Sklep VIII Ips 193/2011

Jedro

ZPIZ-1 in ZMEPIZ ne zahtevata, da bi morala oseba uveljavljati pogoje, pod katerimi zavarovanje ni obvezno po 18. členu ZPIZ-1 v nekem posebnem, ločenem postopku, torej ločenem od postopka ugotavljanja lastnosti zavarovanca – ki ga zavod izvede, če prijava v zavarovanje ni bila vložena s strani samega zavarovanca.

Tožnica se utemeljeno sklicuje na to, da iz prvega odstavka 18. člena ZPIZ-1 ne izhaja, da bi bil moral biti zavarovanec pred izvzemom v zadnjih treh letih tudi zavarovan na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1 (kot samostojni podjetnik ali podobno). Določba namreč ne povezuje zavarovanja na isti podlagi in možnost izvzema šele po treh letih zavarovanja na tej podlagi, temveč govori le o dobičku, ki ga je nekdo, ne glede na to, na kateri podlagi je bil pred tem zavarovan, dosegel zadnja tri leta iz samostojne dejavnosti po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1.

Pogoji, pod katerimi zavarovanje ni obvezno iz 18. člena ZPIZ-1 iz obeh odstavkov te odločbe so različni, neizpolnjevanje pogojev po prvem odstavku ne pomeni izključitev pogojev po drugem odstavku in obratno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 21. 5. 2009 in z dne 15. 10. 2009, s katerima je tožena stranka odločila, da ima tožnica lastnost zavarovanke v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju kot samostojna podjetnica posameznica po prvem odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) od 1. 5. 2008 dalje. Zavrnilo je tudi ugotovitveni zahtevek, da tožnica nima lastnosti zavarovanke kot samozaposlena oseba ter zahtevek za povračilo stroškov postopka.

