Sodba I Ips 47032/2010-105

Jedro

Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje (in ne več kaznivih dejanj ali morda nadaljevano kaznivo dejanje) mora obstajati ne samo več povezovalnih okoliščin, ampak mora iz ravnanj storilca izhajati takšna homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj storilca na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb.

V primerih storitve dveh ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, kjer ni možna pravna opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, vendar pa glede na kraj, način ali druge dane okoliščine dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost in so storjena (ali poskušana) istočasno ali zaporedoma iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov, mora sodišče uporabiti institut nadaljevanega kaznivega dejanja na podlagi izrecne določbe 54. člena KZ-1.

Kadar pa sodišče ugotovi, da v primeru storitve več kaznivih dejanj v določenem časovnem obdobju ne gre za eno kaznivo dejanje niti ni mogoča uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja, bodo posamezna kazniva dejanja obravnavana kot kazniva dejanja v realnem steku, v takšnih primerih pridejo v poštev vsi instituti splošnega dela KZ.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se glasi:

Obsojeni M. K. je

k r i v ,

da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ob izvajanju pogodb in poslov preslepil druge s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene, zaradi celotnih in tudi delnih neizpolnitev obveznosti pa je strankam povzročil veliko premoženjsko škodo,

s tem, da je kot direktor družbe M. d. o. o., Ljutomer:

1. dne 10. 3. 2002 v Ljutomeru sklenil z investitorko E. T. pogodbo za stanovanjsko hišo št. 1/02, katero je tudi izvajal in po kateri se je zavezal, da bo investitorki na ključ postavil stanovanjsko hišo v vrednosti 20.782.560,00 SIT (86.724,09 EUR), pri čemer mu je E. T. dne 10. 3. 2002 izročila avans v znesku 4.000.000,00 SIT (16.691,70 EUR), dela pa bi moral opraviti v roku 4 – 6 mesecev, vendar pa je do druge polovice junija 2002, ko je neopravičeno z deli končal in gradbišče zapustil, opravil gradbena dela v vrednosti 1.173.536,46 SIT (4.897,08 EUR), celotne pogodbe pa ni nameraval izpolniti, ker je preostala dobljena sredstva porabil za pokritje svojih dolgov ter je tako E. T. povzročil premoženjsko škodo v znesku 2.826.463,46 SIT (12.635,74 EUR),

2. v mesecu aprilu 2002 dogovoril z direktorjem zadruge SKZ L. - J. H., da bo za svojo družino nabavljal različni gradbeni material pri zadrugi in se zavezal, da bo blago plačal v roku 15 dni po izstavitvi računa, vendar pa prevzetega blaga zaradi finančnih težav ni nameraval plačati že ob dogovoru ter je tako prevzel blago po računu št. 2201336 z dne 14. 6. 2002 v znesku 6.280,00 SIT (26,21 EUR) in je tako povzročil SKZ L. z. o. o., premoženjsko škodo v znesku 6.280,00 SIT (26,21 EUR),

3. v mesecu juniju 2002 v S. pri samostojnem podjetniku L. D. „V...“ dogovoril, da bo pri njem za svojo družbo nabavljal gradbeni les, ki ga bo uporabljal za gradnjo po tujem sistemu in bo prevzeto blago plačal po izstavitvi računov, vendar pa prevzetega blaga ni nameraval plačati, ker je bil že v finančnih težavah ter tako D. preslepil, da mu je gradbeni les izročal, ker pa izstavljenih računov št. 47/02 z dne 17. 6. 2002 v znesku 469.704,00 SIT (2.072,71 EUR), št. 68/02 z dne 25. 7. 2002 v znesku 263.664,00 SIT (1.100,25 EUR) in št. 70/02 z dne 30. 7. 2002 v znesku 288.990,00 SIT (1.205,93 EUR) ni plačal, je samostojnemu podjetniku L. D. povzročil premoženjsko škodo v znesku 1.022.358,00 SIT (4.266,22 EUR),

