Sodba VIII Ips 12/2012

Jedro

Zakon in KPVIZ izrecno nista urejala, kakšna je vrednost učne ure (opravljene preko osnovnega normativa). Je pa zaradi enotnega obračuna plač po takratnem Zakonu o razmerjih plač v javnih zavodih (v nadaljevanju ZRPJZ), vključno s plačo za delo v okviru povečanega ali zmanjšanega normativa, stranski intervenient izdal srednjim šolam navodilo za izračun plač delavcem po zakonu že 1. 9. 1993.

Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da je bil revident upravičen do plačila plače za pedagoško delo v okviru povečanega normativa učnih ur v skladu z navodilom pristojnega ministrstva za enotno obračunavanje plač.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka in stranski intervenient sama krijeta vsak svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločitve tožene stranke o strukturi količnika za določitev plače, ki velja od 1. 10. 2004 dalje in s katero je bil tožniku določen plačni količnik. Zavrnilo je tudi zahtevek za izplačilo razlike v plači za čas od 1. 10. 2004 do 31. 12. 2004. Tožniku je naložilo v plačilo stroške postopka tožene stranke in njenega stranskega intervenienta. Ugotovilo je, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto učitelja ekonomskih predmetov za nedoločen čas s polnim delovnim časom 40 ur na teden, tožnik pa je predaval še dva predmeta na Višji strokovni šoli. Tako je predaval 11,94 ur kot učitelj ekonomskih predmetov in kot predavatelj na Višji strokovni šoli 9 ur na teden. Obe deli sta posebno ovrednoteni s svojima plačnima količnikoma. Ker je tožnik opravljal večje število ur učne obveznosti od predpisanega normativa tedenskih učnih ur po določbi 121. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 in naslednji), se te ure štejejo za povečan obseg dela. Te ure torej predstavljajo povečanje dovoljene norme in se vrednotijo v okviru dodatka kot ure osnovne plače, povečane za količnik za pripravo, brez dodatkov, ki se sicer obračunajo pri osnovni plači za opravljanje dela v okviru zakonske zgornje meje učne obveznosti.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da je tožnik na srednji šoli opravil 11,94 ur tedenske učne obveznosti in 9 ur na višji šoli. Tako je za 15,95 ur presegel tedenski normativ iz 121. člena ZOFVI. Na podlagi 12. člena Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno izobraževalnih zavodih (v nadaljevanju ZPDJVZ, Ur. l. RS, št. 16/92 in naslednji) plačilo za povečan obseg dela, ki predstavlja učne ure nad predpisano tedensko učno obveznostjo, ni vključeno v osnovno plačo, zato ne vključuje dodatkov, kot jih sicer vsebuje osnovna plača, pri kateri so dodatki upoštevani v okviru dela za polni delovni čas.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Dor 81/2011 z dne 17. 11. 2011 dopustilo revizijo glede vprašanja pravilnega vrednotenja učnih ur, ki jih učitelj oziroma predavatelj opravi v obsegu nad predpisano tedensko učno obveznostjo.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da se morajo na podlagi 12. člena ZPDJVZ dodatne učne ure, opravljene nad zgornjo mejo učne obveznosti iz 124. člena ZOFVI, vrednotiti enako kot učne ure, opravljene med polnim delovnim časom. V zakonodaji ni nikjer določeno, da je plačilo za dodatno učno obveznost dodatek, na katerega se ne sme izplačevati enakih dodatkov kot pri osnovni plači. Dodatne učne ure spadajo v okvir polnega delovnega časa in niso nadure. Zmotno je stališče sodišč, da dodatna učna obveznost sodi v okvir 40 urnega delovnika, ker ga očitno presega. Po novem izračunu je učitelj neutemeljeno za polovico manj plačan za delo v okviru zakonsko dopustnega povečanja učne obveznosti za 5 ur, čeprav bi morale biti enako vrednotene kot ostale učne ure v okviru polnega delovnega časa. Navodila stranskega intervenienta niso pravni vir in jih sodišče ter izvedenka ne bi smela upoštevati. Faktorji za izračun plače iz navodil so izmišljeni in brez pravne podlage. Izračun plače se je nezakonito spremenil samo zaradi spremenjenega mesta obračunavanja plač, pri čemer je opravljal isto delo tako pred kot tudi po spremembi obračunavanja.

5. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki predlagata njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je bila dopuščena glede materialnopravnega vprašanja pravilnega vrednotenja učnih ur, ki jih učitelj oziroma predavatelj opravi v obsegu nad predpisano učno obveznostjo. Zato revizijsko sodišče z vidika zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka izpodbijane sodbe ni preizkušalo. Prav tako so neupoštevne revizijske navedbe, s katerimi revident izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Revident je bil zaposlen kot učitelj na srednji šoli in hkrati predavatelj na višji strokovni šoli ter je presegal tedenski delovni normativ, izražen v urah učne obveznosti. Tako je v okviru zaposlitve za polni delovni čas tedensko učno obveznost na srednji šoli presegel za 3,19 ur. Pred 1. 10. 2004 – tj. uveljavitvijo izpodbijane strukture količnika tožene stranke za določitev plače, je tožena stranka obračunavala in izplačevala učne ure nad normativom tako, da je za delo preko normativa obračunala in izplačala sorazmeren del osnovne plače z vsemi pripadajočimi dodatki za delo učitelja. Revident je poleg tega prejemal osnovno plačo za polni delovni čas za delovno mesto učitelja na srednji šoli in predavatelja na višji strokovni šoli v skladu s sorazmernim deležem učnih ur znotraj normativa za posamezna dela. Po uveljavitvi nove strukture količnika, potem ko je bilo odpravljeno obračunavanje plač na dveh mestih pri stranskemu intervenientu in se je začela enotno obračunavati plača za pedagoge, ki so poučevali tako na srednji kot tudi na višji šoli, je tedensko preseganje učne obveznosti vrednoteno s posebnim dodatkom za povečan (oziroma zmanjšan) obseg dela. Ta dodatek je izračunan glede na urno vrednost količnika za osnovno plačo za delovno mesto učitelja, ki je pomnožen s „faktorjem za priprave“ in nato preračunan na mesečno vrednost plačnega količnika.

9. Vprašanje pravilnega vrednotenja tako uporabljenega plačnega količnika za delo pri učni obveznosti nad predpisanim (osnovnim) normativom je ključno za presojo pravilnosti sodbe sodišča druge stopnje. Sestavljeno je iz presoje zakonske ureditve delovne obveznosti učiteljev in pravne podlage za plačno vrednotenje preseganja normativov.

10. ZOFVI predstavlja zakonsko podlago ureditve delovnega časa in normativov. Po prvem odstavku 119. člena ZOFVI delovna obveznost učitelja obsega pouk in druge oblike organiziranega dela z učenci, vajenci, dijaki oziroma študenti višjih šol (učna obveznost), pripravo na pouk, popravljanje in ocenjevanje izdelkov in drugo delo, potrebno za uresničitev izobraževalnega programa. V 121. členu ZOFVI je definiran delovni normativ za poklicno izobraževanje v okviru tedenskega polnega delovnega časa za učitelje splošnoizobraževalnih in strokovnoteoretičnih predmetov z vidika neposredne učne obveznosti največ 20 ur tedensko (1. alineja), za učitelje praktičnega pouka in veščin največ 25 ur tedensko (5. alineja) za predavatelje višje strokovne šole pa največ 16 ur učne obveznosti tedensko (4. alineja). V skladu s 124. členom ZOFVI lahko ravnatelj učitelju ali drugemu strokovnemu delavcu določi dodatno tedensko učno obveznost za toliko ur, kot je določeno za posamezni predmet v oddelku, če v okviru z zakonom določene tedenske učne obveznosti ni mogoče organizirati pouka v skladu s predmetnikom, vendar ne več kot za pet ur (povečan normativ učne obveznosti), oziroma določi zmanjšanje tedenske učne obveznosti, vendar ne več kot za tri ure (zmanjšan normativ). Zakon torej učne ure opredeljuje kot temeljno, vendar ne edino, obveznost učiteljev (119. člen ZOFVI), njihovo zgornjo tedensko mejo kot osnovni delovni normativ (121. člen ZOFVI), ki pa se lahko zveča ali zmanjša glede na organizacijske možnosti šol (124. člen ZOFVI).