2. Ugotovilo je, da je tožnica od 7. 1. 1990 vpisana v razvid samostojnih podjetnikov. Od 1. 12. 2001 do 22. 4. 2008 je bila zavarovana kot družbenica, ki je poslovodna oseba (po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1), od 23. 4. 2008 do 30. 4. 2008 pa je bila zavarovana na podlagi delovnega razmerja (po prvem odstavku 13. člena ZPIZ-1). Ker od tega dne dalje ni bila več v delovnem razmerju, je opravljanje dejavnosti (sicer popoldanski s. p.) šteti kot opravljanje edinega in glavnega poklica. Zato je tožena stranka v izpodbijanih odločbah pravilno ugotovila, da je obstajalo pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPZ-1.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za izvzem iz zavarovanja po prvem odstavku 18. člena ZPIZ-1, saj v obdobju zadnjih treh let pred prenehanjem delovnega razmerja, čeprav je bila vpisana v register samostojnih podjetnikov posameznikov, ni bila zavarovana na tej podlagi in posledično ni obračunavala prispevkov za obvezno zavarovanje iz tega naslova. Glede na to, da ob prenehanju zavarovanja na podlagi delovnega razmerja dne 30. 4. 2008 kot samostojna podjetnica ni imela zaposlenih delavcev, niti ni izpolnjevala starostnega pogoja iz 396. člena ZPIZ-1, tudi ne izpolnjuje pogojev za izvzem iz zavarovanja po drugem odstavku 18. člena ZPIZ-1.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz revizijskih razlogov po 1., 2., in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. V njej navaja, da je bistveno, da je bila do 30. 4. 2008 vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi sklenjenega delovnega razmerja. Istočasno je opravljala tudi samostojno dejavnost, iz katere pa ni dosegla takšnega dobička, ki bi presegal letni znesek minimalne plače. ZPIZ-1 v prvem odstavku 18. člena vzpostavlja zakonsko domnevo, da samozaposleni ne opravlja samostojne dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica, če v obdobju zadnjih treh let ni dosegel dobička iz poslovanja, ki bi presegal letni znesek minimalne plače v tem letu. Izvzem iz zavarovanja nastopi na podlagi zakona, saj ZPIZ-1 ne določa posebnega postopka, v katerem bi moral upravičenec uveljavljati izvzem. Zato je bila tožena stranka po mnenju revidentke dolžna ob uvedbi postopka ugotavljanja lastnosti zavarovanca po določbah Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 in nadalj.) preveriti vsa dejstva, s katerimi se ugotavlja lastnost zavarovanca in ugotoviti, ali so obstajali pogoji za izvzem tožnice iz sistema zavarovanja. Tega izvzema sploh ni mogla uveljaviti, saj jo je v tožena stranka vključila v obvezno zavarovanje po uradni dolžnosti. Zato so nesmiselni nasprotni očitki sodišča, da bi morala izvzem uveljaviti v posebnem postopku. Sodišči nižje stopnje sta zmotno presodili, da izvzem iz zavarovanja pride v poštev le v primeru, če zavarovanec izkazuje trajnostne težave v poslovanju, saj navedeno ne izhaja iz 18. člena ZPIZ-1. Protispisna je ugotovitev sodišč nižje stopnje, da tožnica ni izpolnjevala pogojev za izvzem iz zavarovanja. Sodišči sta tudi zmotno uporabili materialno pravo, saj drugi odstavek 18. člena ZPIZ-1 izvzema iz zavarovanja ne pogojuje s hkratno zaposlitvijo delavca in izpolnjevanjem starostnih pogojev. Poleg starosti sta druga dva pogoja določena alternativno. To pa pomeni delo preko zaposlenega delavca ali pa opravljanje dela v enakem obsegu kot pred uveljavljanjem pravice do pokojnine. Tožnica se je sklicevala ravno na ta drug pogoj, o izpolnjevanju katerega pa se sodišči sploh nista izrekli in nista navedli razlogov. S tem je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotna je tudi ugotovitev, da tožnica ni izpolnjevala starostnega pogoja, saj je upoštevajoč prehodno obdobje iz 396. a. člena ZPIZ-1 v letu 2008 dosegla starost 56 let, to pa je starostni pogoj, ko pokojninsko zavarovanje ni obvezno. Meni, da ji je bila v postopku pred sodišči nižje stopnje kršena ustavna pravica do socialne varnosti in načelo pravne države.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč med drugim izhaja, da je bila tožnica od 1. 12. 2001 do 22. 4. 2008 prijavljena v zavarovanje po določbi 15. člena ZPIZ-1 – kot družbenica in poslovodna oseba družbe D. d.o.o., L., od 23. 4. do 30. 4. 2008 pa na podlagi delovnega razmerja v tej družbi. Istočasno in tudi po 1. 5. 2008 je bila samostojna podjetnica; v ustrezen register je bila vpisana že 7. 1. 1990 in je pridobivala dohodek tudi iz te dejavnosti. Dne 12. 5. 2008 (po odjavi iz delovnega razmerja) je pri toženi stranki vložila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, vendar je tožena stranka najprej, dne 21. 5. 2009 (torej po približni enem letu) po uradni dolžnosti (s sklicevanjem na ZMEPIZ in ZPIZ-1) odločila, da ima tožnica od 1. 5. 2008 lastnost zavarovanke iz naslova samostojnega opravljanja pridobitne dejavnosti. Tožničino pritožbo zoper to odločbo je zavrnila z odločbo z dne 15. 10. 2010 (1). Tožnica je v pritožbi (in v posebni vlogi) zoper prvostopenjsko odločbo zahtevala, da si ji glede lastnosti zavarovanke omogoči sodelovanje v postopku, v nadaljevanju pa je izrecno uveljavlja izvzem iz zavarovanja na podlagi določb prvega in drugega odstavka 18. člena ZPIZ-1; za to je navedla ustrezna dejstva in predložila dokaze.