4. v mesecu avgustu 2002 s samostojnim podjetnikom L. Š. v K. dogovoril, da je pri njem prevzemal različni material za krovska dela ter se zavezal, da bo prevzeto blago plačal v roku 30 dni po izstavitvi računa, vendar pa prevzetega blaga ni nameraval plačati že ob dogovoru ter je tako L. Š. preslepil, da mu je izdal material po:

računu št. 1059/02 z dne 31. 8. 2002 v znesku 122.472,80 SIT (511,07 EUR),

računu št. 1107/02 z dne 6. 9. 2002 v znesku 167.713,46 SIT (699,86 EUR),

ker pa prevzetega materiala ni plačal je E... - L. Š., s. p., povzročil premoženjsko škodo v znesku 290.186,16 SIT (1.290,93 EUR)

s čimer je zgoraj naštetim oškodovancem povzročil premoženjsko škodo v skupnem znesku 4.145.287,62 SIT (17.297,98 EUR).

S tem je storil nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (KZ).

Na podlagi prvega odstavka 234. a člena KZ se obsojencu izreče kazen

1 (eno) leto zapora.

Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP se oškodovance:

oškodovanca B. F. - I., s. p., Gornja Radgona, s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 10.826,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 904,21 EUR od dne 18. 4. 2002 dalje do plačila, od zneska 6.102,49 EUR od dne 16. 2. 2002 dalje do plačila in od zneska 3.819,48 EUR od dne 20. 9. 2001 dalje do plačila,

oškodovano družbo P. d. o. o., Ljutomer, s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 2.900,41 EUR,

oškodovano družbo Ž., Murska sobota, d. o. o., s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 1.440,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 1. 2002 dalje do plačila,

oškodovano družbo E. d. o. o., Gornja Radgona, s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 4.256,00 EUR,

oškodovano B. Z., Švica, se s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom;

oškodovana Š. H. in L. H., s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom;

napoti na pravdo.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je M. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je kazen dve leti in šest mesecev zapora. Obsojenca je sodišče oprostilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), potrebne izdatke obsojenca in nagrado zagovornika je sodišče naložilo v breme proračuna, obsojencu pa je naložilo povračilo stroškov pooblaščencev oškodovancev. Devetim oškodovancem je prisodilo premoženjskopravne zahtevke, dva oškodovanca pa je glede presežka napotilo na pravdo. Sodišče pa je zoper obsojenca na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo glede kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 245. člena KZ in kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ, stroške postopka naložilo v breme proračuna, oškodovanca pa je sodišče s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi zagovornika delno ugodilo in zaradi zdravstvenega stanja obsojenca sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je izrečeno kazen znižalo na dve leti zapora, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, v kateri predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni pravnomočno sodno odločbo tako, da obsojenca v celoti oprosti obtožbe. Zagovornik v zahtevi navaja, da gre v kazenski zadevi za 11 dejanj obdolženca, ki vsako posebej predstavlja kaznivo dejanje poslovne goljufije. Ker v nobenem posameznem primeru ni nastala velika premoženjska škoda, bi kaznivo dejanje moralo biti kvalificirano kot kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem, in ne po drugem odstavku 234. a člena KZ-A. Obenem pa je kazenski pregon za 10 od skupaj 11 dejanj že zastaral, saj institut zastaranja velja za vsako posamezno dejanje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, saj je bilo 11 ravnanj obsojenca pravno opredeljenih kot eno kaznivo dejanje, in ker gre za ponavljajočo se kaznivo dejavnost obsojenca v določenem časovnem obdobju, velja, da je kaznivo dejanje storjeno, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. Vrhovna državna tožilka zato predlaga zavrnitev zahteve.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v odgovoru z dne 20. 8. 2012 vztraja pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B-I.

6. V primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju se postavlja vprašanje pravne kvalifikacije teh dejanj. Sodišče mora pri odločanju o pravni opredelitvi izhajati iz ugotovljenih okoliščin primera. Tako gre lahko v takem primeru za (i) eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več dejanj, ki pa vsako zase nimajo samostojnosti, (ii) ali več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, (iii) ali pa zgolj za več kaznivih dejanj v realnem steku.

