<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 38668/2010-62

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2012:I.IPS.38668.2010.62
Evidenčna številka:VS2006179
Datum odločbe:19.07.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSK II Kp 38668/2010
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - protispisnost - presoja pritožbenih navedb - pravice obrambe - odločanje o dokaznem predlogu - prosta presoja dokazov

Jedro

Pravica do obrambe bi bila kršena, če sodišče ne bi izvedlo pravno relevantnih dokazov, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 28. 1. 2011 spoznalo obsojenega R. Z. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika – KZ (dejanje je opisano pod točko 1 izreka), za katero mu je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora in kaznivega dejanja ugrabitve po drugem in prvem odstavku 144. člena KZ (dejanje je opisano pod točko 2 izreka), za katero mu je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora; za tem pa izreklo enotno kazen dve leti zapora. Obsojencu je odvzelo sekiro in električna kabla ter ga oprostilo plačila stroškov postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 7. 12. 2011 pritožbi obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno dne 13. 3. 2012 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter kršitev 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi s 6. členom EKČP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 16. 4. 2012, navaja, da zahteva ni utemeljena. Sodišče je skladno z načelom proste presoje dokazov dokaze ocenilo in konkretno navedlo na podlagi katerih dejstev in dokazov šteje za dokazano, da je obsojenec oškodovanko proti njeni volji odpeljal s pomola v Piranu, jo potisnil v avto ter jo med vožnjo večkrat udaril in ji grozil. Zaključke je oprlo na materialne dokaze, opredelilo se je tudi do razlik v izpovedbah posameznih prič in oškodovanke. Nestrinjanje z argumenti sodišča pa predstavlja uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Z odgovorom državne tožilke sta bila obsojenec dne 20. 4. 2012 in njegov zagovornik dne 18. 4. 2012 seznanjena.

B.1.

4. Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita);

da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena;

da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti;

da je Vrhovno sodišče glede načela proste presoje dokazov v svojih odločbah (I Ips 309/97, I Ips 186/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001 in drugih) že presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je potrebno obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

B.2.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je sodišče prve stopnje zaključek o dokazanosti kaznivih dejanj gradilo zgolj na izpovedbi oškodovanke, ne da bi se opredelilo do tistih dokazov, ki zaključek sodišča prve stopnje o njenem prepričljivem pričanju ovržejo, kar je obramba v pritožbi izpodbijala z nasprotnimi dokazi, ki jih je v pritožbi opisala kot „deset laži oškodovanke“. Sodišče druge stopnje je te pritožbene navedbe zavrnilo, ne da bi jih vsebinsko obravnavalo in se do njih opredelilo.

6. Če sodišče druge stopnje v svoji odločbi ne presodi vseh pritožbenih navedb, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to uveljavlja zagovornik v zahtevi, temveč gre za kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki se upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe(1). Glede tega vprašanja je Vrhovno sodišče že presodilo(2), da mora pritožbeno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 395. člena ZKP presoditi vse tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti stališča in jih ustrezno obrazložiti. Vendar pa je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazloženosti odločbe sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do vseh pritožbenih navedb, včasih zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. Prav tako ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja; zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov odločbe izhaja, da se je z njimi seznanilo, oziroma, da jih ni prezrlo. Sodišče druge stopnje pa ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti ter na navedbe, ki so pravno irelevantne in očitno neutemeljene.

