Sodba III Ips 136/2009

Jedro

Namen 248. člena ZGD-1 je, preprečiti, da bi se prepoved pridobivanja lastnih delnic izigrala s pravnimi posli, ki imajo za družbo enak ekonomski učinek, kot če bi lastne delnice pridobila sama. Ta namen in s tem posredno tudi namen prepovedi pridobivanja lastnih delnic je zavarovan že s sankcijo ničnosti pravnega posla, s katerim družba zagotovi predujem oziroma posojilo za pridobitev delnic. Če je pogodba nična, mora namreč vsaka stranka drugi vrniti tisto, kar je na podlagi nične pogodbe prejela. Ni pa mogoče napraviti hkrati tudi zaključka, da se delnice, pridobljene s predujmom ali posojilom, štejejo za lastne delnice družbe, ki je predujem ali posojilo dala, saj zakon za to ne daje podlage.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 495,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti in podredni zahtevek za razveljavitev sklepa skupščine tožene stranke z dne 19. 7. 2007, s katerim so delničarji tožene stranke imenovali dva člana njenega nadzornega sveta. Zavrnilo je tudi zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je bil na skupščini sprejet njen nasprotni predlog. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Pred sodiščem prve stopnje se je postopek končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), zato se na podlagi drugega odstavka njegovega 130. člena postopek nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kakršen je veljal pred uveljavitvijo novele ZPP-D.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednjo pravno relevantna dejstva:

Tožeča stranka je delničar tožene stranke.

Na skupščini 19. 7. 2007 so delničarji tožene stranke izglasovali sklep o imenovanju dveh novih članov nadzornega sveta tožene stranke kot predstavnikov njenih delničarjev.

Za sklep je glasovalo 31.428 delnic, proti sklepu pa 17.660 delnic.

Pri glasovanju je bilo udeleženih tudi 10.169 delnic družbe M. d. o. o. in 4.300 delnic J. K..

Tožena stranka je delnice, s katerimi je glasoval J. K., prodala svojim delavcem. V prodajni pogodbi je bil določen 30-dnevni rok plačila, v katerem je bila kupnina tudi plačana. Tožena stranka je imela ustrezen vir za oblikovanje sklada lastnih delnic.

7. Tožeča stranka je trdila, da so delnice, s katerimi sta glasovala družba M. d. o. o. in J. K., lastne delnice, ki pri glasovanju ne bi smele biti upoštevane. Sporne delnice naj bi bile kupljene tako, da je zanje tožena stranka zagotovila poroštvo oziroma zavarovanje, zaradi česar naj bi šlo za nedovoljeno pridobivanje delnic s strani tretjih oseb. Navajala je, da je 30-dnevni plačilni rok, ki je bil določen v pogodbi, s katero je tožena stranka prodala delnice svojim delavcem, zaradi dolžine predstavljal kreditiranje nakupa delnic.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovitveni zahtevek zavrnili zaradi nesklepčnosti, izpodbojni zahtevek pa zato, ker sta presodili, da sporne delnice ne predstavljajo lastnih delnic tožene stranke. Pojasnili sta, da tudi v primeru, če bi tožena stranka zagotovila predujem ali posojilo za pridobitev delnic, ne bi šlo za lastne delnice, saj taka posledica iz zakona ne izhaja. Sodišče druge stopnje je navedlo, da bi morala tožeča stranka izkazati, da so neupoštevni tako glasovi družbe M. d. o. o. kot tudi glasovi J. K., saj le z neveljavnostjo glasov obeh delničarjev sporni skupščinski sklep ne bi bil izglasovan.

