Sodba I Ips 40833/2010-56

Jedro

Če obramba poda soglasje za branje zapisnika zaslišanja priče, se s tem ne odreče morebitnemu predlogu, da jo sodišče v nadaljevanju postopka na glavni obravnavi neposredno zasliši.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 40833/2010 z dne 2. 11. 2010 obsojenega F. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je na podlagi 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, oprostilo pa ga je plačila sodne takse. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 40833/2010 z dne 17. 2. 2011 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa je oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo, zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve navajajo, da je bila obsojencu kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter pravica do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obsojenčeve obrambe za postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke, za soočenje izvedencev dr. N. Č. in Ž. L. ter za neposredno zaslišanje priče M. V. Zavrnitev slednjega dokaznega predloga po stališču obsojenčevih zagovornikov predstavlja tudi kršitev načela neposrednosti izvajanja dokazov na glavni obravnavi. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjen senat.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da sodišče odloča o tem, da verjame v objektivnost ugotovitev posameznega izvedenca, da soočenje izvedencev ni obvezno glede na prepričljivost posameznega mnenja, da zahteva za ponovno zaslišanje dr. Č. pomeni le uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter da je bil zapisnik o zaslišanju priče M. V. prebran s soglasjem strank.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana v odgovor obsojencu in njegovim zagovornikom, ki so v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca ponovili navedbe zahteve za varstvo zakonitosti ter poudarili, da zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

B.

5. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi trdijo, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe za soočenje izvedencev Ž. L. in dr. N. Č., za postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke ter za zaslišanje priče policista M. V., s čimer da je bila kršena obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 3. alineje 29. člena Ustave. Kršitev utemeljujejo z navedbo, da so bili vsi predlagani dokazi relevantni, ker je obramba z njimi skušala dokazati nepravilnost mnenja drugega izvedenca Ž. L., ki da je nasprotovalo dejanskemu stanju vozišča v času prometne nesreče, osvetljenosti vozišča in posledično vožnji z zasenčenimi lučmi ob neprimerni hitrosti, ki se je očitala obsojencu. Vložniki opozarjajo, da obstajajo bistvena nasprotja med izvedenskima mnenjema obeh izvedencev cestnoprometne stroke.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče v prvem sojenju postavilo izvedenca dr. N. Č., ki je izdelal pisno izvedensko mnenje, ter ga dne 26. 10. 2009 dopolnil. V ponovljenem postopku je sodišče sledilo navodilu pritožbenega sodišča ter postavilo novega izvedenca cestnoprometne stroke Ž. L., ki je izdelal pisno izvedensko mnenje ter bil zaslišan na glavni obravnavi dne 19. 10. 2010, na kateri mu je obsojenčev takratni zagovornik postavil več vprašanj. Na tej glavni obravnavi je sodišče s soglasjem strank prebralo tudi izvedensko mnenje dr. N. Č. in njegovo dopolnitev, na kar stranke niso imele pripomb. Obsojenčev zagovornik je na navedeni glavni obravnavi predlagal tudi postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke ter soočenje izvedencev dr. N. Č. in Ž. L. z utemeljitvijo, da mnenje izvedenca Ž. L. glede okoliščin zaznave slabše osvetljenega vozišča in trenutka v katerem bi moral obsojenec prižgati dolge luči, nasprotuje izpovedbam prič (ki jih obramba poimensko ni navedla) in mnenju dr. N. Č. Sodišče je na naslednji glavni obravnavi dne 2. 11. 2011 kot neutemeljena zavrnilo dokazna predloga za postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke ter soočenje izvedencev dr. Č. in L., ker obsojenčeva obramba ni z zadostno stopnjo verjetnosti utemeljila materialnopravne relevantnosti izvedbe predlaganih dokazov, temveč je dokazna predloga vložila zgolj, ker ne sprejema izvedenskega mnenja izvedenca Ž. L., ne da bi omajala njegovo strokovno pravilnost.

7. Po določbi 258. člena ZKP sodišče zahteva mnenje drugih izvedencev, če so v mnenju izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Ta člen ureja postopek sodišča, ko gre za nasprotja ali pomanjkljivosti v mnenjih več izvedencev, vendar mora sodišče smiselno po določbi tega člena ravnati tudi, če je pomanjkljivo samo mnenje enega izvedenca.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazna predloga za soočenje izvedencev L. in dr. Č. ter postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke ter s tem ni kršilo obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist. Izvedenec Ž. L. je v izvedenskem mnenju natančno odgovoril na vsa vprašanja sodišča, na glavni obravnavi dne 19. 10. 2010 pa je odgovarjal tudi na vprašanja obsojenčeve obrambe. Pojasnil je, da je bilo vozišče na mestu trčenja slabo osvetljeno, vendar pa je bilo moč neosvetljeno temno oviro na vozišču zaznati na razdalji okrog 30 metrov, ob vožnji z dolgimi lučmi pa vsaj na razdalji 80 metrov. Sodišče je v razlogih sodbe ugotovilo, da si izvedenski mnenji obeh izvedencev cestno prometne stroke v bistvenih delih nista nasprotovali (oba izvedenca sta ugotovila, da je bilo vozišče slabše osvetljeno), da pa se je dr. Č. izognil odgovoru na vprašanje s kolikšno hitrostjo bi moral voziti obsojenec, da bi preprečil trčenje v oškodovanca. Sodišče je v okviru dokazne ocene obeh izvedenskih mnenj tudi določno pojasnilo, da je izvedenec Ž. L. (za razliko od izvedenca dr. N. Č.) ogled kraja prometne nesreče opravil tudi ponoči (torej v razmerah, v kakršnih se je zgodila nesreča), zato je njegovo izvedensko mnenje štelo za prepričljivejše glede ugotovitev, ki se nanašajo na možnost zaznave oškodovanca pred trčenjem.

9. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbi I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009 in I Ips 12114/2010-56 z dne 24. 8. 2001) presodilo, da zgolj nestrinjanje obrambe z ugotovitvami izvedenca ni razlog za postavitev novega izvedenca. Očitki vložnikov v zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenca Ž. L. (odstopanje tega izvedenskega mnenja od izpovedbe policista M. V. in izvedenskega mnenja dr. N. Č. glede razdalje na kateri je bilo še mogoče zaznati oškodovanca, očitek, da sodišče ni upoštevalo, da se je dejansko stanje osvetlitve vozišča v času od prometne nesreče do izdelave izvedenskega mnenja Ž. L., zaradi menjave žarnic, spremenilo) v zahtevi za varstvo zakonitosti po vsebini predstavljajo nestrinjanje z zaključki izvedenca Ž. L. in pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Obsojenčevi zagovorniki ob hkratnem navajanju, da je pritožbeno sodišče neutemeljeno zavrnilo pritožbene očitke ter sprejelo stališče sodišča prve stopnje, da je odločilnega pomena dejstvo, da je obsojenec lahko zaznal, da je pred njim slabše osvetljen del vozišča, izražajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

10. Prav tako ni mogoče pritrditi obsojenčevim zagovornikom, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, ker je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče policista M. V., kar da predstavlja tudi kršitev načela neposrednosti izvajanja dokazov na glavni obravnavi.

11. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila priča M. V. zaslišana v prvem sojenju na glavni obravnavi dne 20. 10. 2009. Priči je bilo na tej glavni obravnavi s strani obsojenca in njegove obrambe postavljenih več vprašanj. V ponovnem sojenju je sodišče na glavni obravnavi dne 19. 10. 2010 s soglasjem strank prebralo zapisnik o njenem zaslišanju. Na branje zapisnika o izpovedbi priče obsojenčeva obramba ni imela pripomb. Na naslednji glavni obravnavi dne 2. 11. 2010 je obsojenčev tedanji zagovornik predlagal zaslišanje policista M. V. z utemeljitvijo, da gre za izkušenega policista, ki je izpovedal, da se v območju trka voznik nenadoma znajde v precej temnejšem delu cestišča, kot bi pričakoval. Sodišče je na glavni obravnavi navedeni dokazni predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da je obsojenčeva obramba soglašala z branjem zapisnika o zaslišanju te priče, ki je izpovedala tudi o tem, s čimer izvedbo dokaza utemeljuje obramba. V razlogih sodbe je sodišče (drugi odstavek na zadnji strani sodbe) zavrnitev tega dokaznega predloga utemeljilo še z navedbo, da je priča M. V., kakor tudi priča M. F., katerih izpovedbi sta bili v ponovnem sojenju s soglasjem strank prebrani, odgovorili na vsa vprašanja, na katera naj bi priča M. V. po predlogu obsojenčeve obrambe odgovorila v ponovnem sojenju.

12. Pravica do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist je bistven element pravice do poštenega sojenja. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati naslednja merila, ki jih je ustaljena (ustavno) sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave: 1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4) da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5) v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen (Vrhovno sodišče tako že v sodbi I Ips 211/2006 z dne 15. 2. 2007 in drugih).

13. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 133/2008 z dne 4. 12. 2008 presodilo, da se obramba s tem ko v skladu z drugim odstavkom 340. člena poda soglasje za branje zapisnika zaslišanja priče, vnaprej ne odreče morebitnemu predlogu, da jo sodišče v nadaljevanju postopka na glavni obravnavi neposredno zasliši. Vendar pa mora v takem primeru (enako kot pri vsakem drugem dokaznem predlogu) obrazložiti, katero dejstvo želi razjasniti z neposrednim zaslišanjem priče in izkazati materialnopravno relevantnost in verjetnost, da bo s takim načinom izvedbe dokaza ugotovila zatrjevano dejstvo. Tega obsojenčev takratni zagovornik v obravnavanem primeru ni storil, zato je sodišče dokazni predlog za neposredno zaslišanje priče M. V. utemeljeno zavrnilo in s tem ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe. Z navedbami v zahtevi, s katerimi obsojenčevi zagovorniki poudarjajo dele izpovedbe priče M. V. glede možnosti zaznave oškodovanca na slabše osvetljenem delu vozišča, ki da se razlikujejo od ugotovitev izvedenca Ž. L., kakor tudi izvedenca dr. N. Č., ne uveljavljajo kršitve zakona, temveč ponovno nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

14. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Izrek o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa, kot strošek nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom bo obsojencu odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

17.10.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 114/2008
• Sodba I Ips 38/2010
• Sodba I Ips 269/2009