<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 48812/2010-73

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2012:I.IPS.48812.2010.73
Evidenčna številka:VS2006153
Datum odločbe:30.08.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Kp 48812/2010
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravice obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - postopek za preklic pogojne obsodbe - pogojna obsodba - preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti - roki za preklic pogojne obsodbe

Jedro

Tudi po poteku preizkusne dobe preklic pogojne obsodbe ni obligatoren – sodišče ne bo preklicalo pogojne obsodbe obsojencu, ki posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir ni mogel izpolniti. Ne more pa sodišče po preteku preizkusne dobe obsojencu podaljšati roka za izpolnitev obveznosti ali obveznost nadomestiti z drugo ustrezno obveznostjo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kr 48812/2010 z dne 8. 4. 2011 obsojenemu S. M. preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 243/2004 z dne 4. 12. 2007, zaradi kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po drugem odstavku 203. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obsojencu je določeno kazen enega leta zapora izreklo ter mu naložilo plačilo sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 48812/2010 z dne 12. 7. 2011 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo ter mu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo, s katero je bila pogojna obsodba preklicana, je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter pravnomočno sodbo spremeni tako, da se obsojencu pogojna obsodba ne prekliče, temveč se mu podaljša rok za izpolnitev obveznosti ali pa se mu izpolnitev obveznosti odpusti. Podrejeno predlaga, da se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Zagovornik Vrhovnemu sodišču prav tako predlaga, da na podlagi 423. člena ZKP odloži izvršitev pravnomočne sodbe o preklicu pogojne obsodbe. Navaja, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo uveljavljene sodne prakse (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 289/2005 z dne 9. 6. 2006), po kateri mora sodišče v postopku preklica pogojne obsodbe ugotavljati tudi vzrok neizpolnitve posebnega pogoja. Sodišče ni ugotavljalo pogojev za preostale zakonsko predvidene možnosti iz 54. člena KZ. Res je sicer, da sodišče lahko odloča v okviru 54. člena KZ le v mejah preizkusne dobe, vendar se je v obravnavanem primeru postopek za preklic pogojne obsodbe začel in vodil še v okviru teka preizkusne dobe, sodba o preklicu pa je bila izdana manj kot mesec po njenem izteku. Zagovornik še navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje oškodovancev glede sklenjenega dogovora o plačevanju preživnine.

3. Vrhovna državna tožilka je v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti. Po oceni vrhovne državne tožilke navedbe zahteve, da se sodišče ni opredelilo do vseh zakonskih možnosti iz 54. člena KZ niso točne. Sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je obsojenec do svoje obveznosti pokazal popolnoma brezbrižen odnos ter v zvezi z navedenim tudi izvajalo dokaze. Poudarja, da sodišče po izteku preizkusne dobe ne more več odločati o možnostih, predvidenih v 54. členu KZ, temveč sme v primeru neizpolnitve naloženih obveznosti pogojno obsodbo le preklicati in izreči kazen, določeno v pogojni obsodbi.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Postopek za preklic pogojne obsodbe izvede sodišče, če je v pogojni obsodbi določeno, da bo kazen izrečena, če obsojenec ne vrne premoženjske koristi, ne povrne škode ali ne izpolni kakšne druge obveznosti, obsojenec pa v določenem roku tega ne stori (506. člen ZKP). V takem primeru sme sodišče v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali pa preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi. Če spozna, da obsojenec iz opravičenih razlogov ne more izpolniti naložene obveznosti, mu lahko odpusti njeno izpolnitev ali pa jo nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, določeno v zakonu (54. člen KZ). Pri odločitvi, katero izmed navedenih možnosti bo sodišče izbralo, upošteva vzrok neizpolnitve; ali obsojenec posebnega pogoja ni izpolnil zato, ker kljub pripravljenosti iz objektivnih okoliščin naložene obveznosti pravočasno ni zmogel izpolniti, ali pa zato, ker ima še najprej nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic.(1)

