Sodba I Ips 46867/2010-234

Jedro

Zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje lažnega stečaja ne more začeti teči pred povzročitvijo stečaja, ki je zakonski znak kaznivega dejanja.

Izrek

Ugotovi se, da je bil s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 46867/2010 z dne 19. 4. 2012 kršen 232. člen Kazenskega zakonika.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma citirano sodbo obtoženega G. Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lažnega stečaja po 232. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila kazen eno leto in štiri mesece zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da se obtoženca oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 2. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP oziroma potrebni izdatki obtoženca obremenjujejo proračun; po prvem odstavku 95. člena ZKP pa je sodišče obtoženca obvezalo, da mora plačati stroške prič in vročevalca v ponovljenem postopku po 1. točki drugega odstavka 92. člena ZKP v skupnem znesku 779,54 EUR ter sodno takso po 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo obtoženčeva zagovornica in je bila v pritožbenem postopku s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 46867/2010 z dne 19. 4. 2012 sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenjena tako, da bila obtožba zoper obtoženega G. Ž. po 4. točki 357. člena ZKP zavrnjena. Sodišče druge stopnje je odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona o vprašanju, ali je kazenski pregon zastaran (3. točka 372. člena ZKP v zvezi z 232. členom KZ, 4. točko prvega odstavka 111. člena KZ ter prvim in šestim odstavkom 112. člena KZ). Predlagal je, da se na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je bil s citirano sodbo Višjega sodišča v Mariboru zakon kršen.

4. Na zahtevo vrhovnega državnega tožilca je podala odgovor zagovornica G. Ž., ki je zahtevo opredelila kot neutemeljeno, saj naj bi bilo v njej zavzeto stališče glede zastaranja kaznivega dejanja lažnega stečaja po 232. členu KZ nepravilno.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

6. V zahtevi vrhovni državni tožilec navaja, da se je obtožencu očitala storitev kaznivega dejanja lažnega stečaja po 232. členu KZ s tem, da je povzročil stečaj družbe F. d. o. o., tako da je odločilna protipravna poslovna ravnanja storil v času od 14. 6. 2001 naprej, ravnal tudi v nasprotju z osrednjim dokumentom v postopku prisilne poravnave družbe (načrtom finančne reorganizacije družbe), ki je bila potrjena 12. 1. 2002, kar vse je imelo za posledico, da je sodišče na predlog obtoženčeve družbe dne 20. 1. 2003 sprejelo sklep o uvedbi stečaja nad dolžnikom, torej družbo F. d. o. o. Po mnenju vložnika zahteve je bila odločitev sodišča druge stopnje, ki je obsodilno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in obtožbo zavrnilo, ker naj bi kaznivo dejanje že absolutno zastaralo, napačno. S to odločitvijo naj bi bila zagrešena kršitev kazenskega zakona, in sicer 232. člena v zvezi s prvim odstavkom 112. člena KZ. Sodišče druge stopnje naj bi namreč nepravilno štelo, da je zastaralni rok za to kaznivo dejanje začel teči 12. 1. 2002, ko je bila potrjena prisilna poravnava (kar bi pomenilo, da je kazenski pregon absolutno zastaral 12. 1. 2012), čeprav bi moral biti po stališču vložnika zahteve v tem pomenu odločilen datum sprejetja sklepa sodišča o uvedbi stečaja nad dolžnikom – to pa je bilo 20. 1. 2003 (kar pomeni, da bi kazenski pregon absolutno zastaral šele 20. 1. 2013).

7. Iz opredelitve zakonskih znakov v besedilu 232. člena KZ je razvidno, da mora biti ob storitvi tega kaznivega dejanja, poleg izvršenih dejanj, kot so opredeljena v točkah 1., 2. in 3., in s katerimi storilec uresničuje namen, da obveznosti ne bi bile plačane ter s tem navidezno ali dejansko poslabša premoženjsko stanje dolžnika, izpolnjen še nadaljnji pogoj, da je s takim ravnanjem povzročen stečaj. Kolikor do stečaja ne pride, je očitno, da ne gre za obravnavano kaznivo dejanje, za kar govori že sam naslov tega kaznivega dejanja - lažni stečaj. Povzročitev stečaja pa je izkazana z izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka (kot izrecno izhaja iz določb 97. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL), ki je veljal v času obravnavanega dejanja (Ur. l. RS, št. 67/93, 39/97, 52/99), potem ko so bili preverjeni in ugotovljeni v zakonu predpisani pogoji za njegov začetek. Šele ko so uresničeni vsi tako določeni zakonski znaki kaznivega dejanja, začne teči zastaranje kazenskega pregona (prvi odstavek 112. člen KZ, tudi v zvezi s šestim odstavkom istega člena – absolutni zastaralni rok). Glede na navedeno ima vrhovni državni tožilec prav, ko navaja, da je v obravnavanem primeru zastaranje kazenskega pregona začelo teči dne 20. 1. 2003, ko je bil s sklepom sodišča začet stečaj nad obtoženčevim podjetjem F. d. o. o., in bi absolutno zastaranje nastopilo dne 20. 1. 2013. V tej zvezi je sodišče druge stopnje napačno štelo datum 12. 1. 2012, ko je bila potrjena prisilna poravnava (katere osrednji dokument je bil Načrt finančne reorganizacije družbe F. d. o. o.), kot datum, ko je začelo teči zastaranje kazenskega pregona. Tak zaključek se izkaže kot nedosleden tudi glede na nadaljnjo navedbo v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje, ko veže obtožbeni očitek obtožencu na ravnanje, ki ni bilo v skladu z navedenim Načrtom finančne reorganizacije. Ta zaveza obtoženca je namreč lahko veljala le od sprejema tega načrta v okviru potrjene prisilne poravnave, torej od 12. 1. 2002 dalje in je zato presojo tega obtoženčevega ravnanja umestiti v to obdobje do sprejetja sklepa o začetku stečajnega postopka. Obtožencu tudi sicer ni možno očitati, da ni ravnal skladno z Načrtom finančne organizacije istega dne, kot je bil ta sprejet v okviru prisilne poravnave, temveč je njegova ravnanja mogoče v tem pogledu preverjati in ugotavljati le od potrjene prisilne poravnave dalje.

8. Zaradi navedenih razlogov je bilo skladno s predlogom vložnika zahteve ugotovljeno, da je bil z izpodbijano sodbo Višjega sodišča v Mariboru kršen kazenski zakon glede vprašanja, ali je kaznivo dejanje lažnega stečaja po 232. členu KZ zastaralo, saj zastaranje kazenskega pregona za to kaznivo dejanje ne more začeti pred povzročitvijo stečaja, ki je kot zakonski znak opredeljen pri tem kaznivem dejanju. Navedena kršitev je ugotovljena v obtoženčevo škodo in je bila zato, skladno z drugim odstavkom 426. člena ZKP, ta kršitev le ugotovljena.

Datum zadnje spremembe:

30.11.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 22840/2011-52
• Sodba I Ips 5335/2010-96
• Sodba I Ips 44324/2010-89