7. Opredelitev, da gre v primeru več ravnanj obdolženca za eno kaznivo dejanje, mora izhajati predvsem iz velike homogenosti teh dejanj. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009 ugotovilo, da kazenskopravna teorija in sodna praksa poznata primere, ko je že v zakonu izvršitev kaznivega dejanja opisana tako, da pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj; v takšnih primerih je že "po sili zakona" izključen stek (npr. sestavljena ali alternativna kazniva dejanja, kolektivno kaznivo dejanje, dejanje z nedoločnim številom ponavljanj, itd.). Nadalje pa je v isti sodbi tudi ugotovilo, da obstajajo življenjski primeri, kjer sklep o tem, da več izvršitvenih dejanj pomeni eno kaznivo dejanje (in da ne gre morda za realni stek ali navidezen realni stek oziroma nadaljevano kaznivo dejanje), nima opore v zakonskem besedilu; temveč temelji na smiselni razlagi zakonskega dejanskega stanu ob upoštevanju pogojev, da so dejanja časovno in prostorsko ozko povezana, da so storjena z enotnim naklepom oziroma da izražajo enotnost volje in da so usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine. Za takšne primere bi lahko šlo pri tako imenovanih trajnih kaznivih dejanjih, ali denimo pri nizu premoženjskih dejanj ali pri izvršitvi več (osebnih) dejanj, storjenih proti isti osebi, ki so usmerjena zoper oškodovanje določene osebne dobrine (npr. čast in dobro ime, spolna nedotakljivost itd.). V navedenih primerih posamezna dejanja sicer pomenijo uresničenje zakonskih znakov kaznivega dejanja, pri čemer pa ponavljajoča se ravnanja pomenijo zgolj kvantitativno povečevanje (znotraj) istega "neprava" oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ki predstavlja eno kaznivo dejanje. Tako je npr. Vrhovno sodišče ugotovilo v svoji sodbi I Ips 34/2010 z dne 1. 7. 2010, da je kaznivo dejanje neplačevanja preživnine kaznivo dejanje trajanja, kjer storilec ves čas, zajet v obtožbi, ne plačuje preživnine. Čeprav gre za vsakokratno mesečno opustitev plačevanja preživnine, gre za eno kaznivo dejanje, storjeno zaradi neizpolnjevanja obveznosti vzdrževanja otroka. Podobno velja tudi za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, kjer posamična ravnanja, storjena v določenem časovnem obdobju, izgubijo samostojnost in pomenijo le sestavne dele celotnega dlje časa trajajočega oz. ponavljajočega se ravnanja (sodba I Ips 212/2010 z dne 9. 6. 2011).

8. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje (in ne več kaznivih dejanj ali morda nadaljevano kaznivo dejanje) mora obstajati ne samo več povezovalnih okoliščin, ampak mora iz ravnanj storilca izhajati takšna homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj storilca na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb. Tako je v že citirani zadevi I Ips 444/2008 prvostopenjsko sodišče več ravnanj obsojenke pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje goljufije po 217. členu KZ; šlo je za dve dejanji obsojenke, s katerimi je od istega oškodovanca na enak način dvakrat izvabila denar, je pa že od samega začetka imela cilj oz. v naklepu od oškodovanca izvabiti točno določen denarni znesek oziroma vsoto obeh zneskov.

9. V primerih storitve dveh ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, kjer ni možna pravna opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, vendar pa glede na kraj, način ali druge dane okoliščine dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost in so storjena (ali poskušana) istočasno ali zaporedoma iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov, pa mora sodišče uporabiti institut nadaljevanega kaznivega dejanja na podlagi izrecne določbe 54. člena KZ-1.

