Sodba IV Ips 64/2012

Jedro

Policista sta storilcu neposredno na kraju samem predočila izjave očividcev in mu predstavila vse relevantne okoliščine v zvezi s storjenim prekrškom, s čimer sta mu dala možnost, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Policijska postaja Trbovlje je storilcu A. B. izdala odločbo o prekršku 555005984542 z dne 14. 9. 2010 zaradi prekrška po tretjem odstavku v zvezi z 2. točko prvega odstavka 45. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) in mu izrekla globo v višini 800 EUR. Zoper odločbo o prekršku je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Trbovljah s sodbo ZSV 215/2010 z dne 26. 3. 2012 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prekrškovnega organa ter storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 22. člena Ustave in bistvenih kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter predlagala, da se izpodbijana sodba razveljavi. Vlagateljica ugotavlja, da v spisu ni izjav prič M. B., M. P., V. B. in D. B. Sodišče je kljub temu pritrdilo zaključkom prekrškovnega organa, čeprav njegove dejanske ugotovitve ni moglo preveriti. Meni tudi, da sodba nima lastnih in obrazloženih zaključkov, ampak samo povzema navedbe prekrškovnega organa. Nazadnje vrhovna državna tožilka navaja še, da storilec ni bil seznanjen z izjavami prič in se o njih ni mogel izjaviti.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo storilcu, ki se o njej ni izjavil.

B.

4. Po prvem odstavku 52. člena ZP-1 se o prekrških praviloma odloča v hitrem postopku pred prekrškovnim organom, izjeme, ko hitri postopek ni dovoljen, pa so določene v drugem odstavku 52. člena ZP-1. V okviru hitrega prekrškovnega postopka ZP-1 omogoča tri različne postopke odločanja, in sicer odločitev z odločbo o prekršku (56. člen ZP-1), izdajo običajnega plačilnega naloga (57. člen ZP-1) in izdajo dveh posebnih plačilnih nalogov (57. a in 57. b člen ZP-1). Kadar prekrškovni organ prekršek neposredno zazna, dokaznega postopka ne izvaja in izda plačilni nalog. V primeru kot je obravnavni, ko je za obstoj prekrška in ugotovitev odgovornosti kršitelja potrebno izvesti dokazni postopek, prekrškovni organ izda odločbo o prekršku.

5. V obravnavanem primeru je policiste Policijske postaje Trbovlje o storjenem prekršku, ki se je zgodil dne 9. 8. ob 18.45, obvestila M. B. Policista B. Š. in J. D. sta prišla na kraj dogodka ob 19.15 uri in od očividcev (M. P., M. B., V. B., D. B.) zbrala obvestila, ki jih nista vnesla v zapisnik ali uradni zaznamek. Policista sta nato istega dne ob 19.45 uri storilca obvestila, da je na podlagi zbranih izjav obravnavan kot domnevni storilec prekrška iz tretjega odstavka 45. člena ZZZiv, ker je njegov (nevaren) pes s travnika pritekel do M. B. in njenega psa ugriznil v desno stegno. V tej zadevi je torej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je prekrškovni organ s tem, ko izjav prič ni vnesel v poseben zapisnik ali uradni zaznamek, kršil storilčevo pravico do izjave in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, sodišču pa odvzel možnost, da preveri pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

6. Dokazi se oblikujejo v formaliziranem postopku, ki obsega pravila o sprejemanju in izvajanju dokazov, vendar v hitrem prekrškovnem postopku dokazni postopek ni formaliziran. V prvem odstavku 55. člena ZP-1 je posebej poudarjena dolžnost prekrškovnega organa, da brez odlašanja, hitro in enostavno ugotovi tista dejstva in zbere tiste dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku. ZP-1 v tem segmentu postopka ne odkazuje na smiselno uporabo katerega od procesnih zakonov. Zakonodajalec je očitno menil, da formaliziran dokazni postopek ni združljiv z naravo hitrega postopka.(1) Zahteva, da bi moral prekrškovni organ ugotavljati dejstva in zbirati dokaze na strogo formalen