8. Ob takšnih ugotovitvah je sodišče prve stopnje njen zahtevek zavrnilo s kratko obrazložitvijo, da je tožnica po 1. 5. 2008 še vedno (tako kot pred tem) vpisana v register samostojnih podjetnikov, da to dejavnost še vedno opravlja in da je to njen edini oziroma glavni poklic po 17. členu ZPIZ-1, izvzem iz zavarovanja pa je mogoče uveljavljati le za naprej in je namenjen zavarovancem, ki izkazujejo trajne težave v poslovanju. Sodišče druge stopnje je dodatno obrazložilo, da obvezno zavarovanje nastane po zakonu že z obstojem pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje (drugi odstavke 45. člena ZMEPIZ) oziroma za tožnico z vpisom v register (3. alineja 47. člena ZMEPIZ), da je izvzem iz zavarovanja možen le v posebnem postopku z ustreznimi dokazili zavarovanca, da tožnica tri leta pred prenehanjem delovnega razmerja ni bila zavarovana kot samostojna podjetnica – zato ni izpolnjen pogoj za izvzem po prvem odstavku 18. člena ZPIZ-1, niso pa izpolnjeni tudi pogoji po drugem odstavku iste zakonske določbe, saj ni imela zaposlenih delavcev, niti ni izpolnjevala starostnega pogoja za izvzem po tej določbi, v povezavi s 396.a členom ZPIZ-1, saj (na dan 1. 5. 2008 ) še ni dopolnila starosti 56. let.

9. ZPIZ-1 in ZMEPIZ ne zahtevata, da bi morala oseba uveljavljati pogoje, pod katerimi zavarovanje ni obvezno po 18. členu ZPIZ-1 v nekem posebnem, ločenem postopku, torej ločenem od postopka ugotavljanja lastnosti zavarovanca – ki ga zavod izvede, če prijava v zavarovanje ni bila vložena s strani samega zavarovanca. 18. člen ZPIZ-1 ima naslov „pogoji, pod katerimi zavarovanje ni obvezno,“ torej predvideva, da ob izpolnitvi teh pogojev zavarovanje ni obvezno, čeprav gre npr. za samostojnega podjetnika, ki je še vedno vpisan v register samostojnih podjetnikov, vendar pred spornim obdobjem ni bil zavarovan na tej, ampak na drugih podlagah. Nobenega razloga tudi ni, da v primeru, ko tožena stranka sama ugotovi, da prijava zavarovanca ni bil vložena in sama začne postopek za ugotavljanje lastnosti zavarovanca (48. in 49. člen ZMEPIZ), v ta postopek ne bi pritegnila tudi zavarovanca, če ta to zahteva - tožnica je to izrecno zahtevala, tudi s posebno vlogo (!) - in v tem postopku tudi istočasno ugotavlja, ali morda ne gre za primer(e), ko zavarovanje ni obvezno in zato posebna prijava v zavarovanje niti ni bila na mestu. Nasprotno tolmačenje bi pomenilo drugačno obravnavanje zavarovancev, ki sami vložijo prijavo v zavarovanje in istočasno predlagajo izvzem iz zavarovanja in zavarovancev, ki tega ne storijo, ker menijo, da zavarovanje sploh ni obvezno. Zakon tudi nikjer ne določa, da bi moral zavarovanec, ki uveljavlja izpolnjevanje pogojev po 18. členu ZPIZ-1 sploh vložiti prijavo v zavarovanje in istočasno uveljavljati izpolnjevanje pogojev, pod katerimi zavarovanje ni obvezno – če bi pač želel, da do zavarovanja sploh ne pride. Če tožena stranka v postopku po uradni dolžnosti lahko ugotavlja status zavarovanca tudi za nazaj, tudi ni nobenih razlogov za to, da prav v tem postopku (oziroma kasneje v socialnem sporu pred sodiščem, ki je spor polne jurisdikcije), zavarovanec ne bi mogel uveljavljati (za nazaj) izpolnjevanja pogojev, zaradi katerih zavarovanje že takrat ni bilo obvezno.