10. Pred navedeno pozitivnopravno ureditvijo v 54. členu KZ-1 se je institut nadaljevanega kaznivega dejanja v kazenskopravni sodni praksi in teoriji uveljavil kot posebna oblika navideznega realnega steka, ki se je na splošno uporabljal takrat, kadar je storilec hkrati ali zaporedoma storil dvoje ali več istih ali istovrstnih kaznivih dejanj, ki so z življenjskega in pravnega stališča pomenila celoto, posamezna dejanja pa sestavni del te celote. Pri tem so morali biti podani povezovalni elementi objektivne in subjektivne narave, izmed katerih so morali biti podani stalni (konstantni) elementi vedno, od spremenljivih (variabilnih) elementov pa je moral biti podan vsaj eden. Med konstantne elemente so sodili: (i) istost oziroma istovrstnost kaznivega dejanja, (ii) časovna povezanost dejanj in (iii) kot subjektivni element enoten psihičen odnos storilca do nadaljevanega kaznivega dejanja, kamor je spadala tudi že zgolj splošna odločitev storilca, da bo kontinuirano izvrševal kazniva dejanja, ki pa so še nedoločena po načinu, kraju, času storitve itd., ali ko je vsaka nova odločitev za storitev kaznivega dejanja pomenila obnovitev prejšnje. Glede na razširjeno uporabo tega instituta v sodni praksi je bilo večkrat opozorjeno, da bi bilo potrebno močno omejiti uporabo te konstrukcije v skladu z njenim namenom (poenostavljanje dela sodišča v zvezi z odmero kazni v primeru kontinuirane kriminalne dejavnosti). Tudi glede osebnih kaznivih dejanj je v teoriji in praksi veljalo pravilo, da nadaljevano kaznivo dejanje pri kaznivih dejanjih z osebnim elementom ni mogoče. Ta možnost je sedaj glede na določbo 54. člena KZ-1 izključena.

11. Glede zastaranja posameznih kaznivih dejanj, zajetih v nadaljevanem kaznivem dejanju, je v teoriji in sodni praksi uveljavljeno stališče, da je treba absolutno zastaranje kazenskega pregona pri posameznih kaznivih dejanjih upoštevati pri vsakem posameznem dejanju, vključenem v konstrukciji in da pregon za taka kazniva dejanja, pri katerih je potekla doba za absolutno zastaranje, ni več dovoljen (tako VS RS v svojih sodbah I Ips 99/2005 z dne 22. 9. 2005, I Ips 274/2004 z dne 9. 2. 2006, I Ips 443/2007 z dne 19. 6. 2008).

12. Nadaljnje posebno vprašanje pri nadaljevanem kaznivem dejanju je ali kaznivo dejanje pravno opredeliti po temeljni ali kvalificirani obliki, če seštevek pridobljene premoženjske koristi pri storjenih kaznivih dejanjih dosega večjo ali veliko premoženjsko korist, ne dosega pa takšne koristi nobeno posamezno dejanje. Tretji odstavek 54. člena KZ-1 izrecno določa, da se storilcu, ki si skupaj pridobi večjo ali veliko premoženjsko korist ali povzroči večjo ali veliko premoženjsko škodo, zaradi katere je za kaznivo dejanje predpisana hujša kazen, po drugem odstavku tega člena izreče ta hujša kazen, če mu je šlo za to, da si z istočasno ali zaporedoma storjenimi kaznivimi dejanji pridobi tako korist ali povzroči tako škodo. Storilec se namreč mora zavedati in hoteti nastanek takšne posledice (velika ali večja premoženjska korist), da se mu za to lahko pripiše krivdo in se mu za dejanje izreče predpisana hujša kazen. V primeru, če velike premoženjske koristi ni imel v naklepu že od vsega začetka, storilcu ni mogoče očitati hujšega dejanja kot ga je hotel storiti. Ne glede, da seštevek vrednosti dosega ali presega znesek, ki predstavlja večjo ali veliko premoženjsko korist, bo potrebno nadaljevano kaznivo dejanje pravno opredeliti po temeljni obliki.

13. Enako je tudi pred uveljavitvijo KZ-1 na podlagi uveljavljenih stališč sodne prakse (tako npr. VS RS v svojih sodbah, I Ips 274/2004 z dne 9. 2. 2006) obstajala dolžnost sodišča v vsakem primeru posebej presojati storilčev subjektivni odnos do povzročitve velike premoženjske škode. Tako je bilo sprejeto stališče, da se vrednosti iz posameznih kaznivih dejanj, s katerimi je storilec pridobil večjo ali veliko premoženjsko korist, lahko seštevajo le, če je bil podan direkten naklep storilca v odnosu do skupne škode oziroma skupne vrednosti. Tako je Vrhovno sodišče v zadevi I Ips 160/2007 z dne 10. 1. 2008 ocenilo kot pravilno kvalifikacijo nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po kvalificirani obliki po drugem odstavku 217. člena KZ dejanj, saj je bil glede na ugotovljena dejstva pri obsojencu že od samega začetka podan enoten naklep do skupne koristi, katere pridobitev pomeni veliko premoženjsko škodo.