9. Revidentka sodišču druge stopnje očita, da je zavzelo nepravilno stališče, ko je zapisalo, da tudi, če bi se ugotovilo, da je tožena stranka zagotovila posojilo oziroma zavarovanje kupcema spornih delnic (družbi M. d. o. o. in J. K.), te delnice ne bi bile lastne delnice tožene stranke. Stališče pritožbenega sodišča je pravilno. Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) v prvem odstavku 248. člena določa, da je pravni posel, s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic, ali drug posel s primerljivim učinkom, ničen. Glede usode delnic, ki so na tak način pridobljene, pa zakon ne določa ničesar. Zaključek tožeče stranke, da so te delnice lastne delnice, ni pravilen. Namen, ki ga zakon s prepovedjo pridobivanja lastnih delnic iz 247. člena ZGD-1 varuje, je ohranjanje osnovnega kapitala družbe (in s tem tudi varstvo njenih upnikov) ter varstvo pristojnosti organov družbe, ki bi se z glasovanjem z lastnimi delnicami lahko porušilo.(1) Namen 248. člena ZGD-1 pa je, kot pravilno navaja tudi revidentka, preprečiti, da bi se prepoved pridobivanja lastnih delnic izigrala s pravnimi posli, ki imajo za družbo enak ekonomski učinek, kot če bi lastne delnice pridobila sama. Ta namen in s tem posredno tudi namen prepovedi pridobivanja lastnih delnic je zavarovan že s sankcijo ničnosti pravnega posla, s katerim družba zagotovi predujem oziroma posojilo za pridobitev delnic. Če je pogodba nična, mora namreč vsaka stranka drugi vrniti tisto, kar je na podlagi nične pogodbe prejela (prvi odstavek 87. člena Obligacijskega zakonika). To pomeni, da mora oseba, ki je pridobila predujem ali posojilo, družbi le-tega vrniti. Ni pa mogoče napraviti hkrati tudi zaključka, da se delnice, pridobljene s predujmom ali posojilom, štejejo za lastne delnice družbe, ki je predujem ali posojilo dala, saj zakon za to ne daje podlage. Že s sankcijo ničnosti pravnega posla je zavarovana preprečitev izigravanja prepovedi pridobivanja lastnih delnic, saj z ničnostjo odpade tudi ekonomski učinek pravnega posla, to je dan predujem ali posojilo. Zato dodatna sankcija v obliki statusa lastnih delnic, na katero napeljuje tožeča stranka v reviziji, ni potrebna in tudi ni smiselna. Stališče Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1008/2007 z dne 29. 1. 2008, na katerega se pri tem sklicuje, ne pride v poštev. To stališče je bilo tudi že preseženo z odločbo istega sodišča, ki je v ponovljenem postopku ponovno odločalo o pritožbi.(2)

10. Za delničarja torej velja oseba, ki je delnice pridobila v svojem imenu kljub ničnosti pravnega posla, na podlagi katerega je bil dan predujem ali posojilo. Imetnik teh delnic tudi lahko izvršuje glasovalno pravico. Zato ni relevantno, ali je bil 30-dnevni rok za plačilo kupnine za delnice J. K. namenjen kreditiranju ali ne, saj se v nobenem primeru njegove delnice ne bi štele za lastne delnice tožene stranke. Tožeča stranka ni trdila, da bi šlo za situacijo iz 251. člena ZGD-1 (da bi imel J. K. delnice za račun tožene stranke). Ni tudi trdila, da tožena stranka ni oblikovala sklada za lastne delnice, ne da bi zmanjšala osnovni kapital ali po zakonu ali statutu predpisan sklad, ki se ne sme uporabljati za plačilo delničarjem (drugi odstavek 248. člena ZGD-1).

11. Glede na ugotovitve glede števila delnic, s katerimi je bilo glasovano za in proti spornemu skupščinskemu sklepu, se izkaže za pravilen tudi zaključek pritožbenega sodišča, da bi morala tožeča stranka, da bi uspela s tožbenim zahtevkom, dokazati, da so bili neupoštevni tako glasovi družbe M. d. o. o. kot tudi glasovi J. K., ter da že veljavnost slednjih zadošča za zavrnitev zahtevka, saj bi število glasov za izpodbijani sklep še vedno presegalo število glasov proti.

12. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani in prav tako ni podan razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Toženi stranki je dolžna povrniti 413,10 EUR stroškov odgovora na revizijo z 20 % DDV v višini 82,62 EUR, skupaj 495,72 EUR.

---.---

Op. št. (1): Tako tudi dr. Marijan Kocbek, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, komentar k 247. členu ZGD-1, str. 252.

Op. št. (2): Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1126/2009 z dne 21. 10. 2010.

Datum zadnje spremembe:

02.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba III Ips 56/2019
• VSL sodba I Cpg 1393/2011
• VSC Sodba Cpg 196/2017