Sodba I Ips 46336/2011-11

Jedro

Po določbi četrtega odstavka 162. člena ZKP se ovadba zavrže le, če osumljenec v odrejenem roku izpolni nalogo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo na podlagi 445. c člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) izdalo kaznovalni nalog, s katerim je obsojenki, ki jo je spoznalo za krivo kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), izreklo s strani okrožnega državnega tožilca predlagano pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja, po prvem odstavku 95. člena ZKP pa je obsojenko oprostilo plačila sodne takse, medtem ko drugi stroški postopka niso nastali.

2. Zagovornik obsojene vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz razloga 3. točke 372. člena ZKP ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 162. člena ZKP, ker je sodišče ugodilo predlogu okrožnega državnega tožilca ter izdalo kaznovalni nalog, čeprav je obsojenka pred tem v okviru odloženega kazenskega pregona izpolnila naloženo ji nalogo. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obsojenka do dne 19. 4. 2011, do katerega ji je bil odložen kazenski pregon, naloge ni izpolnila, temveč jo je izpolnila šele 17. 9. 2011, dokazila pa tožilstvu ni predložila. Zato je bil zoper njo 23. 9. 2011 vložen obtožni predlog s predlogom za izdajo kaznovalnega naloga, katerega je okrajno sodišče tudi izdalo.

4. Obsojenka ter njen zagovornik na odgovor vrhovne državne tožilke nista podala izjave.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da okrožni državni tožilec kazenske ovadbe zoper obsojenko zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 ni zavrgel, čeprav je obsojenka v okviru odloženega kazenskega pregona za kaznivo dejanje, dano ji nalogo izpolnila, temveč je vložil obtožni predlog ter ob vložitvi obtožnega predloga predlagal izdajo kaznovalnega naloga, s čimer je kršil določbo četrtega odstavka 162. člena ZKP. Zato je izpodbijana sodba o kaznovalnem nalogu, s katerim je sodišče obsojenki izreklo predlagano pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen treh mesecev zapora ter preizkusno dobo enega leta, nezakonita.

8. Podatki spisa potrjujejo navedbe vložnika, da je bil s sklepom okrožnega državnega tožilca Kt 415/11 z dne 19. 4. 2011 v obravnavani zadevi obsojenki odložen kazenski pregon za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 do 19. 8. 2011, do katerega bi morala izpolniti dano ji nalogo (plačilo 210,00 EUR v korist javne ustanove) ter o opravljeni nalogi predložiti dokazila. Obsojenka naloge do tega datuma po podatkih kazenskega spisa ni izpolnila, temveč jo je izpolnila šele 17. 9. 2011, dokazila pa tožilstvu ni predložila. Ker obsojenka naloge ni izpolnila v odrejenem ji roku, neutemeljeno ugovarja, da je okrožni državni tožilec kršil določbo četrtega odstavka 162. člena ZKP, ker ovadbe ni zavrgel, ampak je pri pristojnem Okrajnem sodišču v Murski Soboti vložil obtožni predlog ter ob vložitvi obtožnega predloga predlagal izdajo kaznovalnega naloga, s katerim naj se obsojenki izreče predlagana pogojna obsodba. Po določbi četrtega odstavka 162. člena ZKP se namreč ovadba zavrže le, če osumljenec v odrejenem roku izpolni nalogo. Zato z izdajo izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ni zagrešilo v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev zakona, ko je izdalo kaznovalni nalog, s katerim je obsojenki izreklo s strani okrožnega državnega tožilca predlagano kazensko sankcijo.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo, obsojenki pa naložilo plačilo sodne take na podlagi določbe 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

17.09.2012

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1357/2022
• VSL sklep III Cp 957/2016
• VSL Sklep I Cp 2059/2023