10. Revizijsko sodišče se zato strinja s stališčem tožnice, da je nelogična zahteva, da je izpolnjevanje pogojev, pod katerimi zavarovanje ni obvezno, mogoče uveljavljati le v nekem posebnem postopku in ne v postopku, ki ga za ugotavljaje lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti začne in vodi tožena stranka, posebno zato, ker tožnica do tega postopka sploh še ni bila vključena v zavarovanje na podlagi vpisa v register samostojnih podjetnikov in se je šele ugotavljalo, ali jo je v to zavarovanje treba vključiti ali ne. Obvezno zavarovanje torej res nastane po zakonu že z obstojem pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje (drugi odstavke 45. člena ZMEPIZ), kar pa ne preprečuje zavarovancu, da v postopku, ki ga tožena stranka za ugotavljanje lastnosti zavarovanca začne in vodi po uradni dolžnosti, ne bi zahteval pritegnitve in uveljavljal, da njegovo zavarovanje iz razlogov po 18. členu ZPIZ-1 sploh ni bilo obvezno.

11. Nadalje se tožnica utemeljeno sklicuje na to, da iz prvega odstavka 18. člena ZPIZ-1 ne izhaja, da bi bil moral biti zavarovanec pred izvzemom v zadnjih treh letih tudi zavarovan na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1 (kot samostojni podjetnik ali podobno). Določba (2) namreč ne povezuje zavarovanja na isti podlagi in možnost izvzema šele po treh letih zavarovanja na tej podlagi, temveč govori le o dobičku, ki ga je nekdo, ne glede na to, na kateri podlagi je bil pred tem zavarovan, dosegel zadnja tri leta iz samostojne dejavnosti po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1. Določba tako ne izključuje primerov, ko je bil nekdo registriran kot samostojni podjetnik, ki je opravljal (tudi) to dejavnost in pridobival dohodek (tudi) iz te dejavnosti, vendar pred tem ni bil zavarovan na tej podlagi, temveč kot družbenik zasebne družbe, ki je istočasno poslovodna oseba (saj je bil istočasno tudi v tem statusu - drugi odstavek 15. člena ZPIZ-1) ali kot delavec v delovnem razmerju (ki je bil istočasno v tem statusu - 13. člen ZPIZ-1) – tako kot tožnica v obdobjih pred 1. 5. 2008. Na drugačno razlago tudi ne vpliva dejstvo, da je po prvem odstavku 18. člena ZPIZ-1 pri primerjavi z letnim zneskom minimalne plače treba upoštevati dobiček iz dejavnosti samozaposlenega, v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za obvezno zavarovanje ter znižanje in povečanje davčne osnove.

12. Zato ni zadržkov, da tudi nekdo, ki ni bil zavarovan na isti podlagi, ne bi upravičeno uveljavljal (v postopku pred zavodom oziroma v nadaljnjem postopku v socialnem sporu pred sodiščem) izpolnitve pogojev, pod katerimi zavarovanje ni obvezno, ker v obdobju zadnjih treh let dobiček iz dejavnosti samostojnega podjetnika ni dosegel dobička, ki ga določa ZPIZ-1 v prvem odstavku 18. člena. Sodišči druge in prve stopnje zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč nista preverjali izpolnjevanja tega premoženjskega pogoja tožnice, zaradi česar je v tem delu zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, to pa je tudi razlog za razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

13. Ob tem je treba poudariti, da je tožnica uveljavljala izpolnjevanje pogojev, pod katerimi zavarovanje ni bilo obvezno, tudi na podlagi drugega odstavka 18. člena ZPIZ-1. Pomembno je, da so pogoji iz obeh odstavkov različni; neizpolnjevanje pogojev po prvem odstavku ne pomeni izključitev pogojev po drugem odstavku in obratno (3).

14. Tožnica v tem delu očita sodišču druge in prve stopnje bistveno kršitev določb postopka, ker sodbi nimata obrazložitve. Sodba sodišča prve stopnje o tem nima ničesar, sodišče druge stopnje pa je navedlo le, da tožnica ne izpolnjuje teh pogojev, saj po prvi alineji drugega odstavka 18. člena ZPIZ-1 ni imela zaposlenih delavcev, po drugi alineji pa ne izpolnjuje starostnega pogoja. Obrazložitev je pomanjkljiva in ne omogoča ustreznega preizkusa, predvsem glede na razloge, ki jih je tožnica izrecno uveljavljala.