način, kot ga poznata kazenski ali upravni postopek, bi bila v nasprotju z načelom hitrega in poenostavljenega dokaznega postopka, ki velja za hitri prekrškovni postopek. Navedeno ne pomeni, da prekrškovni organ o ugotovitvah v zvezi z obstojem prekrška ni dolžan napraviti nobenih zaznamkov, ki bi jih bilo mogoče kasneje objektivno preveriti. Tudi v obravnavanem primeru je bil sestavljen opis dejanskega stanja, v katerem so povzete izjave prič. Za zagotovitev storilčevih temeljnih jamstev poštenega postopka pa je v konkretnem primeru bistveno to, da sta policista takoj za tem, ko sta ugotovila dejstva in okoliščine v zvezi očitanim prekrškom, o tem storilca ustno seznanila. V hitrem prekrškovnem postopku bi bilo od policistov pretirano zahtevati, da o vseh dejanjih, ki jih opravijo, pišejo formalizirane zapisnike, bistveno je, da na kakršenkoli način storilcu zagotovijo možnost, da v postopku aktivno sodeluje.

7. Pravica kršitelja, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih zadeve, spada med temeljna jamstva poštenega postopka, ki morajo biti zagotovljena tudi v hitrem prekrškovnem postopku. Zaradi zagotovitve te pravice mora prekrškovni organ kršitelja najprej obvestiti o prekršku in ga poučiti o njegovih pravicah in posledicah, če v postopku o prekršku ne bo sodeloval (drugi odstavek 55. člena ZP-1).

To dolžnost prekrškovni organ lahko izpolni ustno ali pisno. Prekrškovni organ bo kršitelju neposredno predstavil prekršek, če bo navzoč pri obravnavi prekrška, četudi se uradna dejanja opravijo s časovnim zamikom po storitvi prekrška. Če pa se kršitelj ne more osebno izjaviti o prekršku ali mu ni bilo mogoče dati obvestila in pouka iz drugega odstavka 55. člena ZP-1, četrti odstavek tega člena določa, da mora prekrškovni organ pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja pisno obvestiti o prekršku in ga obvestiti o pravicah in posledicah, če v prekrškovnem postopku ne bo sodeloval.

8. Policista sta storilcu izjave očividcev predočila neposredno na kraju samem in mu predstavila vse relevantne okoliščine v zvezi s storjenim prekrškom, s čimer sta mu dala možnost, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka.

Storilec se je o prekršku izjavil takoj na samem kraju in povedal, da je takrat kosil travo in o dogodku ne ve povedati nič, psa pa je dejansko imel privezanega na verigi, s katere se je najbrž snel, kar je razvidno iz zapisnika o izjavi kršitelja z dne 9. 8. 2010. Storilec je bil torej v skladu z drugim odstavkom 55. člena ZP-1 ustno obveščen o domnevno storjenem prekršku in poučen o pravicah, o prekršku pa se je izjavil, zato kršitev njegove pravice do izjave v tem delu ni podana. Vrhovno sodišče še ugotavlja, da je prekrškovni organ zahtevi za sodno varstvo priložil opis dejanskega stanja, kar sicer ni pravilo v hitrem prekrškovnem postopku, v katerem se izda odločba o prekršku. Ustavno in Vrhovo sodišče sta že v nekaj primerih ugotovila kršitev 22. člena Ustave, ker kršitelju ni bila dana možnost, da se izjavi o opisu dejanskega stanja, ki ga je prekrškovni organ sestavil po vložitvi zahteve za sodno varstvo, vendar Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za enako situacijo. Za razliko od hitrega prekrškovnega postopka s plačilnim nalogom, ZP-1 pri odločitvi z odločbo o prekršku ne predvideva, da prekrškovni organ vloženi zahtevi za sodno varstvo priloži še opis dejanskega stanja (šesti odstavek 57. člena ZP-1). Razlog za takšno razlikovanje je v tem, da je obvezna sestavina odločbe o prekršku tudi kratka navedba dejstev in dokazov, na katerih je prekrškovni organ oprl svojo odločitev. V obravnavani zadevi opis dejanskega stanja nadomešča zapisnike ali uradne zaznamke o izjavah očividcev, saj gre po vsebini za zapis njihovih izjav. Storilec je bil z izjavami teh prič seznanjen ob ustnem obvestilu o prekršku, opis dejanskega stanja pa ne presega podatkov, s katerimi je bil storilec ustno seznanjen, zato po presoji Vrhovnega sodišča tudi v tem delu ni kršena storilčeva pravica do izjave.

