbo 31207-800/2009-17 z dne 29. 7. 2011 zavrnil ugovor tožeče stranke zoper registracijo znamke „NOR na“ v sliki št. Z-200970800 prijavitelja A. L. V ugovoru se je tožeča stranka sklicevala na svojo znamko Skupnosti (CTM)

„NORMA“ v besedi (št. 004306841)

, registrirano za blago iz razreda 21 in 25 Nicejske klasifikacije (v nadaljevanju NK)(1). Po oceni Urada sta si znaka, upoštevaje vizualno, fonetično in pomensko analizo, kot tudi gledano v celoti, kljub enakemu oziroma

podobnemu blagu, ki ga varujeta,

toliko različna, da ne obstaja verjetnost, da bi relevantni potrošniki blago, označeno s prijavljenim znakom, povezovali z blagom, označenim z znamko vložnika ugovora, oziroma da bi bili v zmoti glede izvora blaga.

3.  Tožeča stranka je v upravnem sporu zoper odločbo Urada vložila tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrnilo.

4. Zoper sodbo sodišča prve stopnje tožeča stranka vlaga revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje na določbah 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Vrhovnemu sodišču predlaga ugoditev reviziji s spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo prvenstveno predlaga zavrženje revizije, podrejeno pa njeno zavrnitev.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Revidentka dovoljenost revizije utemeljuje z obstojem zanjo zelo hudih posledic izpodbijane sodbe (3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Zatrjuje, da bi v primeru ohranitve izpodbijane sodbe v veljavi izgubila praktično ves slovenski trg, zaradi česar bi utrpela premoženjsko škodo v višini cca 0,26 mrd EUR, kar naj bi predstavljalo pričakovano izgubo njenega letnega prihodka na slovenskem trgu. Za utemeljitev zelo hudih posledic izpodbijane odločitve pavšalne ocene pričakovane izgube letnih prihodkov, ki jih revidentka upoštevaje njena predvidevanja o deležu zaslužka na slovenskem trgu izpelje na podlagi podatkov o višini prihodkov od prodaje blaga pod znamko NORMA v Nemčiji, ne zadoščajo. Da bi revidentka v tem delu zadostila trditvenemu bremenu, bi morala navesti konkretne podatke o višini prihodkov iz prodaje blaga pod znamko NORMA na slovenskem trgu, zmanjšanih za stroške, ki so bili potrebni za realizacijo teh prihodkov (zelo hude posledice za stranko namreč predstavlja zgolj izguba zaslužka in ne izguba prihodkov od prodaje v celoti, kot si to očitno glede na postavljene trditve napačno razlaga revidentka).

8. Revidentka nadalje dovoljenost revizije utemeljuje z navedbo, da gre po vsebini zadeve za pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Izpostavi štiri vprašanja: (1) ali se vrednost zaščite enobesedne znamke v besedi v standardnih/običajnih črkah enostavno „izniči“ glede na povsem neizrazit grafizem identične kasnejše znamke, (2) ali ena sama črka (upoštevaje celokupno presojo videza znamk) v besedi predstavlja zadostni razlog za zaključek o tem, da sta besedni znamki brez drugih (bistvenih) razlikovalnih elementov v podobi in hkrati ob vseh ostalih identičnih črkah enostavno različni, (3) kakšna so merila presoje sodišča in Urada, ko gre v primeru prejšnje znamke za homonimno znamko in (4) ali je bil pravni standard večja podobnost blaga/manjša podobnost znakov v konkretnem primeru pravilno uporabljen. Pomembnost postavljenih vprašanj revidentka utemeljuje z grajo izpodbijane odločitve in s ponavljanjem trditev o podobnosti primerjanih znakov, ki jih je uveljavljala že v ugovornem postopku pred Uradom in kasneje pred prvostopenjskim sodiščem. S temi trditvami revidentka ne izkaže niti okoliščin, ki bi utemeljevale pomembnost navedenih pravnih vprašanj za obravnavani primer, niti okoliščin, ki bi utemeljevale pomembnost navedenih pravnih vprašanj za pravni red v celoti. Z njimi skuša namreč skozi očitek napačne analize upoštevnih dejavnikov za presojo podobnosti med spornima znamkama doseči, da Vrhovno sodišče s svojo presojo nadomesti dejansko presojo sodišča prve stopnje.

9. Nadalje skuša revidentka dovoljenost revizije utemeljiti s pavšalnim sklicevanjem na odstop od prakse sodišča prve stopnje ter na odstop od načelnih stališč, ki jih je sprejelo Sodišče Evropskih skupnosti (v nadaljevanju SES, sedaj Sodišče Evropske unije). Dejansko pa zatrjuje le odstop od sprejetih stališč in kriterijev, ki jih je SES sprejelo v zadevah Canon Kabushiki Kaisha proti

Metro-Goldwyn-Mayer Inc.,

C-39/97 z dne 29. 9. 1998, in Sabèl BV proti Puma AG, C-251/95 z dne 11. 11. 1997.

10. Revidentka navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravnega standarda „večja podobnost blaga/manjša podobnost znakov“, ki ga je SES uveljavilo v sodbi C-39/97, v kateri je bilo zavzeto stališče, da bolj kot so si blago in storitve podobni, bolj se morajo znamke med seboj razlikovati, in obratno. Iz odločitve sodišča prve stopnje izhaja, da je bila v konkretnem primeru visoka stopnja podobnosti blaga presežena z nizko stopnjo podobnosti med prijavljenim znakom in registrirano znamko, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljilo z opravljeno celovito primerjavo znakov. Prav opravljena celovita primerjava znakov prvostopenjskega sodišča pa ovrže tudi revidentkino sklicevanje na zatrjevani odstop od stališča SES, izraženega v sodbi C-251/95, po katerem je treba pri oceni podobnosti znamk upoštevati vidno, slušno in pomensko podobnost zadevnih znakov, zlasti njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov.

11. Ker revizija ne izpolnjuje nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

12. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Ker tožeča stranka v revizijskem postopku ni uspela, sama krije stroške revizije (2. točka izreka).

----

Op. št. (1): Klasifikacije, sprejete z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, revidiranim dne 14. julija 1967; Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, in Uradni list RS-MP, št. 9/92.

Zveza:


Pridruženi dokumenti:*

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014