7. Vrhovno sodišče je zato utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti presojalo le v obsegu, ko sodišču druge stopnje očita, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z verodostojnostjo izpovedbe oškodovanke. Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja (točke 5 do 7), da je ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih navedb ocenilo, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in v celoti ugotovilo, sprejete zaključke pa prepričljivo obrazložilo, saj je dokazno oceno sprejelo po kritični presoji vseh izvedenih dokazov, se opredelilo tako do tistih, ki obsojenca obremenjujejo, kot tudi do tistih, ki so mu v korist ter se opredelilo do vseh okoliščin, ki zadevajo obstoj zakonskih znakov obsojencu očitanih kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili dne 30. 12. 2005 kot ugrabitve oškodovanke dne 25. 1. 2006. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu dejanskega stanja sprejelo kot logičen in pravilen zaključek sodišča prve stopnje o prepričljivosti izpovedbe oškodovanke in ugotovilo, da se je v razlogih sodbe opredelilo do njene izpovedbe tako v preiskavi kot na glavni obravnavi ter v povezavi tudi z njenimi navedbami ob podaji kazenske ovadbe, saj se je oškodovanka že pri podaji kazenske ovadbe tudi sama spravila v kazenski pregon ter kot neutemeljene zavrnilo pritožbene navedbe obrambe o „desetih lažeh oškodovanke“. V povezavi z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, s katerimi se je sodišče druge stopnje v celoti strinjalo, so bile tako pritožbene navedbe glede ugovora o neverodostojnosti izvedbe oškodovanke presojane. Kolikor pa se zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti s takšno presojo sodišča ne strinja in meni, da je izpoved oškodovanke neverodostojna, pa ne uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi z navedbo, da je v sodbi sodišča prve stopnje precejšnje nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah in samimi izpovedbami. Sodišče prve stopnje je v sodbi zapisalo, da sta zakonca R. potrdila, da je oškodovanka utrpela krvavečo razpočno rano, kar pa ne drži, ker priča J. R. tega ni potrdila. Sodišče druge stopnje je zagovornikovo pritožbeno navedbo o precejšnjem nasprotju med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov glede priče J. R. zavrnilo z obrazložitvijo, da iz izpodbijane sodbe to nasprotje ne izhaja.

9. Sodišče prve stopnje je v sodbi (stran 5 do 6) korektno povzelo izpovedbi prič F. R. (ki je povedal, da je imela oškodovanka krvave ustnice in si je pred usti držala kepo zmečkanega papirja, natopljenega s krvjo) in J. R., obsojenčevih sosedov, kamor se je zatekla oškodovanka po tem, ko se je uspela odvezati in zbežati iz (obsojenčeve) drvarnice in pri katerih so policisti zasegli biljardno palico, ki jo je vzela s seboj ter ocenilo, da njuni izpovedbi potrjujejo izpoved oškodovanke, da je pobegnila od obsojenca. Zaključek, da je obsojenec oškodovanko udaril in ji prizadejal rano na ustnici, pa je sodišče prve stopnje kot to izhaja iz razlogov oprlo na zagovor obsojenca (ki priznava, da je oškodovanko udaril), izpovedbo oškodovanke ter izpovedbe prič A. G. in M. M. in zdravstveno dokumentacijo, ki takšno poškodbo oškodovanke potrjuje. Ob zavrnitvi dokaznega predloga obrambe za zaslišanje zdravnice A. U. pa ocenilo, da zaslišanje te priče ni potrebno glede na listine – obvestilo o telesni poškodbi, obvestilo zdravniku, ki jih je zdravnica sestavila, prepričljivo izpoved oškodovanke o prizadejani ji rani ustnice, kar sta potrdila tudi zakonca R. h katerima se je zatekla. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče zaključek o oškodovankini poškodbi ustnice oprlo na izpoved priče F. R. in ne na izpoved priče J. R., zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

10. Neutemeljeno zagovornik bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zahtevi uveljavlja tudi z navedbo, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni navedlo, katere dokaze je v dokaznem postopku izvedlo. Enako kršitev je zagovornik uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje zavrnilo. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje (točka 10), da golo navajanje dokazov, ki jih je sodišče prebralo in vpogledalo na glavni obravnavi, ne predstavlja bistvenih obveznih sestavin, ki jih mora po določbi 364. člena ZKP vsebovati pisno izdelana sodba.

11. Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP zaradi zavrnitve dokaznih predlogov obrambe za zaslišanje priče M. C. v postopku pred sodiščem prve stopnje in ker sodišče druge stopnje ni ugodilo v pritožbi obrambe podanem dokaznem predlogu za zaslišanje priče I. K., z zaslišanjem katerega je obramba želela dokazati, da je oškodovanka ob ovadbi in pričanju lagala.