6. Vrhovno sodišče ne soglaša s stališčem zagovornika, da sodišče v obravnavanem primeru vzroka neizpolnitve ni ugotavljalo. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče izvajalo dokaze v zvezi s premoženjskim stanjem obsojenca ter ugotovilo, da obsojenec ni lastnik nepremičnin ter voden v evidenci registriranih motornih in priklopnih vozil, da pa je bil v času od 4. 3. 2008 do 20. 9. 2009 zaposlen pri I. d. o. o., ter da je opravil poskusno delo pri delodajalcu B. T. s. p., kjer je od 1. 4. 2011 redno zaposlen. Nadalje je ugotovilo, da obsojenec v času, ko ni bil zaposlen, ni zaprosil za denarno socialno pomoč ter nadomestilo za primer brezposelnosti. Po ugotovitvah sodišča je bil torej obsojenec od pravnomočnosti sodbe zaposlen sicer krajši čas, vendar je premoženjskopravni zahtevek izpolnil zgolj v višini 200 € in to šele dva ali tri tedne pred sejo. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da je obsojenec do svoje obveznosti popolnoma brezbrižen in izkazuje omalovažujoč odnos do oškodovancev in sodišča. Sodišče je torej vzrok neizpolnitve presojalo ter ugotovilo, da neplačilo obveznosti ni pogojeno z objektivnimi ovirami, pač pa z obsojenčevim nekritičnim odnosom do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic.

7. Glede na takšne ugotovitve je sodišče tudi pravilno presodilo, da izrečena pogojna obsodba ni dosegla svojega namena in jo je potrebno preklicati. Predlogu zagovornika, da se obsojencu rok za izpolnitev obveznosti podaljša zato že iz navedenega razloga ni mogoče ugoditi. Ob tem pa je potrebno upoštevati tudi, da je sodišče o preklicu pogojne obsodbe odločalo po poteku preizkusne dobe, ko so možnosti, navedene v 54. členu KZ, omejene.(2) Slednje seveda ne pomeni, da je po poteku preizkusne dobe preklic pogojne obsodbe obligatoren. Sodišče namreč tudi po poteku preizkusne dobe ne bo preklicalo pogojne obsodbe obsojencu, ki posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir ni mogel izpolniti. Ne more pa sodišče po preteku preizkusne dobe obsojencu podaljšati roka za izpolnitev obveznosti ali obveznost nadomestiti z drugo ustrezno obveznostjo. Navedeno izhaja tako iz tretjega odstavka 50. člena KZ, po katerem selahko rok za izpolnitev obveznosti določi zgolj v mejah preizkusne dobe, kot tudi iz 54. člena KZ, ki določa, da sme sodišče navedeni rok podaljšati v mejah preizkusne dobe. Rok za izpolnitev posebnega pogoja lahko tako traja največ do izteka preizkusne dobe, in sicer ne glede na to, ali je sodišče obsojencu rok za izpolnitev obveznosti pred potekom preizkusne dobe podaljšalo ali obveznost nadomestilo z drugo ustrezno obveznostjo. Pri tem pa tudi ni relevantno, ali se je postopek za preklic pogojne obsodbe začel še pred potekom preizkusne dobe.

8. Prav tako neutemeljene so navedbe zagovornika, da sta prvo in drugostopno sodišče nezakonito zavrnili dokazni predlog za zaslišanje oškodovancev glede sklenjenega dogovora med obsojencem in oškodovanci o plačevanju preživnine. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obramba izvedbe navedenega dokaza tekom postopka ni predlagala. Obsojenčev zagovornik je v vlogi z dne 8. 4. 2011 zgolj navedel, da je obsojenec stopil v stik z otrokoma ter se z njima dogovoril, kako bo vsaj delno mesečno poravnaval preživninske obveznosti, ne da bi za potrditev teh navedb predlagal kakršnekoli dokaze. Ustreznega dokaznega predloga pa obramba ni podala niti na seji dne 8. 4. 2011 niti v pritožbi. Kolikor pa zagovornik meni, da bi moralo sodišče zaradi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja tak dokaz izvesti po uradni dolžnosti, s tem uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Glede na izid postopka je obsojenec, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

----

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 289/2005 z dne 9. 6. 2006.

Op. št. (2): Po preteku preizkusne dobe ni mogoče več odločati na vse načine, ki so predvideni v 54. členu KZ. Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 508/2008 z dne 12. 3. 2009.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/2, 506.
KZ člen 50, 50/3, 54.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.11.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ3ODIw