11. Stranki v sporu in stranski intervenient kot pravno podlago za plačilo dela preko osnovnega normativa navajajo prvi odstavek 12. člena ZPDJVZ. Ta določa, da se vrednotijo učne ure, ki jih učitelj opravi v obsegu do z zakonom določene zgornje meje ur neposrednega vzgojnoizobraževalnega dela v okviru polnega delovnega časa, kot učne ure, opravljene med polnim delovnim časom. Ugotovljeno je bilo, da je revident opravljal delo preko osnovnega učnega normativa na srednji šoli 3,19 ur tedensko – vse v okviru polnega delovnega časa.

12. Zakon in KPVIZ izrecno nista urejala, kakšna je vrednost učne ure (opravljene preko osnovnega normativa). Je pa zaradi enotnega obračuna plač po takratnem Zakonu o razmerjih plač v javnih zavodih (v nadaljevanju ZRPJZ), vključno s plačo za delo v okviru povečanega ali zmanjšanega normativa, stranski intervenient izdal srednjim šolam navodilo za izračun plač delavcem po zakonu že 1. 9. 1993. Srednjim šolam je bilo posredovano 6. 9. 1993, istočasno so bili o njem obveščeni tudi sindikati, ki temu navodilu niso nasprotovali. Navodilo se sklicuje na zakonsko spremembo ZPDJVZ (Ur. l. RS, št. 42/93), s katero sta bila med drugim v zakon vnesena drugi in tretji odstavek 12. člena ZPDJVZ. Po novem drugem odstavku tega člena pripada učitelju, ki ima z letnim delovnim načrtom zavoda določen manjši obseg neposrednega vzgojnoizobraževalnega dela od predpisanega, plača v sorazmerju z opravljenimi učnimi urami. Ob tem se tudi delo, opravljeno v obsegu, zmanjšanem do treh učnih ur od predpisanega, šteje za delo s polnim delovnim časom (tretji odstavek 12. člena ZPDJVZ). Na podlagi teh sprememb je bil v navodilu določen tudi plačni koeficient za povečan ali zmanjšan obseg ur pouka, ki izhaja iz vrednosti plačnega koeficienta ene učne ure v okviru dela za polni delovni čas. Ta koeficient je nato pomnožen s faktorjem za priprave, ki je odvisen od vrste in zahtevnosti neposredne učne obveznosti (za srednjo šolo faktor 1,5) in preračunan na mesečno raven v obliki mesečnega plačnega količnika za povečan (oziroma zmanjšan) obseg učnih ur. Revident je na podlagi takega navodila začel prejemati plačo (s povečanjem za opravljanje učne obveznosti v srednji šolo preko osnovnega normativa) po uveljavitvi nove strukture plačnega količnika s 1. 10. 2004. Pred tem je za preseganje normativa na srednji šoli prejemal sorazmeren del plače, kot da bi delal dodatnih 15,95 % polnega delovnega časa, čeprav je bil po pogodbi o zaposlitvi pri toženi stranki zaposlen le za poln delovni čas. Po prenosu obračunavanju plač pri stranskem intervenientu iz dveh sektorjev na enotni sektor se je ta sistemska anomalija odpravila tako, da se je upoštevalo, da revident dela za polni delovni čas kot učitelj na srednji šoli in predavatelj na višji šoli, za delo na srednji šoli preko osnovnega učnega normativa pa se mu obračuna povečan obseg učnih ur v okviru koeficienta za povečan obseg učnih ur. Revident je namreč tudi delo preko osnovnega normativa opravljal v okviru polnega delovnega časa. Tako je tožena stranka tudi v revidentovem primeru le prešla na obračun plače, ki je bil za delo pedagoškega delavca v polnem delovnem času z navodilom pristojnega ministra enotno določen že v letu 1993.