12. Obsojenčeva pravica do obrambe, ki bi imela za posledico nezakonitost pravnomočne sodbe, ni bila kršena. Pravica do obrambe bi bila kršena, če sodišče ne bi izvedlo pravno relevantnih dokazov, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, česar v konkretni zadevi ni storila. Zagovornik je na glavni obravnavi 20. 10. 2010 predlagal zaslišanje priče M. C. z obrazložitvijo „ki bi vedel povedati več, saj gre za osebo, ki je peljal N. Ž. k osebi, od katere naj bi dobila mamilo“. Sodišče prve stopnje je predlog za zaslišanje te priče (ki je po podatkih spisa od 24. 12. 2008 na zdravljenju odvisnosti v Comunita San Patrignano) zavrnilo in v razlogih sodbe pojasnilo, da zaslišanje te priče ni potrebno, ker ta priča ob izročitvi heroina oškodovanki ni bila prisotna in ne bi vedel povedati nič bistvenega v tej zadevi. Zagovoru obsojenca, da oškodovanki mamila ni izročil, sodišče ni sledilo in ga je ocenilo kot neprepričljivega, glede na izpoved oškodovanke, v kateri se je oškodovanka sama obremenila in bila zato spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po prvem odstavku 197. člena KZ (sodba Okrožnega sodišča v Kopru K 131/2008 z dne 30. 4. 2010). Presoji sodišča prve stopnje je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točka 8) in presodilo, da z zavrnitvijo tega dokaznega predloga pravica do obrambe obsojencu ni bila prekršena, saj izpoved priče, ki je oškodovanko le pripeljal z vozilom v bližino obsojenčeve hiše, same izročitve heroina oškodovanki pa ni videl, ne bi prispevala k razjasnitvi zadeve. Ker obramba ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ob predlogu za zaslišanje te priče, niti v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni zadostila formalni zahtevi in ni navedla, katero odločilno dejstvo želi z izvedbo predlaganega dokaza ugotoviti (to je skušal zagovornik utemeljiti šele v zahtevi za varstvo zakonitosti), tudi po presoji Vrhovnega sodišča z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče M. C. obsojenčeva pravica do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni bila prekršena. Na glavni obravnavi dne 28. 1. 2011 po zaključenem dokaznem postopku ne obsojenec, ne njegov zagovornik nista imela novih dokaznih predlogov. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik ob uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja predlagal zaslišanje priče I. K. iz P., „kateremu je oškodovanka razlagala, kako ji je vlagatelj posodil denar in kako ga je lažno obremenila na sojenju“ ter navedel, da je za pričo izvedel šele po izdaji sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je v sodbi (točka 12) ocenilo, da zaslišanje te priče ne bi v ničemer pripomoglo k boljši ali celo drugačni oceni dejanskega stanja glede kaznivega dejanja pod točko 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje (kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ), ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi s svojimi pravilnimi dejanskimi ugotovitvami prepričalo sodišče druge stopnje, da je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje tako kakor je ugotovljeno v krivdoreku sodbe sodišča prve stopnje. Zaradi zavrnitve v pritožbi podanega dokaznega predloga za zaslišanje priče I. K., zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, katero Vrhovno sodišče presoja skladno z določbo 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik ne v pritožbi, niti v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izkazal obstoja te priče, katere zaslišanje je v pritožbi predlagal, niti ni z ničemer izkazal ali obrazložil svoje trditve, da je obramba za to pričo (katere bivališče je v neposredni bližini obsojenčevega bivališča v P. v času storitve dejanja) izvedela šele po izreku sodbe sodišča prve stopnje, to je več kot 5 let po storjenem kaznivem dejanju.

13. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, zahteva pa je bila vložena pretežno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.

----

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 203/96 z dne 26. 8. 1998.

Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 225/2006 z dne 14. 6.2007.


Zveza:

ZKP člen 18, 371, 371/1-11, 371/2, 395, 395/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.11.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ4NDI0