14. Kadar pa sodišče ugotovi, da v primeru storitve več kaznivih dejanj v določenem časovnem obdobju ne gre za eno kaznivo dejanje niti ni mogoča uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja, bodo posamezna kazniva dejanja obravnavana kot kazniva dejanja v realnem steku, v takšnih primerih pridejo v poštev vsi instituti splošnega dela KZ.

B-II.

15. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obsojeni v letih 2001 in 2002 preslepil enajst oškodovancev s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene oziroma prikrivanjem, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi celotnih in delnih neizpolnitev obveznosti pa je oškodovancem povzročil premoženjsko škodo v skupnem znesku 19.389.393,88 SIT (85.042,22 EUR). Pri tem se je z enim oškodovancem dogovoril, da je ta dajal njegovim delavcem malico, izstavljenih računov pa nato ni plačal. Z enim oškodovancem se je dogovoril, da je ta za njegovo družbo opravljal izvajalska dela pri gradnjah stanovanjskih hiš, vendar nato izvedenih del ni plačal v celoti. S tremi oškodovanci je sklenil pogodbo za postavitev stanovanjske hiše, pri čemer je od njih prejel avans, vendar opravljena gradbena dela niso bila dokončana in niso dosegla vrednosti avansa. S petimi oškodovanci se je dogovoril, da bo prevzel gradbeni material in ga nato plačal po izstavitvi računov, vendar pa zapadlih računov ni plačal ali pa jih je plačal le delno. Z enim oškodovancem se je dogovoril, da je ta zanj posnel promocijski film, vendar zapadlega računa za izdelavo tega filma nato ni poravnal. Gre za zelo različna ravnanja obsojenca. Po oceni Vrhovnega sodišča podana stopnja heterogenosti teh ravnanj ne dopušča zaključka, da gre za eno kaznivo dejanje. Prvostopenjsko sodišče je za vsako dejanje obsojenca, ki ga je navedlo v enajstih točkah izreka sodbe, posebej obrazložilo (v točkah 8 – 35 sodbe), zakaj je ugotovilo, da je bilo storjeno in nima presoje, da ravnanje storilca predstavlja eno kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče tako pritrjuje navedbam zahteve, da navedenih enajstih dejanj obsojenca ni mogoče opredeliti kot eno kaznivo dejanje poslovne goljufije. Podana je kršitev kazenskega zakona, ker je sodišče vseh enajst kaznivih dejanj kvalificiralo kot eno kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234. a člena KZ.

16. Zato je potrebno pritrditi stališču zahteve za varstvo zakonitosti glede zastaranja kazenskega pregona posameznih kaznivih dejanj. Izpodbijana sodba je postala pravnomočna dne 27. 6. 2012, ko je sodišče prve stopnje prejelo spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 129. člena ZKP). Kazenski pregon za kaznivo dejanje poslovne goljufije absolutno zastara v desetih letih (šesti odstavek 112. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka KZ). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da do datuma pravnomočnosti sodbe ni bilo več pogojev za kazenski pregon kaznivih dejanj, naštetih v izreku v točkah od 1. do 5., 7. in 8. ter delno 9. točke, glede na čas njihove izvršitve oz. dokončanja. Kazniva dejanja, opisana pod točkami 6., delno 9., 10. in 11. izreka izpodbijane sodbe pa niso zastarala. Glede kaznivega dejanja pod 6. točko izreka izpodbijane sodbe (zdaj točka 3) so računi za gradbeni les zapadli v plačilo 17. 7. 2002, 23. 8. 2002 in 30. 7. 2002 (prvostopenjsko sodišče je od takrat dalje oškodovancu prisodilo zakonske zamudne obresti), in od trenutka neplačila zapadlih računov oškodovancu nastala premoženjska škoda. Glede na to je bilo kaznivo dejanje dokončano po 27. juniju in zato kazenski pregon zanj ni zastaral. Sodišče ugotavlja enako glede kaznivega dejanja, opisanega v 10. točki izreka izpodbijane sodbe (zdaj točka 4). Glede kaznivega dejanja, opisanega v 9. točki izreka sodbe (zdaj točka 2), Vrhovno sodišče ugotavlja, da je račun št. 2201336 z dne 14. 6. 2002 zapadel v plačilo po 27. juniju, zato kazenski pregon tudi glede tega kaznivega dejanja (vendar le v povezavi s tem računom) ni zastaral. Glede kaznivega dejanja, opisanega v 11. točki izreka izpodbijane sodbe (zdaj točka 1), pa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je dne 10. 3. 2002 obsojenec sklenil z oškodovanko pogodbo za stanovanjsko hišo, dela pa bi moral opraviti v roku 4 – 6 mesecev, torej je bil rok za izvedbo del postavljen po 27. 6. 2002. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da kazenski pregon tudi za to kaznivo dejanje ni zastaral.