13. Kot je bilo že ugotovljeno niti v ZPDJVZ in ZRPJS in niti v veljavni KPVIZ ni bila določno opredeljena vrednost učne ure oziroma višina plače pedagoškega delavca za učno uro (niti učno uro, opravljeno v okviru osnovnega normativa, niti v okviru povečanega normativa učne obveznosti). Zato sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da je bil revident upravičen do plačila plače za pedagoško delo v okviru povečanega normativa učnih ur v skladu z navodilom pristojnega ministrstva za enotno obračunavanje plač, to je v višini vrednosti osnovnega koeficienta delovnega mesta, povečanega za faktor 1,5 za povečan obseg dela na srednješolskem programu in faktor 1,8 za povečan obseg dela na višješolskem programu. Tak poenoten obračun je bil splošno veljaven vse od leta 1993 dalje za vse učitelje srednjih in kasneje tudi višjih šol.

14. V prid pravilnosti take presoje govori tudi sedanja nebistveno drugačna ureditev nagrajevanja povečanega obsega dela iz naslova dodatne tedenske učne obveznosti javnih uslužbencev s področja vzgoje in izobraževanja, ki velja od uveljavitve Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS), to je od 1. 8. 2008 dalje. Ne da bi razveljavil 12. člen ZPDJVZ, tako ZSPJS v četrtem odstavku 22.e člena v bistvu enako določa, da se del plače iz naslova povečanega obsega dela v okviru z zakonom določene dodatne tedenske učne obveznosti obračuna enako, kot redna učna ura oziroma pedagoška obveznost. Za določitev pogojev, meril in obsega dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela tretji odstavek 22.e člena ZSPJS pooblašča Vlado. Ob podpisu Aneksa h KPVIZ (Ur. l. RS, št. 60/2008) sta takratni pogajalski skupini strank kolektivne pogodbe sprejeli Dogovor, da bosta poskušali uskladiti način izračuna vrednosti učne obveznosti, ki je potrebna za obračun dela plače za povečan obseg dela oziroma v primerih izračuna plače, ko ima delavec zmanjšano ali povečano učno obveznost v smislu določb 14. in 22.e člena ZSPJS s formulo, s katero naj bi se dopolnila takrat veljavna Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun plač v javnem sektorju (v nadaljevanju Uredba). Ta dogovor je bil očitno realiziran ob sprejemu nove Uredbe (Ur. l. RS, št. 64/2008), ki je v 20. členu določila, da se javnemu uslužbencu, ki mu v skladu z drugim odstavkom 22.e člena ZSPJS pripada del plače za delovno uspešnost iz naslova dodatne tedenske učne obveznosti, plačilo za povečano tedensko učno obveznost določi tako, da se mesečni obseg opravljenih ur, ki se štejejo kot povečana tedenska učna obveznost, pomnoži z bruto urno postavko osnovne plače, ki je povečana za faktor povečane učne obveznosti. Gre torej za podoben princip določanja vrednosti učne oziroma pedagoške ure, kot je veljal v spornem obdobju, to je upoštevanje osnove za obračun plače, povečane za določen faktor.

15. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je v skladu s 378. členom ZPP sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Ker odgovora na revizijo tožene stranke in stranskega intervenienta ne vsebujeta ničesar bistvenega, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da stroške tega odgovora krijeta sami (prvi odstavek 155. člen ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

19.11.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 70/2011
• Sklep VIII DoR 107/2010, enako tudi VIII DoR 81/2011
• VDSS Sodba Pdp 409/2020