9. Ugotovitev, da je povzetek bistvenih delov dokaznega postopka, obvezna sestavina odločbe o prekršku, daje tudi odgovor na navedbe vrhovne državne tožilke, da sodišče, glede na to, da v spisu ni izjav prič, ni moglo preveriti pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče se bo z ugotovljenim dejanskim stanjem prekrškovnega organa seznanilo iz odločbe o prekršku, kršitelj pa ga v zahtevi za sodno varstvo lahko izpodbija, pri čemer mora zadostiti svojemu trditvenemu bremenu in ugovore glede dejanskega stanja tako konkretizirati, da jih je mogoče preizkusiti, morebitne dokazne predloge pa

ustrezno substancirati. Če bi v obravnavanem primeru sodišče na podlagi storilčeve zahteve za sodno varstvo podvomilo v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, ne bi zadoščalo, da bi zgolj prebralo zapisnike o izjavah prič, ampak bi te priče moralo ponovno zaslišati in izvesti morebitne druge dokaze, ki bi jih predlagal storilec (četrti odstavek 56. člena ZP-1). Vrhovno sodišče ugotavlja, da storilec tega v zahtevi za sodno varstvo niti ni predlagal, zaključkom prekrškovnega organa je le posplošeno nasprotoval, zato sodišče ni podvomilo v pravilnost zaključka prekrškovnega organa, da storilčev (nevaren) pes ni bil pod nadzorom (kar je celo sam priznal).

10. Zadnja kršitev, ki jo uveljavlja vrhovna državna tožilka, je kršitev 8. točke 155. člena ZP-1, ker naj sodba ne bi imela razlogov. Vrhovno sodišče

ugotavlja, da se je sodišče opredelilo do vseh storilčevih navedb iz zahteve za sodno varstvo in podalo razloge za sprejeto odločitev. V zvezi s storilčevimi navedbami, da pes ni nevaren, je pojasnilo, da na njegovo nevarnost kažejo okoliščine, da je v kritičnem času ogrožal okolico zaradi svoje neobvladljivosti in napadel ter ugriznil psa, ki je bil na povodcu. Procesne kršitve iz 8. točke 155. člena ZP-1 torej sodišču ni mogoče očitati, saj je za svojo odločitev podalo razloge. Ti, po presoji Vrhovnega sodišča, niso pravno pravilni, vendar vrhovna državna tožilka kršitve materialnega prava ne uveljavlja, zato Vrhovno sodišče v odločitev sodišča prve stopnje ni moglo poseči.(2)

11. Kršitve, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vrhovna državna tožilka, niso podane, zato je Vrhovno sodišče njeno zahtevo na podlagi 425. člena ZKP, v zvezi s 171. členom ZP-1, zavrnilo.

----

Op. št. (1): Melart, T: Upravno-kaznovalni postopek: Erozija pravic obrambe?, Pravna praksa - 2010, številka 7.

Op. št. (2): Po določbi 5. člena ZZZiv je nevaren pes tisti, ki je ugriznil človeka ali žival. Do zakonskega znaka „nevaren“ pes se je Vrhovno sodišče opredelilo v sodbah IV Ips 147/2010 z dne 10. 3. 2011 in IV Ips 35/2012 z dne 29. 5. 2012. Iz njune vsebine gre razbrati, da za nevarne pse štejejo samo tisti psi, ki so že napadli, ugriz, kot posledica opustitve fizičnega varstva psa, pa za presojo statusa psa v konkretnem postopku ni relevanten.

Datum zadnje spremembe:

21.12.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 40/2013
• Sodba IV Ips 147/2013
• Sodba IV Ips 2/2013