17. Preostala štiri kazniva dejanja pa tvorijo nadaljevano kaznivo dejanje, saj izpolnjujejo kriterije, uveljavljene v sodni praksi (v času storitve navedenih kaznivih dejanj namreč takrat veljavni Kazenski zakonik (KZ) ni imel posebnih določb o nadaljevanem kaznivem dejanju za razliko od sedaj veljavnega KZ-1). Iz opisov kaznivih dejanj in razlogov sodbe izhaja, da so podani vsi stalni kriteriji nadaljevanega kaznivega dejanja: (i) saj je obsojenec v vseh primerih storil kazniva dejanja poslovne goljufije (istost kaznivega dejanja); (ii) kazniva dejanja so bila storjena med leti 2001 in 2002 (časovna povezanost dejanj); (iii) in kot subjektivni element: podan je bil enoten psihičen odnos storilca do nadaljevanega kaznivega dejanja. Obsojenec je za izvrševanje dejanj zkoriščal priložnost, ki jo je imel kot direktor gospodarske družbe v odnosu do svojih strank, ki jih je preslepil in s sklenitvijo pogodb oz. dogovorov vsakič znova prišel do denarja za poplačilo sprotnih denarnih obveznosti ali storitev, pogodb oz. računov pa ni nameraval izpolniti oz. plačati. Vsa dejanja je storil pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti, pri čemer je izrabil načelo zaupanja v poslovnem prometu.

18. Z navedenimi štirimi kaznivimi dejanji, ki sestavljajo nadaljevano kaznivo dejanje, si je obsojenec pridobil premoženjsko korist oz. oškodovancem povzročil škodo v skupnem znesku 4.145.287,62 SIT oz. 17.297,98 EUR, kar niti po višini zneska ne predstavlja velike premoženjske škode, zato je Vrhovno sodišče kvalificiralo nadaljevano kaznivo dejanje po temeljni obliki poslovne goljufije (po prvem odstavku 234. a člena KZ).

C.

19. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena, saj je podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena, ker je sodišče napačno opredelilo ravnanja obsojenca kot eno kaznivo dejanje in kršilo določbe o zastaranju posameznih kaznivih dejanj. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena KZ spremenilo pravnomočno sodbo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ, ki ga je storil z dejanji, opisanimi v 6., delno 9., 10. in 11. točki izreka izpodbijane prvostopenjske sodbe. Sodišče je zato moralo spremeniti tudi odločbo o kazenski sankciji. Za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena KZ je predpisana kazen do pet let zapora. Sodišče je glede na težo storjenega dejanja in stopnje storilčeve krivde obsojencu za storjeno kaznivo dejanje izreklo kazen enega leta zapora, pri čemer je upoštevalo vse ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine. V prisojene premoženjskopravne zahtevke oškodovancem, zoper katere kazniva dejanja niso zastarala, Vrhovno sodišče ni posegalo. Oškodovance, ki jim je sodišče prisodilo odškodninske zahtevke, pa so dejanja, iz katerih je škoda nastala, zastarala, oziroma jih je sodišče prve stopnje z delom zahtevka že napotilo na pravdo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 105. člena ZKP z njihovimi celotnimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

Datum zadnje spremembe:

29.01.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 33/2010
• Sodba I Ips 18724/2010-49
• Sodba I Ips 48294/2010-89