Sodba I Ips 37079/2010-29

Jedro

Dokazi, ki tekom predkazenskega in kazenskega postopka postanejo neizvedljivi, na samo zakonitost in pravilnost sodbe nimajo neposrednega vpliva, vplivajo pa lahko na kvaliteto in kvantiteto zbranega dokaznega gradiva in v zvezi s tem na vprašanje, ali je kaznivo dejanje obdolžencu dokazano.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kopru je B. D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ) in mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojeni v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodno takso ter na podlagi četrtega odstavka 196. člena KZ odvzelo zaseženo mamilo. Višje sodišče v Kopru je takšno odločitev potrdilo ter obsojenemu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi „absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka.“ Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi „razveljavi in obtoženega oprosti oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.“

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B-I.

5. B. D. je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ, ker je 29. 8. 2004 na zabavo pri Novi Gorici, z namenom prodaje, prinesel 14,92 gramov smole rastline konoplje-hašiša, pakirano v 19 zavojčkih, ko pa je videl, da namerava k njemu pristopiti varnostnik E. N., je vrečko za svojim hrbtom odvrgel. Sodišče prve stopnje je na predlog obrambe poskušalo izvesti dokaz z daktiloskopsko analizo zasežene vrečke z mamilom z namenom ugotovitve, ali prstni odtisi z vrečke ustrezajo obsojenčevim, vendar izvedba predlaganega dokaza zaradi prevelike časovne odmaknjenosti dogodka ni bila več možna. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti v prvi vrsti zatrjuje, da pomanjkanje tega materialnega dokaza v izpoved priče policista S. L. vnaša dvom, ki preprečuje izdajo obsodilne sodbe.

B-II.

6. Dokazi, ki tekom predkazenskega in kazenskega postopka iz takšnih ali drugačnih razlogov postanejo neizvedljivi, na samo zakonitost in pravilnost sodbe nimajo neposrednega vpliva, vplivajo pa lahko na kvaliteto in kvantiteto zbranega dokaznega gradiva in v zvezi s tem na vprašanje, ali je kaznivo dejanje obdolžencu dokazano. Obsojenčev zagovornik ne izpostavi, v čem so bile z izgubo materialnega dokaza kršene obsojenčeve procesne pravice. Eno temeljnih načel kazenskega procesnega prava je načelo proste presoje dokazov iz 18. člena ZKP, na podlagi katerega sodišče ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila, niti ni z njimi omejeno, zato sodišče svojo odločitev lahko opre na katerekoli dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi in na podlagi katerih se sodišče z gotovostjo prepriča, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje in ali je podana kazenska odgovornost storilca. Glede na ugotovljeno dejstvo, da daktiloskopske analize zasežene vrečke ni več mogoče opraviti, je sodišče prve stopnje obstoj kaznivega dejanja in obsojenčevo krivdo dokazovalo in dokazalo z izvedbo drugih dokazov. Enako velja tudi v zvezi z izvedbo dokaza z zaslišanjem varnostnika E. N. Glede na to, da ta priča tudi v novem sojenju ni bila dosegljiva, je sodišče ravnalo skladno s sklepom o razveljavitvi Višjega sodišča v Kopru z dne 8. 4. 2009 in dokazne ocene (tokrat) ni oprlo na izpoved te priče iz preiskave, saj obrambi ni bila dana možnost prisostvovati zaslišanju.

7. Sodišče je zaključek, da je vrečko z zaseženim mamilom, ki je bila najdena za obsojenčevim hrbtom, odvrgel prav on, oprlo na izpoved policista S. L. Po podatkih spisa je bila priča zaslišana na glavni obravnavi dne 18. 8. 2008, v novem sojenju pa sodišče te priče res ni ponovno vabilo, ampak je, v soglasju s strankami, prebralo zapisnik o prejšnjem zaslišanju. Zagovornik v zahtevi posplošeno navaja, da zaslišanje priče ni bilo opravljeno skladno z določili prvega odstavka 241. člena ZKP in 335. člena ZKP ter se v zvezi z načinom zaslišanja prič (na glavni obravnavi) sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 79/2005 z dne 30. 3. 2006, pri tem pa ne navede konkretnih okoliščin, ki bi narekovale takšen zaključek. Vrhovno sodišče se omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), kar pomeni tudi, da mora slednji uveljavljane kršitve zakona konkretno opredeliti ter tudi ustrezno obrazložiti, saj jih v nasprotnem primeru ni mogoče preizkusiti.

8. Nadalje zagovornik navaja, da se sodišči nista opredelili do izpovedi G. V., N. M. in L. M., prijateljev obsojenega, ampak so bili ti dokazi brez ustrezne presoje zavrnjeni. Vrhovno sodišče temu ne more pritrditi, saj je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi izvedlo dokaz z zaslišanjem teh prič, zakaj pa njihovim izpovedim ni poklonilo vere, pa je s tehtnimi razlogi obrazložilo na 3. strani sodbe. S tem, ko vložnik ponuja drugačno presojo izvedenih dokazov, v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ne glede na to, da sicer (spet pavšalno) uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP, z navajanjem različnih okoliščin, ki naj bi zmanjševale možnost policista, da je videl, da je obsojeni odvrgel zaseženo vrečko mamil (množica ljudi, slaba osvetljenost, položaj obsojenca), navedbo, da ni nujno, da je policist to sam neposredno zaznal in bi mu lahko povedal varnostnik ter da ob zaslišanju na glavni obravnavi policist ni bil več prepričan o obstoju odločilnih dejstev kot jih je navedel v uradnem zaznamku, zagovornik ocenjuje pomen in verodostojnost izvedenega dokaza ter podaja svoje videnje dejanskega stanja. Tudi z navedbo, da v obravnavani zadevi ni dosežen pravni standard gotovosti, ki je podlaga za izrek obsodilne sodbe, ponuja drugačno dokazno presojo kot jo je sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ter tudi s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Glede na izid postopka je obsojenec, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

17.09.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 4153/2012-197
• Sodba I Ips 34467/2012-7
• Sodba I Ips 43645/2011-1082