15. Po 18. členu ZPIZ-1 znaša starostni pogoj (ob izpolnjevanju pogojev za pridobitev pokojnine), pod katerim zavarovanje ni obvezno, 61 let za ženske, vendar je bila ta starost glede na prehodno in končno določbo 396.a členom ZPIZ-1 dejansko nižja in je v letu 2008 znašala 56 let, v letu 2009 pa 56 let in 4 mesece. Tožnica je starost 56 let dopolnila 30. 6. 2008. V času odločanja tožene stranke o lastnosti zavarovanke (ki je o tem odločala šele 2009) oziroma še pred tem, od 30.6. 2008, je tožnica torej izpolnjevala starostni pogoj (iz 396.a člena ZPIZ-1 sicer ne izhaja, da se pri izpolnjevanju tega pogoja, tako kot v primeru pogojev za starostno upokojitev, upošteva znižanje starostne meje za otroke – 37. člen ZPIZ-1), res pa ga ni izpolnila že na dan 1. 5. 2008 oziroma 12. 5. 2008, ko je uveljavljala pravico do starostne pokojnine. Tudi te okoliščine (poleg ostalih, ki so določene v drugem odstavku 18. člena ZPIZ-1) bi bile za odločitev lahko pomembne in jih je tožnica izrecno uveljavljala, vendar se sodišče druge stopnje do njih ni opredelilo – torej izpodbijana sodba (v celoti pa sodba sodišča prve stopnje) nima vseh pomembnih razlogov. Tudi to je bil razlog za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP, v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).

16. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje za tožnico ugotovi izpolnjevanje premoženjskih pogojev iz prvega odstavka 18. člena ZPIZ-1. V primeru, če pogojev po tem odstavku ne izpolnjuje, naj se izrecno in obrazloženo izreče tudi o morebitnem izpolnjevanju pogojev, pod katerimi zavarovanje ni obvezno po 2. alineji drugega odstavka 18. člena ZPIZ-1 - posebno o tem, ali na odločitev kakorkoli vpliva dejstvo, da je tožnica kasneje, vendar še pred odločanjem tožene stranke, izpolnila starostni pogoj po 18. členu ZPIZ-1 v zvezi s 396.a členom ZPIZ-1.

17. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Najprej je pritožbo sicer zavrgla kot prepozno (s sklepom z dne 1. 7. 2009), vendar kasneje odločila drugače. Tožničino zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine je tožena stranka zavrnila šele z odločbo z dne 21. 12. 2009 - češ da je tožnica še vedno zavarovana kot samostojna podjetnica na podlagi 15. člena ZPIZ-1, kot zavarovanka pa ne more pridobiti tudi pravice do pokojnine.

Op. št. (2): Prvi odstavek 18. člena ZPIZ-1določa: „Šteje se, da samozaposleni ne opravlja samostojne dejavnosti kot edini ali glavni poklic, če v obdobju zadnjih treh let dobiček iz dejavnosti samozaposlenega – v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za obvezno zavarovanje ter znižanje in povečanje davčne osnove, razen razlike v obrestih, skladno z zakonom, ki ureja dohodnino – dosežen v posameznem letu in ugotovljen na podlagi odločbe davčnega organa, ne presega letnega zneska minimalne plače v tem letu. „

Op. št. (3): Drugi odstavek 18. člena določa: “Šteje se, da samozaposleni oziroma kmet ne opravlja dejavnosti kot edini ali glavni poklic, če je izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine in starost 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska) in : - ne opravlja dejavnosti z osebnim delom, ker ima zaposlenega vsaj enega delavca za opravljanje te dejavnosti ali – je do uveljavitve pravice do pokojnine opravljal isto dejavnost v enakem obsegu, vendar je bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja.“

Datum zadnje spremembe:

09.01.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 317/2010
• VDSS sodba Psp 434/2015
• VSRS sodba VIII Ips 112/2014