Sodba I Ips 3967/2010-55

Jedro

Udarec, ki je bil tako močan, da je prizadel oškodovankino telesno celovitost, pomeni tudi ogrožanje njene varnosti v smislu prvega odstavka 135. člena KZ-1.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Idriji je obsojenega V. L. spoznalo za krivega, da je z dejanjema, opisanima pod točkama 1. in 2. obsodilnega dela sodbe, storil dve kaznivi dejanji grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako dejanje določilo kazen dva meseca zapora ter nato po določbah o steku določilo enotno kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovanke ter nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter plačati sodno takso. Oškodovanko pa je s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP je zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ ter o stroških postopka odločilo na podlagi določbe prvega odstavka 96. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je delno ugodilo pritožbi obsojenčeve zagovornice ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo ter obtožbo za dejanje, opisano pod točko 1. obsodilnega dela sodbe, iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo ter odločilo, da stroški postopka obremenjujejo proračun. Odločbo o kazenski sankciji je spremenilo tako, da se enotna kazen v pogojni obsodbi ne določi in trajanje preizkusne dobe skrajša na eno leto. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper sodbo je zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, ter obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podano na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

4. O odgovoru državne tožilke sta se obsojenec in zagovornica pisno izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornica navaja, da je sodišče pri presoji, ali je obsojenec storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 146. člena KZ, spregledalo, da je v času storitve kaznivega dejanja do izdaje sodbe prišlo do spremembe Kazenskega zakona. Prvega novembra 2008 je začel veljati nov Kazenski zakonik (KZ-1), ki ne pozna več samostojnega kaznivega dejanja grdega ravnanja, ampak je dejanje le ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Za obstoj tega kaznivega dejanja pa mora biti poleg grdega ravnanja podan tudi napad na osebno varnost oškodovanca, ki predstavlja napad na pravico do telesne in duševne integritete in tudi napad na pravico do osebne integritete. Tako bi bilo pri presoji, ali je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje, potrebno ugotoviti, ali je s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1, da je z grdim ravnanjem ogrozil varnost drugega. Tega pa ni ugotovilo niti prvostopenjsko niti drugostopenjsko sodišče. Sodišče druge stopnje je zgolj sledilo ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da se je oškodovanka počutila ogroženo.

8. Zagovornica nakazuje kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, češ, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Nakazane kršitve pa v zahtevi določno ne obrazloži. Pravilno sicer izhaja iz teoretičnih izhodišč, kdaj je podano, upoštevaje spremembo kazenskega zakona, kaznivo dejanje grdega ravnanja. V obravnavani zadevi je bil obdolženec spoznan za krivega, da je oškodovanko s pestjo udaril v predel leve ličnice, zaradi česar je utrpela udarnino, bila pa je tudi prestrašena in na takšen način z grdim ravnanjem prizadel njeno telesno in duševno celovitost. V izreku sodbe je opisano, da je obsojenec z udarcem s pestjo prizadejal oškodovankino telesno integriteto, saj je oškodovanka dobila udarnino v predelu leve ličnice. Udarec, ki je bil tako močan, da je prizadel oškodovankino telesno celovitost, pomeni tudi ogrožanje njene varnosti v smislu prvega odstavka 135. člena KZ-1 (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 117/2009 z dne 3. 9. 2009 in druge). Opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, zato nakazana kršitev kazenskega zakona ni podana.

9. Z ostalimi navedbami v zahtevi, da dejstvo da se je oškodovanka počutila ogroženo, ker je poklicala policijo, ne more biti zadosten razlog, da bi lahko sklepali, da je bila dejansko ogrožena, da obdolženi oškodovanke ni nikoli poškodoval, da je sodišče sledilo zgolj izpovedbam oškodovanke, da je oškodovanka svojo izpovedbo spreminjala, da so bile fotografije o poškodbi posnete šele tri dni po dogodku, da bi oškodovanka, če se je bala za svoje življenje nemudoma odšla na policijo, česar ni storila, pa predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega razloga za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja. S citiranimi trditvami vložnica zahteve ne zatrjuje kršitve zakona, ampak zatrjuje, da odločilna dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niti pravilno ugotovljena.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče zagovorničino zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.

Datum zadnje spremembe:

17.09.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 222/2008
• Sodba I Ips 317/2008
• Sodba I Ips 313/2009